Včeraj sem si pri enem sestopanju zvil gleženj. Malce mi je zatekel, zato sva danes izkoristila dan bolj za počitek.

Najprej sva seveda navsezgodaj premikala avto. Bolj pozno sva se odpravila v dolino, se spotoma ustavila še v eni lekarni za elastični povoj in hladilno mazilo.

Potem pa sva si ogledala zanimivo zapuščeno naselje, ki sva ga odkrila bolj po naklučju.

V 40. leti prejšnjega stoletja je v Španiji in predvsem na Tenerifu izbruhnila gobavost. Da bi to rešili, so se odločili zgraditi kolonijo za gobavce.

Ulica proti cerkvi

Sestavljena je iz več kot 40 stavb, od cerkve, bolnišnice in drugih pomožnih objektov. Ker je bilo to v času diktature Franca, je seveda vse v takem stilu. Medtem ko so to gradili, so pogruntali zdravilo za gobavost in projekt je ostal nedokončan in nikoli naseljen. Nekaj časa ga je še uporabljala vojska za razne treninge, potem pa tudi to ne več.

Bližje

Najbolj impozantna je cerkev, ki tudi predstavlja tisto obdobje. Sedaj so objekti zapuščeni, razpadajoči in služijo kot platno grafitarjem. Ter kot spomenik neke kolektivne norosti.

In notranjost

Na poti naprej sva šla še mimo svetilnika.

Svetilnik

Potem sva pa pretežni del dneva preživela na plaži in se umikala soncu ter vetru in seveda pridno polnila želodčke. Ker to se pač počne na plaži.

Še kuža se je šel ohladit

Po vsej tej vročini sva si privoščila pivo za rehidracijo, skok do trgovine in domov na večerjo.

V popoldanski svetlobi na pivu

Danes so naju že zelo zgodaj zmotili zvoki pod najinim balkonom. Pogleda na cesto je razodel, da se dogaja na polno.

Hrup pod balkonom

Prvo delo, premikanje avta na varno, kar sva kasneje še enkrat ponovila, ker prvič ni bilo dovolj varno.

Po zajtrku sva pobegnila v dolino  na eno od plažic.

Na plaži pod kraterjem Montana Pelada

Na koncu plaže sva se levo navzgor povzpela na krater.

Na robu krateja pogled nazaj dol na plažo

Na googlu slikano iz satelita zgleda prav zanimivo. Plaža na kateri sva začela, je čisto spodaj na spodnjem robu kraterja.

Krater Montana Pelada iz google maps. Premrer skoraj 1000 metrov od roba do roba

Realno pa zgleda na vrhu takole:

Na vrhu kraterja. Zadnji rob je tik pod vetrnicami v daljavi.

S. stoji čisto na robu. Pobočje se spusti kakih 40-50 m., čeprav se to ne vidi.

potem sva se odpravila na obhod okrog po robu. Vmes pa se skočila še skopat na eno od plažic. Ko sva prišla do avta se je želodček že malo oglašal tako da sva skočila nekaj pojest, Po kosilu pa spet na novo plažo do katere sva se prebijala mimo tistih vetrnic na eni od zgornjih slik.

Še ena plaža za popoldne

Ko sva prišla, so imeli na robu (levo zgoraj na sliki) že fotošuting. Ena družinica, kjer je bila ona s kar zaobljenim trebuhom v pričakovanju. V dveh urah, kar sva bila tam, so naredili par tisoč posnetkov, se enih trikrat preoblekli, ni da ni.

Poziranje

Na koncu naju je bilo že strah, da bo rodila prej, kot bodo končali. No, ko sva odšla, so se pripravljali na novo rundo ob zlati uri, ki se je ravnokar napovedala.

To je to. Danes bolj počasi pa uživaško. Pa sonce se naju je malo prijelo.

Ko sva prišla do hiše, je sonce že zašlo, delavci pa tudi. So pa pripeljali še valjar in asfalter, tako da bo jutri nova akcija.

Iz okna spalnice v sosednjo vas po sončnem zahodu

Zbudila sva se kar zgodaj. Po zajtrku sva se odpravila na krožen pohod po bližnjem grebenu nad dolino.

Najprej se je seveda začelo z vzponom direkt v breg. Najprej med kaktusi, višje celo prava drevesa.

Vzpon skozi gozd

Vmes sva poslušala ptičje petje in se čudila rastlinam na vsakem koraku.

Kot nekakšen netresk na dolgem steblu

Na vrhu sva šla čez rob in po drugi strani do vasi, ki nosi ime parka v katerem se nahajamo. Vse skupaj nekaj hiš in gostilna. Spila najbolj zanič kavo do sedaj in se čudila plaketam na steni, ki so bile večinoma neke gastronomske pohvale. Očitno spijo na starih lovorikah ali pa jih niso preverjali če znajo skuhati kavo.

Teno alto, večinoma zapuščene hiše

Začela sva se vzpenjati še više in spet se je doprl nov razgled.

Proti morju, obdelane terase na hribu

Proti grebenu

Nadaljevala sva pot ob grebenu skozi čaroben gozd. V gozdu je bilo tako mokro, da je bila pot ves čas blatna, debla pa, ko si jih prijel, kot da bi prijel mokro krpo. Vidi, se, da so polna lišajev in mahu. Ta del otoka je na udaru toplih, vlaznih SV vetrov z oceana, ki konstantno nosijo padavine.

Vlažen gozd

Zato je naša dolina do vrha grebena zelo zelena in polna rastja in rodovitne zemlje, druga stran, takoj čez greben pa precej suha. Tudi tik na vrhu grebena je na eno stran še vedno mokro drevje, na drugo pa suho rastje, agave in podobne kakteje.

Spuščanje na “suho” stran, v ozadju Teide najvišji vrh Španije z 3718m

Tukaj sva bila že na skoraj 1000m nadmorske višine. Sledil je dolg grebenski spust  sprečudovitimi razgledi, do ovinka, kjer ustavljajo avti. Na zgornji sliki svetla točka desno od S. glave., nato pa sva zavila nazaj levo v dolino.

Na spodnji sliki se vidi, kako radovitna je dolina El Palmar v kateri sva nastanjena in skoraj črna, rodovitna prst.

Razkopan hrib nad naseljem.Najin apartma pod skrajno levo razpoko.

Skupaj cca 11 km, slabe štiri ure in 650 vm

Vrnila sva se ravno ob pravi uri za kosilo, ki sva ga tokrat skuhala sama.

Po kosilu in krajši pavzi sva se odločila,da še ne bova kar zaključila dneva. Odpeljala sva se nazaj v dolino do morja. Priča sva bila orjaškim valovom, ki so butali ob obalo. Približno 30 m od morja je še vedno pršilo na naju slane kaplljice. Res neverjetni prizori.

Orjaški valovi

Nato sva se odpravila v sosednji kraj na kratek sprehod in eno pijačo.

Teide v zahajjajočem soncu

Danes je dan za transfer. To pomeni, da sva po štirih dneh zamenjala kraj prebivališča in se premaknila na drugi del otoka. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Zjutraj sva se po pakiranju še enkrat odpraila na severno letališče. Razlog? Spet avto, ha ha.

Že od prvega dneva so konstantni problemi s sklopko, pri speljevanju, iz druge v prvo in podobno. Enkrat celo ni hotel iti v prvo sredi krožišča in sva obstala pred zelenim semaforjem. Pimagalo je samo, da sem ga ugasnil in spet prižgal. V glavnem, sklopka kaput.

No, avto so brez problema zamenjali in sedaj sva v nečem podobnem z normalno delujočo sklopko. Hvala bogu, ker prej je bilo pravo mučenje. Vožnja v vse te klance in ovinke.

No pa pojdimo po vrsti.

Najprej sva se ustavila v še enem starinskem mestu, Orotavi. Tudi tukaj je kar nekaj starinskih stavb v značilnem slogu z lesenimi okni in vrati. Najprej sva si ogledala Hišo balkonov, ki je iz 17. stoletja z značilnimi lesenimi balkoni in ostalim gradbenim pohištvom, vse v lesu. V hiši je tudi prikaz posameznih prostorov, kako so takrat živeli, se pravi višji sloj, plemiči.

Vidi se tudi umetelno izdelane stebre, ostrešje in druge detajle.
Naslednja postojanka je bil mlin nedaleč stran, kjer so mleli takoimenovan gofio, zelo značilno moko za te kraje. Uporabljali so koruzo iali pšenico ali mešanico obojega. Posebnost tega je, da so žito prej pražilli, šele potem mleli, kar je olajšalo uporabo te mešanice. Npr. prikazano je, da so jo zmešali z malo tople vode, jo pregnetli v neke vrste kepo in to jedli kot prilogo, samostojno, jed itd. Včasih kak dodatek (med) za na sladko ali slano. Lahko je zgledalo kot naši žganci, ali pa so jo rezali na rezine in jih vzeli s seboj za malico in podbno. Postopek so poznali že prvotni prebivalci otoka in so ga španski zavojevalci prevzeli od njih.

Mlinska kolesa je poganjala reka Orotava, v nekekm obdobju naj bi bilo več kot trideset mlinov ob reki. Gofio se sicer še vedno dobi v vseh navadnih trgovinah iz različnih vrst žita.

Po mlinu sva šla še na ogled enega muzeja, ki je bil žal zaprt, zato sva si ogledala samo dominikansko cerkev zraven, z značilnim velikim kipom Marije kot je običaj v veliko špansko govorečih državah.

Za občutek, je to veliko cca 2,5×2,5m pa ene tri v višino. Nosilnica je za osem oseb, štirje spredaj, štirje zadaj. Tukaj je na belo pogrnjeni mizi.

Tudi v Orotavi je kar nekaj ulic v značilnem slogu z lesenimi dodatki iz 16.-18. stoletja, ki so vsaj na zunaj ohranile značilen izgled.

Naslednja postaja današnjega dne so bile ruševine nekdanje črpalke Gordejuela. Črpalka je bila povezana s parnim strojem, ki je omogočal črpanje vode, ki se je iz hriba zlivala v bazen v spodnji hiši navzgor do plantaž banan. V uporabi je bila nekaj časa, potem pa so jo opustili in sedaj so to ene najbolj znanih ruševin na otoku.

Šla sva en krog ob obali in pri tem naredila kar nekaj višincev. Postalo je vroče in soparno.
Današje vreme je sicer bolj kislo z veliko megle, oblačnosti in pršenja/dežja

Zadnja postojanska pa je bila hiša metuljev, kjer so v tropski hiši pod streho spusčeni metulji z vseh koncev sveta. Zraven pa se derejo še papige. Kar zanimiva scena. Metulji so raznovrstni od ogromniv vešč do živopisanih, ki jih seveda nisva poznala.

Vmes je ves čas malo deževalo, zato nimam nobene slike pokrajine, kjer sva danes končala in bova ostala naslednjih nekaj dni. Spet v hribih, tokrah vse zeleno, amapk večinoma različne vsrte kaktej, ki zgledajo kot drevesa ali grmovje.

Evo sva šla po večerji na sprehod, medtem je nehalo deževati.

Še nekaj utrinkov, vse naokrog taki poraščeni strmi hribi s temno zemljo ali črno vulkanskega izvora.

Hiše so vse v tem stilu, z ravnimi strehami vse skupaj zgleda bolj zapuščeno, čeprav so avti in se sliši noter dogajanje.

Po včerajšnjem napornem dnevu sva se danes odločila, da potrebujeva malce regeneracije. Odpeljala sva se v La Laguno, najstarejše naselje na otoku, ki je zelo slikovito, predvsem po arhitekturi.

Dopoldansko sonce

Po jutranji kavi sva se malce sprehajala naokrog ter si ogledala cerkev brezmadežnega spočetja.

Notranjost cerkve Conception

Nato sva pot nadaljevala po starem delu mesta.

Zmajevo drevo

Levo in desno pa zanimive stavbe. Vstopila sva v en prirodoslovni muzej in si ogledala nekaj zbirk.

V muzeju, slike umetnice Marthe Morales.

Skoraj vsaka stavba ima notranje dvorišče, kjer je čudovit vrt z za nas eksotičnimi rastlinami, pomarančevci, azaleje, palme…velikokrat tudi vodnjak na sredi.

Pomaranče ob vodnjaku

Azaleje na enem od vrtov

Stavbe so večinoma stare tudi po več sto let, z balkoni na notranjih dvoriščiih. Prav čuti se, kako je noter bolj hladno kot zunaj.i

Od vseh teh ogledov in pohajkovanja seveda postaneš lačen in to pomeni, da je čas za kosilo. Danes nama je zadišala indijska hrana, pa tudi ocene so bile dobre.

Njami curryji.

Po kosilu pa še en sprehod v iskanju primernega prostora za kavo. Tukaj sva v miru pbsedela in okušala (predvsem jaz) posebno kavo iz Salvadorja..

Čas je bil, da se odpraviva v spodnji del mesta, kjer sva nastanjena. Peljala sva se s tramvajem v obliki nadomestnega avtobusnega prevoza, ki pa je bil zastonj (zaradi obnovitvenih del na prog)i, tako da sva nekaj privarčevala. Lahko bi rekli za dve kafeti.

jutro je bilo zelo lepo in sva komaj čakala, da se pobereva iz apartmaja.

Takoj spet težave z avtom. Skušam obrisati šipo, brisalci ne trznejo. Nobena pozicija, nič. Pošpricam, šipa ostane mokra metlice se ne pokažejo.

Kličeva na agencijo, pravijo, da naj greva na bližnje letališče preverit. Prideva tja in tehnik ugotovi, da ni bila prav havba zaprta in potem brisalci ne delajo.

Nato sva se po dolgi in zaviti cesti odpeljala do Narodnega parka Anaga, kjer je res neverjetno rastje. Kot bi bil v tropih. Odpraviva se na krožno pot. Vreme ves čas megleno in prši.

Najprej nekaj vzpona po kamniti poti,

Potem pa okrog hriba in počasi spuščanje proti morju.

Že z vrha sva ves čas spusta gledala svetilnik proti kateremu sva šla kar strmo navzdol, da so kolena trpela.

Od svetilnika pa še nekaj vijug do morja.

Vmes se ustaviva še pri eni kapelci za slikanje.

In prideva do morja s črno obalo. Bila sva precej utrujena.

Po okrepčilu in počitku sva se počasi lotila vzpona, ki je šel po drugi poti skozi sotesko in se je ves čas enakomerno vzpenjal. Tik po vasjo Chamorga,je spet začelo pršeti. V glavnem ogromno vlage v zraku.

Do avta sva prišla skoraj čisto premočena. Nato pa spet po dolgi vijugasti cesti skozi tisoč ovinkov in serpentin do najbolj znane plaze na otoku. Kjer naj bi pesek uvozili direkt iz Sahare.

privoščila sva si še pijačo in se odpravila proti domu.

Po dolgem času se spet javljava.

Jeseni je prišla ideja,da bi se pozimi odpravila kam na toplo. Med idejami so bili tudi Kanarski otoki. In tako nama je Miklavž prinesel letalske karte za Tenerife.

1. Dan

Letela sva iz Trevisa z Ryanairom. Ker so Kanarci precej dalleč, ob afriški obali, je pot kar
naporna in dolga saj se praktično 5 ur stiskaš v podolgovati konzervi brez neke možnosti premikanja.

Na letališču sva imela rezerviran avto, da sva bolj svobodna. Dobiva ključ, prideva na označen prostor in ključ ne odklene. Kaj zdaj? A je ključ pokvarjen ali kaj? Nato ugotoviva, da ima avto drugačno registracijo kot najin. Kličem na agencijo, da je nekaj narobe. Gospa skuša pomagati in na koncu ugotovimo, da sva našla št. parkirnega mesta z enakim avtom (model in barva) pri drugi agenciji na parkirišču. Premakneva se 200 m naprej in tokrat najdeva pravega. Enaka št. parkirnega mesta, enaka barva model in tokrat tudi prava registracjja.

Peljeva se po obalni avtocesti kakih 60 km, kjer imava rezerviran apartma za prih nekaj dni. Prideva tja in traja nekaj časa, da prideva do ključa po komunikaciji z lastnico, ki ne zna besede angleško.

Skočiva še do trgovine, si nabaviva malce hrane, skuhava večerjo in potem je ura že zvečer, da kar ostaneva v apartmaju.

Tenerife zaostajajo eno uro za srednjeevropskim časom, vendar se noč kar hitro spusti, ko sonce zaide.

2. Dan

V Santa Cruzu je probkem s parkiranjem, zato se odločiva, da greva j javnim prevozom v mesto.

Najprej sva si po kratkem sprehodu ogledala galerijo, ki se je drži velika čitalnica.

po ogledu razstave skočiva še na kavo, potem pa malo gori doli naokoli, da prideva do restavracije kjer si privoščiva kosilo.

Danes je bolj dan za odkrivanje in prepuščanje. Že parki so zanimivi saj je čisto drugo rastje. Palme in podobne subtropske vrste, ki jih vidiš samo na slikah.

Popoldne je minil v sprehajanju po ulicah Santa Cruza razgledovanju zanimive arhitekture.

Želela sva si ogledati še en hribček s palmami pa sva prišla eno uro pred zaprtjem in naju niso spustili noter. Pa drugič.

Tako se usedeva na klopco nedaleč stran in opazujeva, kako se sonce spušča na zanimivo arhitekturo avditorija.

Preden greva na avtobus proti domu pa še ena skupna.