Kolesarsko potovanje čez alpe, 10. dan

Objavljeno ,

Zjutraj sva vse spakirala in se odpeljala na železniško postajo, blizu katere sva bila nastanjena.

Na peronu čakava na vlak, ki ga ni in ni, ko nenadoma slišiva, da nekaj napovedo v zvezi s peronom št. 11. Midva pa na osmem. Trenutna panika in laufava z vso prtljago in bicikli po stopnicah dol v podhod, do pravega perona in spet gor. Šlo je za las, vlak polno zaseden, midva prešvicana brez da bi kaj kolesarila.
stlačiva kolesi v prostor namenjen za tri kolesa in si poiščeva sedeže.

Zunaj sopara, na vlaku udobje pod klimo

Mine urca in v Mestrah spet vse ponoviva, tokrat imava dobro urico časa za čakanje na vlak, tudi peron je bil pravi. Pride vlak,, nikjer oznake za kolesa. Hodiva od vagona do vagona in ko sva ze panična skočiva na enega gor, kolesa kar drživa na sredi v prostoru za vstopanje.

Nato pride ena ženska in pove, da je vagon za kolesa čisto na koncu in še dovolj prazen.

Pride še sprevodnik in pove, da bo treba na naslednji postaji dol in v zadnji vagon po peronu. Jao dio mio, kaka italijanska organiziranost. No potem sva to izpeljala in poleg naju še en junak še en vagon nižje.

pridemo v vagon za kolesa, pa čisto prazno, prostora pa za cca 50 koles.

Ostali del do Trsta je minil brez posebnosti. Oziroma, kot zanimivost.

Uf, kdaj bodo naši vlaki dosegli tako hitrost?

v Trstu je vedno izziv kolesariti, da se preiiješ ven iz mesta. Najin cilj je bil zacetek kolesarske poti, ki gre po dolini Glinščice do Kozine.

Najprej dirka s prometom, vožnja po ozkih pločnikih med pešci nato pa 300 m strmega klanca, ki sva ga pol prehodila, v nasprotju s skuteristi, ki so švigali mimo naju. No, nagrada na vrhu je bil razgled.

Rimsko najdišče v Ttstu

To je zraven cerkve Sv. Justa, če bo koga zanimalo. Nato spust po zavitih ulicah in med bloke na eno parkirišče, kjer je končno…

…začetek poti, ki jo je težko najti.

Sopihava v klanec, vročina pritiska, midva pa tudi. In nekako gre. Podlaga se spremeni v makadam in v še bolj grob makadam, ko prideva v dolino.

Nad dolino Glinščice

No, vse se enkrat konča in tudi najina pot se je, na vrhu klanca , kjer sva v Kozini naročila prevoz domov, saj je bilo za kolesarjenje že malo pozno oziroma bi naju lovila tema.

Tuneli ponujajo minutko ohladitve.
Pa tudi luč na koncu.

Bilanca dneva: 21 km in 550vm

Kolesarsko potovanje čez alpe, 9. dan

Objavljeno ,

V Rivi del Garda sva namevala ostati  še en dan in v sredo iti ob jezeru počasi naprej proti jugu.

Ko sva pa popoldne preverjala napoved za prihodnje dni, sva videla, da se za v četrtek obeta spremeba vremena. Midva nearada voziva po dežju, če ni treba, zato sva sprejela novo odločitev glede spremembe poti. V enem dnevu nameravava priti od Rive do Verone, kjer bi prespala in se naslednji dan vkrcala na vlak bližje domu.

Ta sprememba načrta je vključevala vzpon nazaj nad Gardo po precej strmem klancu, kjer sva se včeraj spustila dol, plus kar nekaj kilometrov.

Najprej sva se torej v 3 km vzpela za 200m.

Včeraj šla naravost proti Gardi, danes zavijava desno proti Benečiji

Nato sva se spet priključila kanalu Adiže in večino dneva kolesarila ob njem.

In sva spet ob Adiži

To je pomenilo, da smo bili ves čas ob ali v vinogradih in ob reki. Kamlu postane to precej enolično. Vmes sva še bežala pred nevihto, ki se je kuhala za nama.

Pred tem sva bežala.

P dveh tretjinah poti spet nekaj klancev.

Ko vidiš tak znak, …

…veš, da bo šlo zares.

In potem na drigi strani spust. Pritisnila je vročina, krepko čez 30 po razbeljeni cesti,  ob kanalu reke, kii se ni skrila skoraj do centra Verone. Danes sva rezevirala sobo blizu železniške in jutri greva na vlak proti domu.

Po večerji sva se po prometnem kaosu zapelljala do centra, naredila en krog po še vedno nabasanih ulicah, se usedla na en drink.

Bilanca: 89 km in 690 vm.

Kolesarsko potovaanje čez alpe, 8. dan

Objavljeno ,

Ker sva danes načrtovala krajši dan, sva se v miru pospravljala. Tudi sonce je že zgodaj posijalo, vse posušilo in naju pogrelo, da sva pred odhodom  še enkrat skočila v bazen.

Prvi del poti je spet potekal po bregu Adiže in razen mostov se ni dogajalo nič posebnega.

Čez Adižo po zanimivem mostu za kolesarje

Mostovi namreč malce spremenijo ritem kolesarjenja.

Kmalu sva prišla do razpotja, kjer sva zavila desno proti Gardi, reka pa levo v Benečijo.

Reka na vzhod, midva na zahod.

Čez nekaj kilometrov se je začel še zadnji klanec na Via Claudiji in čakal naju je samo še…

…spust do jezera. Spodaj Torbole

Potem še malo slalomiranja med mnižicami turisrov peš in na kolesih do pristanišča v Rivi, kjer naj bi bil uraden zaključek poti.

In na cilju v Rivi del Garda

Nato sva poiskala kamp in se odšla še malo kopat. Vreme je bilo ves čas neprevidljivo, ampak toplo.

Ves čas so se zgrinjale nevihte čez jezero

Proti večeru pa še na ogled mesta in v trgovino po par stvari.

Kaj me gledaš?

Bilanca 44 km in 240vm.

Kolesarsko potovanje čez alpe 7. dan

Objavljeno ,

Ponoči je bila spet nevihta, ki sva jo uspešno prespala, posledica pa je seveda, da je vse vlažno in sva tako pospravljala.

Pakiranje vlažnih stvari po nočni nevihti.

Dan se je začel s klancem. Vzoela sva se kar za 250 m na vse zgodaj. Ne zgodaj v dnevu, ampak na začetku etape. Lušten klanec za prebujanje.

Nato nekje postanek za kavo.

Mestece za katero ne vem imena

Spustila sva se nazaj na dvesto metrov. Pokrajina se je nekoliko spremenila, predvsem glede pridelkov.

Iz jablan prehajamo v vinograde

Tukaj se je pot preusmerila na nasip reke Adiže. Ta reka pravzaprav izvira v umetnem jezeru s potopljenim zvonikom (rezijsko jezero), vendar je do danes nisva posebj videvala. Tokrat pa sva pretežno cel dan vozila ob njej.

Blatna reka Adiža

Vmes so bila tudi kaka prresenečenja.

Kam pa zdaj?

Trte so zanimivo oblikovane in tvorijo neke vrste streho z dveh vrst trt v sleme.

Trte postrani

Ker je danes nedelja, sva si za spremembo privoščila nedeljsko kosilo. Pa tudi zato, ker so bile trgovine zaprte

Njami

Peljala sva se skozi zaspan Trento v popoldanski vročinii.

Bazilika v Trentu

In nato nama je ostalo še nekaj kilometro do kampa, ki je del neke kmetije kot dopolnilna dejavnost.  Tudi v mini bazenčku sva se ohladila.

Za pisanje tega prispevka sem se moral zapreti v šotor, saj sem bil med najiino večerjo jaz večerja za komarje;-)

Bilanca 80km in 390 vm, večina na prvem klancu

Profil današnje šprinterske etape.

Kolesarsko potovanje cez alpe 6.dan

Objavljeno ,

Danes se je obetal vroč dan.

Kak ulov za zajtrk iz avtomata na vogalu.

Zjutraj smo se najprej poslovili od Thommasa, ki se je odpravil na prelaz Stelvio. Prav danes je bila namreč zaprta cesta za avtomobile, mi pa smo bili eno vasico nižje od Prada, ki je eno od izhodišč za Stelvio. Sem razmišljal da bi se mu pridružil, ampak sem se premislil. 24 km vzoona, 1800vm, povprečen naklon 10%.

Dan se je začel obetavno z dolgim spustom. V prvih 40 km sva se spustila za skoraj 400m. Tako da sva malce počivala. Sicer pa so ti kraji raj za jabolka.

Jabolka kamor nese pogled

Začelo se je na cca 700 nadmorske višine in potem naslednjih 40km sami nasadi jabolk. Določene sorte so prav danes obirali.

Ker je bila pot precej enolična, sva si čas krajšala z opazovanjem okolice, čeprav ni bilo veliko dogajanja.

Hitrejša sva tudi od plovil

V mesto Merano amo se spustili po pravih kolesarskih serpentinah.

Cca 2km spusta in 7 serpentin na kolesarski stezi

Kolesarska pot s serpentinami

Od Merana naprej je bila ravnina na cca 250m nv. Predtavljajte si eno veliko Vipavsko dolino, kjer je celo dno v dolžini 40 km prekrito z jabolčnimi nasadi. Zrak 33sr. stoji, nobenega vetriča. Najprej je še šlo, potem pa naju je čisto uničilo, saj so nasadi podobni kot vinogradi in ni nobene sence.

Vmes sva šla še enkrat čez reko v enem kraju, potem pa spet jabolka.

Spet še ne most

Tako da se zadnjih 30 km ni dogajalo nič posebnega, razen boja za preživetje.

Še do kampa je bilo kar težko priti skozi vso zmešnjavo cest in prometa. Tokrat kampa ni bilo zraven poti.

Bilanca: 80 km in 300 m vzpona. Zanimico spusta pa danes kar 900m Beri naprej →

Kolesarsko potovanje čez alpe 5.dan

Objavljeno ,

Danes sva končno upravičila naslov tega potovanja, ampak pojdimo po vrsti.

Po včerajšnji nevihtici se je zjasnilo in noč  je bila jasna. Zvezde na nebu pa to.

Zjutraj sva se zbudila v sveže jutro. Tokrat sva bila na delu kampa, ki je bil namenjen šotoristom, kar v modernem jeziku pravzaprav pomeni, kolesarjem. Bili smo precej nagneteni na prostoru 20x30m, šotor pri šotoru.

Spet sva bila pri ta zadnjih ko sva se odpravila. Folk se nama čudi,, kje imava vso to kramo, ko vse razpakirava. Drugi večinoma ne kuhajo in tako privarčujejo na teži.

Odpravila sva in takoj zagrizla v klanec, ki se je začel že včeraj. Vedno je bolje začeti s kancem kot pa z spustom. Najprej sva si ogledala pokriti most čez reko in ostanke stare poti Via Claudia.

Pokriti most

Stara Via Claudia Augusta

Stara pot je potekala po drugem bregu reke in direktno proti prelazu. Trenutno je  na istem mestu hitra cesta proti vrhu.

Stari potek ceste direktno na prelaz. Na tabli prikaz.

Kmalu sva se začela vzpenjati proti glavni cestisoteske.

    Iz soteske nazaj na glavno cesto. Spet okrog 15% in več

Glavna cesta se spusti in potem se šele začne glavni vzpon po serpentinah, ki dajejo občutek pravega kolesarskega klanca. Ker so Avstrijci vedeli, da imava že počasi dovolj vzpenjanja po makadamski klancih, so nalašč za naju položili nov asfalt. V bistvu se je valjar postavil direktno pred mene in mi peglal cesto.

Valjar pred mano v klanec.

Žal je bil prepočasen in sem ga kar prehitel. Od apodaj do vmesnega sedla je 11 serpentin. Vzpon je imel prijetnih 5-7%, na trenutke 10. Tokrat sva imela dovolj prestav.

Serpentina #5 Proti vrhu se zmanjšuje številka

Vmes sva se malo ustavljala, zadihala in se zazrla nazaj v dolino.

Pogled s sredine vzpona navzdol. Zadnje hiše so že v Švici Tik za mostom je mejni prehod.

Na sedlu sva se potem spustila navzdol do mesteca Nauders. Tipično tirolsko mestece na smučišču. Očitno je potekala neka tekma v downhillu, ker je bilo ogromno spustašev na cesti, na bregu, na gondolah…

Tukaj sva imela kosilo se malce pomenila s kolesarskim tovari#em, Mikom, ki je po rodu pol hrvat, pol Nemec. V zadnjih dveh kampih smo se ulovili in potem takoj navežeš stik.

S sedla smo se spustili do mesta kar enih 70 m in zato je bilo potrebno vsa ta vzpon nadoknaditi plus še dodatno do Retschen passa, ki je bila najvišja točka v alpah. Malo pod prelazom je meja z Italijo. Uraden cestni prelaz je sicer na 1505 m, kolesarska pot pa greše nekoliko višje.

Najvišja točka 1515m. Nič posebnega, samo prevoj na cesti

Takoj za prelazom se spustimo do znanega jezera Lago di Resia. Znano je pa zato, ker so v 50ih letih prejšnjega stoletja poplavili del doline in tudi nekaj krajev, med drugim tudi cerkev sv. Katarine iz 14. stol. od katere je ostal samo še zvonik.

Rezijsko jezero z znamenitim potopljenim zvonikom.

Ob spodnjem delu sva srečala še dva popotnika od prejšnjih dni, ki prihajata iz Berlina in vozita po isti poti.

Na jezu z Marie in Thommasom

Skupaj smo se potem spuščali po lar strmih kolesarskih poteh

Spodnje jezero

Od tukaj naprej, smo v kakih 3km zgubili med 200 in 300 vm. Klanec je imel večkrat znak za 20%. Spet so trpele predvsem zavore. Spust pa je bil vseeno prrijeten. Večino časa smo kolesarili z Marie in Thommasom in tudi skupaj našli kamp. V “dolini” je bilo že kar konkretno vroče. Zadnji kilometri skozi nasade jabolk.

Bilanca: 68km in 860 vm

Beri naprej →

Kolesarsko potovanje cez alpe 4. dan

Objavljeno ,

Prvi del poti sva nadaljevala z blagim spustom za cca 150m. Vozila sva se po gozdni cesti, ki je bila sveže poravnana.

Danes se je dan spet začel s soncem. Ker sva globoko v alpskih dolinah, sva ga zagledala šele,ko sva odhajala. Vlage je bilo nekoliko manj, še vedno pa sva pospravljala moker šotor in tudi ostale stvari so vlažne.

Skozi gozd

Bilo je še vedno kar sveže, saj sva vozila cell čas v senci v gozdu.

Zeblo jih ne bo

Pričakoval bi mir v gozdu pa je bilo kar enega prometa skozi gozd. Traktorji, avti, kolesarji,…

Brez tirov tudi gre in to po gozdu.

Očitno so bili ti kraji nekoč rudarskega porekla, ker je več takih tematskih poti, hiš, znakov..

Rudarski kraji

Prišla sva do večjega kraja Immst, ki sva ga obvozila in nato zavila v dolino reke Inn proti toku navzgor. Pokrajina je sicer zelo lepa , kot nekakšna dolina Soče. Vendar je kar veliko odsekov, ki so podobni okolici Anhovega. Neka industrija, tovarne, peskokopi,… Sploh, ko se približa krajem, se zdi da je veliko industrijskih con.. Tako, da nama je puščalo mešane občutke. Tudi reka ni ravno lepa na pogled.

Reka Inn

Poztabill sem, kolikokrat sva prečkala reko, čez take in drugačne mostove Ta spodaj je bil baje postavljen na kraju, kjer je v rimskih časih že obstajal.

Kovinski most

Tako zgleda sedaj, spodaj pa je slika table kot naj bi zgledal takrat.

Levo most iz rskih časov, desno zdajšnji

Ves čas od Immsta sva se vzpenjala. Začela sva malo pod 1000m metri, se spustila na 720 in se potem dvigovala ob strugi..Bil je kar vroč dan. Kap, kii sva si ga zamislila za današnji cilj pa vedno bližje. Malo sva že čutila posledice prejšnjih dni in konstantnega vzpenjanja s polno naloženimi bicikli.

Končno sva ga našla.. Ob mini jezeru, da sva še malcce zaplavala in se ohladila.

Ob jezeru

Pojedla sva večerjo in se usedla na eno pivo in naenkrat opazila da je vse črno nad nama. Šibala sva k šotoru in pripravila vse za nevihto. Medtem ko to pišem pada in veter vihra šotor. Prava alpka poskočnica. Sam bobnar je na srečo zaspal pa mojster za luč tidi.

Bilanca dneva 75 km, 630 vm. Trenutna višina 970m

Kolesarsko potovanje čez alpe 3. dan

Objavljeno ,

Danes se je začelo mokro. Jutranja ttemperatura in vlaga je povzročila, da sva imela mokro na šotoru in v šotoru. Vse je kar curljalo. Tudi zunaj nisva imela kje posušit.

Zato sva zgubila ene dve uri, da se je pokazalo sonce čez hribe in posušilo za silo stvari. Ne samo šootor, ampak tudi sspalke po vrhu, blazine…

Prvih 7 km sva peljala do mesteca Fussen, kjer sva se sprehodila po peš coni, spila kavo…

Sprehod skozi Fussen

Tukaj sva se uradno priključila na pot Via Claudia Augusta, ki naj bi bila star rimski peehod čez alpe. Poslavljala sva se tudi od Bavarske.

Bavarska polna gradov

Po prvem klančku sva prečkala mejo.

Prestopava mejo v Avstrijo/Tirolsko

Odpirali so se pogledi v višave. In to, kaj se obeta pred nama.

V daljavi se že vidi kam greva

Nato se je začel prvi klanec. Ne ravno obetajoče.

Takoj na začetku se je postavilo navpično

Iz ddrženog se vidi, da je kar konkretna strmina. Blizu 20%. Nekako se prebijeva na vrh. Večino potem zvoziva. Na vehu pa polno avtov in kmalu ugotoviva vir zanimanja.

Mravlje na višini

Ozka viseča brv razpeta med dvema gradovoma.. Za pogumne in željne adrenalina.

Ti klanci so naju kar izmučili. Speljani popolnoma neprimerno. Najprej ravnina, potwm pa +10% rampe, ki zahtevajo golo moč in se jih ne da prevoziti na lahko na obrate.

Čez prve hribe

Enkrat prej sem že pisal, da kar je več kot 7% naklona, je za polno obtežene kolesarje brez električnega pogona kar izziv. Ne glede na kondicijo. Tako da srečujeva ogromno kolesarjev, ampak 90% ima turbo pogon.

Čudne ovce:-)

Tukaj sva tehtala ali greva naprej, saj naju je čakal glavni vzpon dneva. Odločitev nama je olajšal kamp, kijer je bila recepcija sredi popoldanske vročine zaprta. V eni senci sva se poknila na tla, se nažrla hrane da dobiva energijo za vzpon.

Čakal naju je vzpon na prelaz Fernpass. Posebnost tega je, da je glavna cesta namenjena motoriziranemu prometu in neprimerna za kolesarjw. Alernativa je stara makadamska cesta, ki se vzpne nad prelaz in se potem spusti nanj. Zagrizla sva v strmino in se oočasi dvigovala. Vzpona je vsega skipaj za cca 8 km, od tega 6 po makadamu.

Podobno kot na Vršič po stari cesti

Naklon med 7 in 12%. Naporno a možno. Vsekkor lepa pokrajina doda svoje.

Fernpass

V ozadju je cestni prelaz, kateemu se približaš potem pa gre oot po svoje po lepih koncih. Pozabil sem na kaki višini je prelaz, midva sva se povzpela na približno 1250m in se potem spustila.

Spust na drugo stran.

Spust je bil zelo zanimiv, izzivalen, preizkušanje zavor.

Čez balkone nad prepadi

No po nekaj kilometrih sva prišla do prvega kampa v lepi naravi in se odločila, da imava dovolj

Bilanca: “samo” 57km a skupno 950 vm., od tega 80 po makadamu.

P.S. Opravičujen se za vse pravopisne napake. To pišem na telefon brez očal in to je kar izziv za moje oči.

You need to add a widget, row, or prebuilt layout before you’ll see anything here. 🙂

Kolesarsko potovanje cez alpe 2. dan

Objavljeno ,

Danes je bil kaar naporen dan.

Zjutraj sva se lotila zajtrka, da se vsaj malo pogrejeva, saj jw bilo kar sveže.

Gretje ob zajtrku

Nato sva krenila. Pred nama je bila dolga pot in kar nelaj vzpona. Prehajala sva bolj na podeželje in potovala skozi zanimive vasice, čez hribčke, malo gor malo dol.

Bavarske kmetije in pašniki

Nekje sva se tudi ustavila za dopoldnansko kavo, ki pa je imela kar konkretno ceno (espresso 3.2€)

Drag espresso

No, vseeno sva uživala. Še bolj sva se trudila.

Na kavi

Po dolgi poti skozi podeželske vasi in kosilu v mestu, katerega imena si nisem zapomnil, sva se počasi začela približevati vzponom. Sicer sva se že cel dan po malem vzpenjala. Žal se je večina vzponov (ta hujših, mislim) začelo v drugi polovici današnje poti.

Beri naprej →

Kolesarsko potovanje čez Alpe 1. dan

Objavljeno ,

Tokrat naju je pot zanesla proti severu, z namenom prečkanja Alp po kolesarski poti Via Claudia Augusta.

Da prideva do izhodišča sva se morala malce potruditi. Začela sva na železniški postaji v Beljaku in vstopila na vlak proti Munchnu. Zakaj tam iin ne npr. v LJ.? Ja, slovenske železnice trenutno prenavljajo gorenjsko progo in je organiziran nadomestnii avtobusni prevoz…Ostalo si lahko predstavljate.

Za avstrijsko-nemški deli poit z vlakom lahko rečeva brez problemov. Rezerviraš karto za potnika in kolo in toliko mest je tudi na voljo. Nobenega prebukiiranja (lepa slovenska beseda) ali dobre volje sprevodnika. Na karti imaš natisnjeno v katerem vagonu je kolo in kje je tvoje mesto. Potem pa na oostaji/peronu to zgleda tako.

Shema prihoda vlaka po vagonih

Srednji vlak je naš in točno piše kje ustavi, kam se oostaviš in stvar teče skoraj na.meter natančno. Kolesa v vagonu 259, midva v 260.

Na srečo, ker je bil vlak skoraj nabito poln. No, po štirih urah in pol vožnje smo prispeli v Munchen na glavno postajo. Ker sva imela kolesa naložena posebej in obešena, sva torbe na vlaku posebej nosila v improviziranem Ikea nahrbtniku.

Postaja Munchen

Najprej sva se uredila, zrihtala v koolesarsko opremo, nato pa na pot. Temperatura je bila osvežilnih 18 stopinj (v primerjavi s slovenskimi 28) in rahlo je pršil dež. Prebijeva se skozi mesto proti jugu in nato prideva na lepe potke ob kanalih pod drevjem

Skozi parke

Pot je bila ves čas speljana po takih lepih potkah, speglanih kolovozih, mogoče skozi kak kraj.

Vse dele poti sva že prej načrtovala v aplikaciji Komoot, ki je kar solidna in jo zadnje čase precejr uporabljava .Nato sva se peljala ob kanalih rek, kje je po bregu speljana kolesarska pot. Lepo, ravno, mogoče kak klanček vmes. Ravno prav za prvi dan za ogrevanje.

Ob kanalu

Čez nekaj deset km sv prečkala reko Isaar in ob njej videla zanimiv prizor.

Pripravljeno za splavarjenje

Kmalu sva prišla do kraja Wolfrathausen, kjer našla en luštkan kamp. Imajo celo zunanjo kuhinjo, da sva si v njej skuhala večerjo.

Zunanja kuhinja ood vozom

To je kratka obnova za danes. Upajmo, da bo jutri lepše vreme. Čaka naju pot na izhodišče kolesarske ooti.

Bilanca 33km in 180 vm.