Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 9. dan

Objavljeno ,

“Vsaka baldorja se enkrat konča, še ta narveči buč zadnju kaplcu ma…”

To so besede pesmi Iztoka Malkarja. Tako sva se počutila tudi midva na zadnji dan najinega potovanja, namenjen predvsem vrnitvi domov. Po zajtrku sva se zavedla, da je to najino zadnje pakiranje, zadnje spanje v šotoru.
Kamp je bil napolnjen z avtodomi in kombiji, ki se očitno na dolgi poti do Nemčije še zadnjič ustavijo ob morju. Vsaj tako je izgledalo, glede na to,da so se tudi ostali pakirali. Požela sva nemalo zanimanja, glede na poglede in nasmehe, saj sva bila edina nemotorizirana v hiši iz blaga.

Pardon, še en šotor. Je bil tako visoko, da ga skoraj opazila nisva.

Gasilska pred odhodom.

Prvi del poti je bil čista klasika iz Ičičev po obalni cesti, ki se kmalu začne dvigovati proti Matuljem. Bila je tipična dopoldanska konica, avtomobilisti živčni, prostora za prehitevanje malo. Tako sva se po nekaj kilometrih odločila in odvila levo v hrib proti Matuljem.

Žal izbira ni bila najbolj prijazna za naloženega kolesarja na lastni pogon. Prvi kilometer je bil klanec ves čas konkretno čez 10%, tudi čez 15% na enih delih. Končno sva odpeljala te hude strmine in od Jurdanov naprej je bila cesta bolj prijazna. Žal se je ta jutranji del poznal v tem, da nama je pobral precej energije. Preostala vožnja proti domu je minila brez posebnosti. Rupa, meja, Jelšane, Iirska bistrica, nato pa še zadnji večji klanec proti Knežaku. V zgodnjih popoldanskih urah sva prispela domov.

statistika: 52 km, 3h; 840 vm
Misel dneva: Prideš domov in je vse po starem.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 8. dan

Objavljeno ,

To najino potovanje se počasi bliža koncu. To se je čutilo že pri zajtrku in pakiranju, ko sva se poslovila od Cresa in čudovitega prostorčka tik ob morju.

Barvno usklajena tudi pri zajtrku.

Dan se je začel s klancem, ki je trajal in trajal.

Prvi vzpon dneva, v ozadju Cres.

Tik pod najvišjo točko otoka Cres, v ozadju otok Krk, kjer se je vse začelo.

Vzpela sva se za 500m in nato nekaj časa vozila po vrhu otoka do odcepa za Beli, nato pa se je počasi začel spust, ki se je kar vlekel. Tik pred Prizno (vas iz katere pelje trajekt na celino), sva dohitela in prehitela vse avtomobiliste, ki so čakali v vrsti. S kolesom je prav prijetno, ko prehitiš celo kolono avtomobilov in se prvi vkrcaš. Dolg spust je na žalost pomenil, da sva v desetih km zgubila vso višino, ki sva jo dopoldne pridobivala. Na žalost zato, ker sva jo morala na drugi strani pridobivati nazaj. Trajekt je bil nabito poln. Tudi v kleti.

Še zadnji avti globoko iz trebuha pošasti.

V Brestovi, na drugem koncu sva na vročem soncu počakala, da so se vsi izkrcali in odpeljali, nato pa zagrizla v klanec.

Ura je bila ena popoldne, klanec pa ves čas nad sedem procentov, zadnji kilometer nad 10. Tam do sedem procentov je s polno naloženim kolesom še sprejemljivo in brez večjih problemov, nad to mejo pa postaja že naporno. Ne samo za mišice, ampak tudi za kolena. Običajno to pomeni brcanje v najlažji prestavi. Na vrh, na glavno cesto, sva prišla kar zadihana.

Kaktus ob poti

Sledila je že poznana cesta izpred štirih let po opatijski rivieri. Najprej spust proti Moščenićki Dragi, nato pa malo dol, malo gor, malo naravnost. Promet je bil kar prijazen do naju, kar je pomenilo malo avtov.
Za danes sva končala sva v Ičičih, v kampu Opatija. Najprej sva se peljala kar mimo, saj ni bil dobro označen. V primerjavi z ostalimi kampi sva se morala v tega vzpeti, kar pomeni, da bova jutri začela s kratkim spustom.

Večerja v kampu Opatija.

Kamp ima samo eno zvezdico, kar je nekaj najlepšega, saj pomeni, da ima samo osnovno infrastrukturo, bolj svobodno opredelitev parcel. Tudi struktura gostov je temu primerna, bolj nezahtevna. Kar seveda velja tudi za naju. Na koncu se seveda vse pozna tudi pri nižji ceni. Večina kampov na tem delu obale je stran od morja. V najinem primeru je to pomenilo 10 minut po stopnicah do ceste in plaže. Nato pa zasluženo pivo.

Plaža Ičiči.

Brisača za tuširanje, ker je treba varčevati s prostorom in težo.

Statistika: 55km 3:20h; 890vm

Misel dneva: Lahko bi se navadila takega življenja, čeprav je precej predvidljivo.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 7. dan

Objavljeno ,

Dan za počitek in uživanje. Tudi potovanje je treba kdaj prekiniti in si nabrati novih moči, ali pa preprosto uživati na eni lokaciji, ki ti je prirastla k srcu.
Zbudila sva se v jasen dan pod oljkami.

Uolka

Pridi, sonce.

Nisva imela posebnih načrtov, naprezala se ne bi, zato je dan minil v prijetnem nastavljanju soncu (bolj v senci) na oddaljeni plaži na drugem delu zaliva Cres, skokih v osvežilno vodo, branju knjige in počitku. Več pa naj povedo slike.

Eni z barkami, drugi s kolesi.

Mir in samota.

Nastavljanje sončnim žarkom.

Da bo statistiki zadoščeno, sva skupaj naredila 10 km.

Lahko noč. Jutri se pa podava tja čez v Istro.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 6. dan

Objavljeno ,

Relacija Osor-mesto Cres-kamp Kovačine

Za potovanje s kolesi je seveda potrebna energija v obliki hrane. Včasih je to samo izgovor, da lahko več jemo. No, kakorkoli, jutro se pri nama običajno začne z zajtrkom, ki se bistveno ne razlikuje  od tistega doma: vnaprej zmešan muesli (količina za nekaj dni), čez noč namočen v vodi (porcija za dva), žlica kikirikijevega masla in žlica marmelade. Zraven lonček kave ali čaja.

Krepčilen zajtrk

Po zajtrku smo se počasi začeli odpravljati. Približno dve uri traja pospravljanje skupaj z zajtrkom. Od vstajanja naprej, mislim. Vstajava ob sedmih, malo čez devet štartava.
Med pospravljanjem sem ujel pogovor dveh sosedov, da so ponoči prišli divji prašiči v kamp (kakih 20) približno 15 metrov od najinega šotora. Jaz nisem slišal nič. Ostali pa tudi ne.

Jutro v kampu. Tam za Renaultom s Krško registracijo, naj bi prišli prašiči.


Z Ernstom smo se dogovorili, da bomo del poti prekolesarili skupaj, do odcepa za Valun, kjer se naše poti ločijo. Že takoj iz kampa čez most smo zagrizli v tri kilometrski klanec in pridobili cca. 300m. Končno se je veter, na našo žalost seveda,  obrnil in piha v prsi. Ni prehudo, se ga pa čuti.
Vozili smo po lepi cesti, uživali v razgledih, imeli vroče debate o različnih temah. V majhnem kraju Belej smo se ustavili v obcestni gostilni na kavi in se pogovarjali z glavnim kuharjem, ki je pravzaprav pastir iz Bosne (čez zimo). Povedal je, da je letošnja sezona nora in da je v treh in pol mesecih, kar je tukaj, spekel že več kot 500 odojkov ali jagenj na žaru, včasih tudi do 10 na dan in da ima že poln kufer vsega. Potrdil je, da je res ogromno prašičev in nam pokazal sliko enega lovskega pokola, kjer so jih imeli vsaj 50 na tleh. Baje, da plavajo med otoki, ali pa so to samo lažne novice, kdo bi vedel.
Po 10 km smo se ločili od Ernsta in si izmenjali kontakte, da se mogoče še kdaj srečamo.
Midva sva se začela spuščati v mesto Cres. Kar nekaj višincev smo naredili danes, glede na to , da je zadnjih 10 km v bistvu spust proti Cresu.

Spust proti Cresu

Šla sva v kamp Kovačine, kjer sva se pred 25 leti navdušila za kampiranje in morje. Obujanje spominov. Seveda je danes vse drugače, ampak važen je namen, pravijo. Navdušenje pa tudi še vedno traja. Tako za kampiranje, kot za morje. Dodala sva mu še kolo. Tako se letos uresničuje vse troje v enem.

Prostor pod oljkami direkt v prvi vrsti nad morjem.

Proti večeru, ko je popustila ta huda vročina, pa še skok do mesta in večerjica v lokalu.

Sončni zahod se spušča na pristanišče.
Pa kaj si ti nor s tem biciklom! Dej se dol vsedi, pa počij malo.
Večerja na placu.

Za jutri načrtujeva dan počitka in uživanja na morju.

Statistika: 34km 2:10h, 530vm

Misel dneva: Cres je drugačen, ampak še vedno lep v družbi pravih ljudi.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 5. dan

Objavljeno ,

Današnja relacija: Trajekt Zadar-m. Lošinj plus kolesarjenje m. Lošinj-Osor

Po zgodnjem vstajanju sva se odpeljala do bližnje trajektne luke Gaženica. Čeprav je bila ura šele okrog 7.30, je bil promet čisto nekaj drugega kot prejšnji dan, ko je bila nedelja.

Trajekt Lastovo, ki bo sedem ur dajal zavetje in naju popeljal nazaj v Kvarner.

Vkrcali smo se na trajekt, nama so bili seveda najbolj zanimivi kolesarji, ki so tako kot midva potovali na dveh kolesih. Tudi tokrat se nas je nabrala pisana druščina kolesarjev. Poleg naju še Japonec iz Osake, ki že tri leta potuje po Evropi, trije Italijani in Ernst iz Nizozemske, ki potuje iz Albanije proti Španiji, kjer namerava preživeti zimo.
Vožnja je trajala cca 7 ur, s postankom na otokih Olib, Silba, Ist in Premuda, katerim je trajekt edina oskrba.

Vezanje koles, desno Ernst.

Na trajektu se seveda tako dolga vožnja kar vleče.

Lep dan je. Malo na palubo, malo noter.

Sredi opoldneva.

Z zanimanjem smo si ogledali oskrbo na malih otočkih (Premuda, Olib, Ist, Silba), ki jim pristanek trajekta pomeni prijetno spremembo vsakdanjika.

Pristanek na Olibu. Traktorčki prišli po tedensko zalogo.

Med potjo sva se zaklepetala z Ernstom in vožnja je minila kar hitro. Nato smo se dogovorili, da skupaj potegnemo še 20 km do Osorja, kjer smo se ustavili v kampu Preko na lošinjski strani.

Kuhanje večerje v kampu Preko.

Osor je lep majhen kraj, najbolj znan po vrtljivem mostu, ki povezuje Lošinj s Cresom. Dvakrat dnevno ga odprejo, da spustijo ladjice skozi, da jim ni treba potovati okrog otoka, če želijo na drugo stran. Skozi prekop se prelivajo in mešajo tokovi, kar ustvarja zanimiv efekt.

Osorski most, desno Lošinj, levo Cres.

Šla sva se malo okopat in si ogledat Osor, med drugim tudi zanimivo razstavo stripov/karikatur iz vsega sveta.

V Osorju.

Karikatura-Aktualno.

Lepo je tudi opazovati dogajanje okrog sebe in ljudi, ki so zbrani z vsega sveta. Na koncu vidiš, da si nismo tako različni, če si le dovolimo, da pride na dan tudi radoveden otrok, ki je v vsakemu od nas.

Igra na plaži

Po večerji in osvežilni kopeli smo nadaljevali naše spoznavanje in delali načrte za naprej. Ernst je trenutno pustil službo in potuje naokrog. Verjetno bo v Španiji poiskal delo za čez zimo, se učil španščine in spoznaval kulturo. Zanimiv fant. Enkrat je to že počel v Aziji čeprav takrat kot backpaker. Zanimive cilje in prioritete imajo ljudje, ki potujejo. Običajno želijo spoznavati nove ljudi in dežele, kar seveda zahteva čas in denar. Nekateri delajo na poti, nekateri privarčujejo v kratkem času in potem gredo na pot. Kar seveda zahtev tudi veliko poguma in odklona od vrednot, ki so nam priučene.
Več njih, s katerimi sva se pogovarjala, namesto z letalom potuje nazaj  na začetek (domov) z vlakom (vsaj po Evropi), običajno preko Italije, do kamor pridejo s trajetom iz Grčije.
Danes je bilo kratko potovanje, samo 21km 1 h, 225vm.

Misel dneva: Kaj želimo, kaj sanjamo, Kam gremo?

Kolesarsko potovanje Kvarner (Hr) 4. dan

Objavljeno ,

Relacija Dinjiška-Zadar
Po zajtrku sva se poslovila od Marka, ki se je tudi namenil proti Zadru, vendar je štartal prej in se nismo več videli. Tako je s temi srečanji. Pridejo in gredo.

Fotografiranje z Markom, preden smo se razšli. Po obrazih se vidi, da smo ravnokar vstali.

Najprej naju je čakalo 6 km za ogrevanje do paškega mosta.

Najino potovanje se nadaljuje s prehodom s Paga nazaj na celino-paški most.

Očitno sva začela dovolj zgodaj (ob 9h), ker na začetku še ni bilo prometa, potem pa nas je začel ta val dohitevati in prehitevati. Na srečo je večina šla naravnost proti Posedarjem, kjer je priključek na avtocesto. Midva sva zavila desno za Zadar, potem pa še enkrat desno skozi Nin, in naprej proti Zadru ob obali.

Tukaj speljali Eurovelo 8, kolesarsko pot, ki sva ji sledila. V praksi to sicer pomeni tablo vsakih pet km. Torej ta mreža pomeni predvsem neko povezovanje primernih poti za kolesarje, ne pa nujno poti prav prilagojenih njim. En del pa je vseeno bil presenečenje, saj je bila od Zatona naprej speljana kolesarska cesta v dolžini cca 9 km ob glavni cesti. Super, saj je bilo prav vroče in bi bilo naporno vozit po cesti, kjer mimo tebe švigajo vozniki.

Tako sva v Zadar zapeljala ob obali in bilo je prav v redu. Nedelja v času kosila je najboljši čas za kolesarjenje skozi tako velik mesto brez kolesarkse infrastrukture, saj je bilo malo prometa in sva se brez večjih težav prebila v južno predmestje, kjer sva preko bookinga rezervirala apartma.

Nekje v Zadru proti apartmaju.

Jutri naju namreč čaka jutranji trajekt do malega Lošinja, ki vozi kar 7 ur. S tem bova prihranila na času in v enem dnevu prišla iz Dalmacije nazaj v Kvarner. Ta trajet vozi samo nekajkrat tedensko in naslednji gre šele v petek (danes je nedelja), kar bi bilo prepozno za naju.

Večino stvari sva tako pustila v apartmaju in se s praznimi kolesi napotila nazaj v Zadar. Najprej malo plavanja, nato pa raziskovanje starega mestnega jedra.

Mestna plaža

Spet sva lačna. Kolesarjenje je samo izgovor

Proti večeru sva se počasi odpravila še po nakupih hrane za na trajekt in naslednjih nekaj dni, skuhala večerjico, navijala zadnje kilometre za Rogličevo zmago na Vuelti in spakirala večino stvari.

Pa še večerja na koncu, he he.

Uspelo nama je prekolesariti 57 km v 2:55 h in opraviti 450 vm + enih 7km ekstra po Zadru brez prtljage. Vsak kilometer šteje.

Misel dneva: Srečanja z ljudmi so nekaj najbolj zanimivega.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 3. dan

Objavljeno ,

Najino potovanje se nadaljuje z relacijo od mesta Rab do Luna na Pagu ter potem do Dinjiške (Kamp Pere).

Pred odhodom iz kampa osvežilno kopanje

Zjutraj sva se odpravila v pristanišče, kjer sva našla ladjico, s katero naj bi danes odpotovali na Pag.

Najino potovanje nadaljujeva z ladjico Maslina na liniji Rab-Lun

Zgledala je sumljivo majhna, čeprav je pisalo, da je za 12 oseb.

Prostora malo za 12 oseb

Ker je ladja zgledala zapuščena, sva šla na kavo v bližnji lokal s pregledom na pristanišče. Potem se čez nekaj časa prikažeta dve punci pri ladjici. Greva tja in izkaže se, da sta to tisti dve od včeraj s trajekta, ki potujeta s kolesi z Dunaja do Grčije in potem nazaj z ladjo do Benetk in vlakom na Dunaj. Poklicali smo kapitana na številko, ki je bila napisana na kabini ter rezervirali štiri mesta. Nato se počasi začne dogajati. Prideta še dva kolesarja (moški in ženska) punca, ki je začela svojo kolesarsko pot v Munchnu in potuje v Bosno ter Mark, američan ki je začel v Barceloni in gre do Istanbula, kjer lovi letalo v začetku oktobra nazaj v ZDA. Seveda so bili še drugi potniki brez koles. Midva sva bila, pogovorih sodeč, še največja turista med kolesarji;-)

Kapitan je začel nalagati na palubo naša kolesa (6 kom) in jih privezal s štrikom, saj so visela v morje dobesedno.

Kapitan veže kolesa na palubo, torbe “varno” spravljene v podpalubju

Naložili smo še ostalo prtljago, tudi od drugih potnikov. Naju dva in še par drugih je poslal sedet spredaj na palubo, saj zadaj ni bilo prostora.

Na palubi so bili poleg naju še štirje drugi turisti, ki so se vračali v Lun.

Na koncu  sem ob izkrcanju naštel 19 oseb, šest biciklov in prtljaga, med drugim tudi dva ali trije venci za en pogreb. Zanimivo vzdušje. Tale majhna ladjica sicer vozi samo enkrat na dan.

Izkrcamo se v Lunu na skrajnem severu Paga in si zaželimo srečno ter gremo vsak s svojim tempom naprej. Najprej seveda v klanec, kot smo že počasi navajeni.

Uf, takoj navzgor.

Kmalu ujameva Marka in se začnemo pogovarjati med vožnjo. Ko se  je leta 2019 začel covid, je smučal v Gruziji, naenkrat so jim zaprli meje in je komaj prišel domov v ZDA. Za karto so mu rekli, da mu velja še eno leto, vendar z odhodom preko Instanbula. Tako je pustil službo, ker je Evropa za Američane še vedno zaprta, je letel v Španijo, ki je edina odprla meje, in od tam kolesari do Istanbula. Skuliran tip. Doma sicer iz enega lepših predelov ZDA, jezera Tahoe v Kaliforniji.

Ta del poti od Luna do Novalje je sicer bil tudi eden najlepših delov kolesarjenja. Dolga ravna cesta, ki gre gor in dol, malo prometa, lepa narava in razgledi tako na Velebit, kot proti odprtemu morju.

V Novalji smo se ustavili na kratkem kosilcu na nekem otroškem igrišču. Nato smo šli naprej. Približno smo določili, kje bomo spali nocoj, nato pa se razšli, Mark se je odpeljal naprej. Midva sva zavila še v mesto Pag na tržnico, kjer sem si med množico kitajskih ponaredkov izbral nova poceni sončna očala, saj so se mi moja polomila nekaj kilometrov nazaj.

Pred spustom v mesto Pag

Od Paga naprej pa spet lepa odprta cesta, podobno kot nek škocjanski zatok samo bolj odročno in mirno.  Vsaj videlo se je, da je nižinska voda in v njej veliko ptic.

Veter smo imeli večino dneva v hrbet, tako da je kar letelo za naložena kolesa. V nasprotno smer bi se verjetno kar namučili. Pripeljala sva se do kampa Pere (vrt od ene stare gospe na južnem delu Paga pred paškim mostom), kjer najdeva Marka, ki se je že razkomotil. Zraven so bili še trije češki fantje na enduro motorjih. Vmes sva se stisnila še midva in to je to. Prva vrsta do morja (5m nad morjem), lepa travica, super kamp z enim tušem, WC-jem in pipo za pomivanje posode. Za smešno ceno.

Kamp Pere- Levo Markov šotor, na sredi midva, desno Čehi, zadaj morje

Večerni sprehod po obali.

Cel dan smo vozili  po močnem soncu in z dodatnim motorjem suhega vetra. Po večerji in obveznem namakanju, smo ob pivu primerjali različne izkušnje s kolesarjenja, govorili o razlikah med državami in podobno. Kmalu smo se poslovili vsak v svoj šotor in se potopili vsak v svoje misli, dokler nas ni premagal spanec.

Statistika dneva: 63km, 3 ure, 700vm

Misel dneva: Ko je veter v hrbet, sploh ne veš, da je, samo leti bolj kot si sposoben.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 2. dan

Objavljeno ,

2. dan
Njivice-Valbiska
Po zajtrku sva zapustila kamp. Obetal se je lep dan. V prvem delu naju je čakal odsek do Valbiske, kjer sva lovila trajekt ob 12h za otok Rab. Že, ven iz kampa sva napadla v strm klanec, da sva se takoj segrela. Tako so pač speljane ceste. Za avtomobile ni problema, za nas obtežene kolesarje pa preklinjaš tistega, ki se je spomnil tak izvoz iz kampa. Sledilo je nekaj kilometrov v gnečo na glavni cesti. Takoj, ko sva našla stransko cesto, sva se odcepila in končno uživala v miru- Vsaj za nekaj časa. Po slabih 20 km kolesarjenja je sledil spust v Valbisko, kjer sva v senci na kavi počakala na trajekt.

Tukaj je prav prijetno

Lepo je, ko ti ni treba na soncu v avtu čakati vrsto za trajekt, Pripelješ se na začetek vrste in se prvi zapelješ gor.

Prva gor. Tisti avto ni hotel vžgat in ga tudi s kabli niso mogli, tako da so ga porinili dol s trajekta in potem ni bil več njihov problem.

Pa še nihče te ne gleda postrani, ker si “samo” kolesar. Potem počakaš, da se vsi izkrcajo in greš v miru dol, brez živčnosti, ki je običajno prisotna, ko se z avtom vozimo na trajektu.

Zadnja dol

Vožnja s Trajektom je trajala1:20h. Že na trajektu sva opazila še dve ženski v kolesarski opremi, vendar se razen s pogledi nismo posebej pogovarjali.
V vročem soncu pristanemo v Loparju.

Gremo

Spet sledi nekaj klancev in po relativno gladki cesti čez 15km prispeva do kraja Rab, natančneje zaselek Banjole, kjer je kamp.
Nekaj besed o hrvaških kampih. Izkušnja velja vsaj za Kvarner. To je ena navadna industrija. Večino lepih parcel so zasedle mobilne hišice, kjer gredo cene v višave. Npr. včeraj v Njivicah so enim turistom ponujali MH za 170-270 evrov na noč. Hvala lepa. Neparceliranega prostora praktično ni več. Šotori so tukaj nekaj, kar je redkost. Vse podrejeno povprečnemu nemškemu turistu z veliko prikolico, ki jo zapelje na parcelo in vsa komfort, ki sodi zraven. Mogoče je med glavno sezono drugače, ko je več gostov tudi iz drugih držav, sedaj pa sva prav gotovo dobila tak vtis.
Tako da sva bila prav čudna med kamperji in prikolicami.
Po poznem kosilu sva malce plavala, nato pa se odpeljala do 2 km oddaljenega Raba, se potopila v turistični vrvež in si še enkrat privezala dušo.

Zanimiv balkonček

No, prej sva si ogledala del starega mesta, ampak to je bill seveda bolj izgovor, da sva našla primeren lokal.

Kje je že ta picerija? Že trikrat sva šla okrog enih in istih vogalov.

Ne da bi to posebej potrebovala, ampak carbo loading je vedno dobrodošel. Če pa diši iz vsakega lokala.

Statistika dneva: 35km, 1h, 400vm

Misel dneva, ki sem jo včeraj pozabil: včasih je biti kolesar tudi prednost.

drugi dan

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 1. dan

Objavljeno ,

Kar dve leti je že minilo od zadnjega zapisa. Ta virus je vplival tudi na naše gibanje. Letos sva se odločila, da greva končno na potovanje s kolesom. Kljub večkratnemu spreminjanju lokacije in datumov odhoda, sva se uskladila glede datuma dopusta in lokacije. Cilj je kolesariti po otokih hrvaškega Kvarnerja, med njimi pa se voziti s trajekti. Zveni preprosto.

Za prvi dan sva ubrala pot, ki je potekala po mirnih gozdovih med Snežnikom in kočevskimi gozdovi. Da bi nekoliko skrajšala ta 1. dan, sva namesto od doma začela na slovensko-hrvaški meji, natančneje na mejnem prehodu Babno polje.

Pred prestopom meje vsa polna pričakovanj

Potovala sva skozi kraje Prezid, Tršči, Gerovo, Crni lug, Mrzla vodica. To so večje vasi ob poti, vse ostalo je pa gozd.

Prvi postanek za kosilo ob cesti v Gerovem

Mir, veliko sence, prej sveže kot vroče, veliko klancev, ki pa niso bili prestrmi tako da je kar šlo. Običajno so jim sledili lepi odprti spusti.

Nekje nad Risnjakom

V Gornjem Jelenju se priključiva na cesto Delnice-Reka in nato navzdol proti Krku.

Dobro nama gre

Spustiva se z višine 900 m, zato je to kar sprememba, tako v toploti, kot v vetru.

Gneča na kvadrat. Čez Krk se vijejo kolone avtomobilov, kar je zelo stresno glede na celodnevno vožnjo. 15km vožnje po Krku naju bolj izčrpa kot celo kolesarjenje do tukaj. Sploh prehod čez Krški most je bil stresen, ker cesto prenavljajo in prehitevanje ni bilo možno, ali pa zelo okrnjeno.

Prehod čez Krški most

Odločiva se da končava malo prej, kot sva mislila, zavijeva v kamp Njivice.
Šotoriva skoraj na parkirišču znotraj kampa.

Večer v Njivicah na “parkirišču”

Večerno kopanje za sprostitev mišic. Dobra večerja (čili) in to je to. Utrujena ampak zadovoljna. Vreme je lepo, čeprav se je kar shladilo proti večeru, lahko pa je to tudi zaradi utrujenosti.

Večer v Nivicah. Poživljajoča kopel pomaga pri sproščanju mišic.

Jutri pa naprej.

Statistika: Babno polje-Krk Njivice: 90 km 1250 vm, 4:40h

pot prvega dne

Vsi, ki ste bili prijavljeni na prejšnji strani, se morate tukaj še enkrat prijaviti, če želite prejemati posodobitve in nove objave. Vpišite svoj email naslov. Če berete na mobilni napravi, je to čisto na dnu strani. Sicer pa desno od naslova.

Kolesarsko potovanje Francija – epilog

Objavljeno ,

Prav je, da ob koncu naredimo še kratek povzetek najine poti.

Dober občutek je, ko človek premaga napor in zaključi pot, ki si jo je zadal.

Šla sva skozi lepe, posebne, težke, naporne in povsem navadne občutke. Za naju je to do sedaj že četrto daljše potovanje s kolesi, lahko rečeva tudi najdaljše in najbolj naporno.

Kljub temu, da je šla pot v drugem delu pretežno navzdol, torej kolesarsko nič posebnega, pa so dodatni momenti, ki jo delajo naporno, kot so visoke temperature v Provansi, negotovost ob iskanju prenočišča ob koncu dneva, nekateri prometno nevarni odseki.

Še enkrat se je potrdilo, kar sva že opažala pri prejšnjih potovanjih, da je za tipično turistično uživanje, ko si ogledaš mesto podrobneje, kako znenitost, zelo težko izpeljati na način, kot ga imava, saj bi morala ali zelo zmanjšati dnevno kilometrino ali pa nekomu drugemu prepustiti organizacijo.

Ko namreč prideš v kamp ali hotel, si tako utrujen, da želiš najprej poskrbeti zase (tuš, hrana, ohladitev, šotor, urejanje, čiščenje opreme) in potem hitro minejo tiste ure, ko je že kmalu čas za spanje. Tudi dnevi so že toliko krajši, da je svetlo samo od 8 do 20.00.

Izpostavljava: ++++++++

Zelo dobre označbe na pretežnem delu poti
Čudovite kolesarske poti ob Rhoni ali malo stran
Mostovi
Bazeni za ohladitev v vročini
Francoske sladice in hrana nasploh

Grajava:- – – – – – – – – –

Spanje v hotelih, ko si v to prisiljen ali ni kampa
Sestavljanje in razstavljanje koles na začetku in koncu

Tako, plusi daleč prevladajo. Verjetno bi jih lahko našla še več.

Skupna bilanca: 919km, neto čas 48:45h, 4020 vm

Prekolesarila sva obrečno pot Via Rhona od Ženevskega jezera do izliva v sredozemsko morje. Pri tem sva šla skozi tri francoske regije in dvanajst departmajev. Opravila sva 24 etap v 11 dneh + dodatno etapo okrog ženevskega jezera v smeri urinega kazalca.