To najino potovanje se počasi bliža koncu. To se je čutilo že pri zajtrku in pakiranju, ko sva se poslovila od Cresa in čudovitega prostorčka tik ob morju.

Barvno usklajena tudi pri zajtrku.

Dan se je začel s klancem, ki je trajal in trajal.

Prvi vzpon dneva, v ozadju Cres.

Tik pod najvišjo točko otoka Cres, v ozadju otok Krk, kjer se je vse začelo.

Vzpela sva se za 500m in nato nekaj časa vozila po vrhu otoka do odcepa za Beli, nato pa se je počasi začel spust, ki se je kar vlekel. Tik pred Prizno (vas iz katere pelje trajekt na celino), sva dohitela in prehitela vse avtomobiliste, ki so čakali v vrsti. S kolesom je prav prijetno, ko prehitiš celo kolono avtomobilov in se prvi vkrcaš. Dolg spust je na žalost pomenil, da sva v desetih km zgubila vso višino, ki sva jo dopoldne pridobivala. Na žalost zato, ker sva jo morala na drugi strani pridobivati nazaj. Trajekt je bil nabito poln. Tudi v kleti.

Še zadnji avti globoko iz trebuha pošasti.

V Brestovi, na drugem koncu sva na vročem soncu počakala, da so se vsi izkrcali in odpeljali, nato pa zagrizla v klanec.

Ura je bila ena popoldne, klanec pa ves čas nad sedem procentov, zadnji kilometer nad 10. Tam do sedem procentov je s polno naloženim kolesom še sprejemljivo in brez večjih problemov, nad to mejo pa postaja že naporno. Ne samo za mišice, ampak tudi za kolena. Običajno to pomeni brcanje v najlažji prestavi. Na vrh, na glavno cesto, sva prišla kar zadihana.

Kaktus ob poti

Sledila je že poznana cesta izpred štirih let po opatijski rivieri. Najprej spust proti Moščenićki Dragi, nato pa malo dol, malo gor, malo naravnost. Promet je bil kar prijazen do naju, kar je pomenilo malo avtov.
Za danes sva končala sva v Ičičih, v kampu Opatija. Najprej sva se peljala kar mimo, saj ni bil dobro označen. V primerjavi z ostalimi kampi sva se morala v tega vzpeti, kar pomeni, da bova jutri začela s kratkim spustom.

Večerja v kampu Opatija.

Kamp ima samo eno zvezdico, kar je nekaj najlepšega, saj pomeni, da ima samo osnovno infrastrukturo, bolj svobodno opredelitev parcel. Tudi struktura gostov je temu primerna, bolj nezahtevna. Kar seveda velja tudi za naju. Na koncu se seveda vse pozna tudi pri nižji ceni. Večina kampov na tem delu obale je stran od morja. V najinem primeru je to pomenilo 10 minut po stopnicah do ceste in plaže. Nato pa zasluženo pivo.

Plaža Ičiči.

Brisača za tuširanje, ker je treba varčevati s prostorom in težo.

Statistika: 55km 3:20h; 890vm

Misel dneva: Lahko bi se navadila takega življenja, čeprav je precej predvidljivo.