“Vsaka baldorja se enkrat konča, še ta narveči buč zadnju kaplcu ma…”

To so besede pesmi Iztoka Malkarja. Tako sva se počutila tudi midva na zadnji dan najinega potovanja, namenjen predvsem vrnitvi domov. Po zajtrku sva se zavedla, da je to najino zadnje pakiranje, zadnje spanje v šotoru.
Kamp je bil napolnjen z avtodomi in kombiji, ki se očitno na dolgi poti do Nemčije še zadnjič ustavijo ob morju. Vsaj tako je izgledalo, glede na to,da so se tudi ostali pakirali. Požela sva nemalo zanimanja, glede na poglede in nasmehe, saj sva bila edina nemotorizirana v hiši iz blaga.

Pardon, še en šotor. Je bil tako visoko, da ga skoraj opazila nisva.

Gasilska pred odhodom.

Prvi del poti je bil čista klasika iz Ičičev po obalni cesti, ki se kmalu začne dvigovati proti Matuljem. Bila je tipična dopoldanska konica, avtomobilisti živčni, prostora za prehitevanje malo. Tako sva se po nekaj kilometrih odločila in odvila levo v hrib proti Matuljem.

Žal izbira ni bila najbolj prijazna za naloženega kolesarja na lastni pogon. Prvi kilometer je bil klanec ves čas konkretno čez 10%, tudi čez 15% na enih delih. Končno sva odpeljala te hude strmine in od Jurdanov naprej je bila cesta bolj prijazna. Žal se je ta jutranji del poznal v tem, da nama je pobral precej energije. Preostala vožnja proti domu je minila brez posebnosti. Rupa, meja, Jelšane, Iirska bistrica, nato pa še zadnji večji klanec proti Knežaku. V zgodnjih popoldanskih urah sva prispela domov.

statistika: 52 km, 3h; 840 vm
Misel dneva: Prideš domov in je vse po starem.