Danes je dan za transfer. To pomeni, da sva po štirih dneh zamenjala kraj prebivališča in se premaknila na drugi del otoka. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Zjutraj sva se po pakiranju še enkrat odpraila na severno letališče. Razlog? Spet avto, ha ha.

Že od prvega dneva so konstantni problemi s sklopko, pri speljevanju, iz druge v prvo in podobno. Enkrat celo ni hotel iti v prvo sredi krožišča in sva obstala pred zelenim semaforjem. Pimagalo je samo, da sem ga ugasnil in spet prižgal. V glavnem, sklopka kaput.

No, avto so brez problema zamenjali in sedaj sva v nečem podobnem z normalno delujočo sklopko. Hvala bogu, ker prej je bilo pravo mučenje. Vožnja v vse te klance in ovinke.

No pa pojdimo po vrsti.

Najprej sva se ustavila v še enem starinskem mestu, Orotavi. Tudi tukaj je kar nekaj starinskih stavb v značilnem slogu z lesenimi okni in vrati. Najprej sva si ogledala Hišo balkonov, ki je iz 17. stoletja z značilnimi lesenimi balkoni in ostalim gradbenim pohištvom, vse v lesu. V hiši je tudi prikaz posameznih prostorov, kako so takrat živeli, se pravi višji sloj, plemiči.

Vidi se tudi umetelno izdelane stebre, ostrešje in druge detajle.
Naslednja postojanka je bil mlin nedaleč stran, kjer so mleli takoimenovan gofio, zelo značilno moko za te kraje. Uporabljali so koruzo iali pšenico ali mešanico obojega. Posebnost tega je, da so žito prej pražilli, šele potem mleli, kar je olajšalo uporabo te mešanice. Npr. prikazano je, da so jo zmešali z malo tople vode, jo pregnetli v neke vrste kepo in to jedli kot prilogo, samostojno, jed itd. Včasih kak dodatek (med) za na sladko ali slano. Lahko je zgledalo kot naši žganci, ali pa so jo rezali na rezine in jih vzeli s seboj za malico in podbno. Postopek so poznali že prvotni prebivalci otoka in so ga španski zavojevalci prevzeli od njih.

Mlinska kolesa je poganjala reka Orotava, v nekekm obdobju naj bi bilo več kot trideset mlinov ob reki. Gofio se sicer še vedno dobi v vseh navadnih trgovinah iz različnih vrst žita.

Po mlinu sva šla še na ogled enega muzeja, ki je bil žal zaprt, zato sva si ogledala samo dominikansko cerkev zraven, z značilnim velikim kipom Marije kot je običaj v veliko špansko govorečih državah.

Za občutek, je to veliko cca 2,5×2,5m pa ene tri v višino. Nosilnica je za osem oseb, štirje spredaj, štirje zadaj. Tukaj je na belo pogrnjeni mizi.

Tudi v Orotavi je kar nekaj ulic v značilnem slogu z lesenimi dodatki iz 16.-18. stoletja, ki so vsaj na zunaj ohranile značilen izgled.

Naslednja postaja današnjega dne so bile ruševine nekdanje črpalke Gordejuela. Črpalka je bila povezana s parnim strojem, ki je omogočal črpanje vode, ki se je iz hriba zlivala v bazen v spodnji hiši navzgor do plantaž banan. V uporabi je bila nekaj časa, potem pa so jo opustili in sedaj so to ene najbolj znanih ruševin na otoku.

Šla sva en krog ob obali in pri tem naredila kar nekaj višincev. Postalo je vroče in soparno.
Današje vreme je sicer bolj kislo z veliko megle, oblačnosti in pršenja/dežja

Zadnja postojanska pa je bila hiša metuljev, kjer so v tropski hiši pod streho spusčeni metulji z vseh koncev sveta. Zraven pa se derejo še papige. Kar zanimiva scena. Metulji so raznovrstni od ogromniv vešč do živopisanih, ki jih seveda nisva poznala.

Vmes je ves čas malo deževalo, zato nimam nobene slike pokrajine, kjer sva danes končala in bova ostala naslednjih nekaj dni. Spet v hribih, tokrah vse zeleno, amapk večinoma različne vsrte kaktej, ki zgledajo kot drevesa ali grmovje.

Evo sva šla po večerji na sprehod, medtem je nehalo deževati.

Še nekaj utrinkov, vse naokrog taki poraščeni strmi hribi s temno zemljo ali črno vulkanskega izvora.

Hiše so vse v tem stilu, z ravnimi strehami vse skupaj zgleda bolj zapuščeno, čeprav so avti in se sliši noter dogajanje.