Zbudila sva se kar zgodaj. Po zajtrku sva se odpravila na krožen pohod po bližnjem grebenu nad dolino.

Najprej se je seveda začelo z vzponom direkt v breg. Najprej med kaktusi, višje celo prava drevesa.

Vzpon skozi gozd

Vmes sva poslušala ptičje petje in se čudila rastlinam na vsakem koraku.

Kot nekakšen netresk na dolgem steblu

Na vrhu sva šla čez rob in po drugi strani do vasi, ki nosi ime parka v katerem se nahajamo. Vse skupaj nekaj hiš in gostilna. Spila najbolj zanič kavo do sedaj in se čudila plaketam na steni, ki so bile večinoma neke gastronomske pohvale. Očitno spijo na starih lovorikah ali pa jih niso preverjali če znajo skuhati kavo.

Teno alto, večinoma zapuščene hiše

Začela sva se vzpenjati še više in spet se je doprl nov razgled.

Proti morju, obdelane terase na hribu

Proti grebenu

Nadaljevala sva pot ob grebenu skozi čaroben gozd. V gozdu je bilo tako mokro, da je bila pot ves čas blatna, debla pa, ko si jih prijel, kot da bi prijel mokro krpo. Vidi, se, da so polna lišajev in mahu. Ta del otoka je na udaru toplih, vlaznih SV vetrov z oceana, ki konstantno nosijo padavine.

Vlažen gozd

Zato je naša dolina do vrha grebena zelo zelena in polna rastja in rodovitne zemlje, druga stran, takoj čez greben pa precej suha. Tudi tik na vrhu grebena je na eno stran še vedno mokro drevje, na drugo pa suho rastje, agave in podobne kakteje.

Spuščanje na “suho” stran, v ozadju Teide najvišji vrh Španije z 3718m

Tukaj sva bila že na skoraj 1000m nadmorske višine. Sledil je dolg grebenski spust  sprečudovitimi razgledi, do ovinka, kjer ustavljajo avti. Na zgornji sliki svetla točka desno od S. glave., nato pa sva zavila nazaj levo v dolino.

Na spodnji sliki se vidi, kako radovitna je dolina El Palmar v kateri sva nastanjena in skoraj črna, rodovitna prst.

Razkopan hrib nad naseljem.Najin apartma pod skrajno levo razpoko.

Skupaj cca 11 km, slabe štiri ure in 650 vm

Vrnila sva se ravno ob pravi uri za kosilo, ki sva ga tokrat skuhala sama.

Po kosilu in krajši pavzi sva se odločila,da še ne bova kar zaključila dneva. Odpeljala sva se nazaj v dolino do morja. Priča sva bila orjaškim valovom, ki so butali ob obalo. Približno 30 m od morja je še vedno pršilo na naju slane kaplljice. Res neverjetni prizori.

Orjaški valovi

Nato sva se odpravila v sosednji kraj na kratek sprehod in eno pijačo.

Teide v zahajjajočem soncu