Zjutraj sva vse spakirala in se odpeljala na železniško postajo, blizu katere sva bila nastanjena.

Na peronu čakava na vlak, ki ga ni in ni, ko nenadoma slišiva, da nekaj napovedo v zvezi s peronom št. 11. Midva pa na osmem. Trenutna panika in laufava z vso prtljago in bicikli po stopnicah dol v podhod, do pravega perona in spet gor. Šlo je za las, vlak polno zaseden, midva prešvicana brez da bi kaj kolesarila.
stlačiva kolesi v prostor namenjen za tri kolesa in si poiščeva sedeže.

Zunaj sopara, na vlaku udobje pod klimo

Mine urca in v Mestrah spet vse ponoviva, tokrat imava dobro urico časa za čakanje na vlak, tudi peron je bil pravi. Pride vlak,, nikjer oznake za kolesa. Hodiva od vagona do vagona in ko sva ze panična skočiva na enega gor, kolesa kar drživa na sredi v prostoru za vstopanje.

Nato pride ena ženska in pove, da je vagon za kolesa čisto na koncu in še dovolj prazen.

Pride še sprevodnik in pove, da bo treba na naslednji postaji dol in v zadnji vagon po peronu. Jao dio mio, kaka italijanska organiziranost. No potem sva to izpeljala in poleg naju še en junak še en vagon nižje.

pridemo v vagon za kolesa, pa čisto prazno, prostora pa za cca 50 koles.

Ostali del do Trsta je minil brez posebnosti. Oziroma, kot zanimivost.

Uf, kdaj bodo naši vlaki dosegli tako hitrost?

v Trstu je vedno izziv kolesariti, da se preiiješ ven iz mesta. Najin cilj je bil zacetek kolesarske poti, ki gre po dolini Glinščice do Kozine.

Najprej dirka s prometom, vožnja po ozkih pločnikih med pešci nato pa 300 m strmega klanca, ki sva ga pol prehodila, v nasprotju s skuteristi, ki so švigali mimo naju. No, nagrada na vrhu je bil razgled.

Rimsko najdišče v Ttstu

To je zraven cerkve Sv. Justa, če bo koga zanimalo. Nato spust po zavitih ulicah in med bloke na eno parkirišče, kjer je končno…

…začetek poti, ki jo je težko najti.

Sopihava v klanec, vročina pritiska, midva pa tudi. In nekako gre. Podlaga se spremeni v makadam in v še bolj grob makadam, ko prideva v dolino.

Nad dolino Glinščice

No, vse se enkrat konča in tudi najina pot se je, na vrhu klanca , kjer sva v Kozini naročila prevoz domov, saj je bilo za kolesarjenje že malo pozno oziroma bi naju lovila tema.

Tuneli ponujajo minutko ohladitve.
Pa tudi luč na koncu.

Bilanca dneva: 21 km in 550vm

Ta objava se sicer ne šteje več pod AA, ampak, ker sem tako poimenoval to serijo zapisov, je to en dodatek.

Danes sva se odločila, da bova dan izkoristila za… uganili ste, kolesarjenje. Odpravila sva se nazaj, od koder sva včeraj prišla. Tokrat je bila laguna povsem mirna, morje kot ogledalo.

Na celini sva nadaljevala v smeri Ogleja, ki je oddaljen približno 10 km. Za Slovence je bil Oglej predvsem pomemben kot sedež oglejskega patriarhata. To najbrž poznate iz zgodovine.

Po kratkem postanku sva nadaljevala proti vzhodu po lepih kolesarskih cestah, ki so potekale vzporedno z glavno cesto.

Na skrajnem vzhodnem robu pot poteka ob enem od kanalov Soče in nas pripelje povsem do njenega ozliva, kjer je slikovita, napol zapuščena ribiška vasica.

Še malo porineva kolesa po blatni stezi in končno najdeva senco, kjer si privoščiva pozno kosilo. Danes je bilo res vroče. Medtem opazujeva življenje na reki.

Izliv Soče je sicer tudi rezervat številnih ptic, ki tukaj prebivajo.

Ko prideva malce k sebi, pa naprej. Spet po kolesarski stezi, ki tokrat poteka po nasipu tako da imava lep razgled na morje. Kmalu se konča močvirnat sve in se začnejo plaže, kjer se za kratek čas ustaviva.

Do mesta je še približno 10 km, ki so minili brez posebnosti.

50 km v 2,5 urah in začuda od nekje 80 vm po čisti ravnini.

Zbudila sva se v sončno in toplo jutro. Zajtrk v hotelu je bil obilen in raznovrsten tako da se je bilo treba držati malo nazaj. Na srečo sva imela izgovor, da greva kolesarit, se pravi porabljat kalorije, kar se šteje kot odpustek. Poln želodček naju je opozoril, da je dovolj.
Tokrat sva si že zjutraj oblekla kratke rokave in hlače. S. je bila glede tega še nekoliko zadržana. Najprej sva imela še en opravek v Vidmu, nato pa sva se prebijala skozi mesto in  predmestje na južnem koncu.

Danes naju je steza vodila čez mnoga polja in manjša naselja. Vmes je bilo kar nekaj makadama, tako da sva se dobro odločila, da doma nisva menjavala plaščev za bolj cestno različico. Tako se je pot odmaknila od mestnega vrveža. Lepi kraji, ki jih sicer težko vidiš razen s kolesa.

Tako sva se vedno bolj pomikala proti jugu. Ura je bila že čez poldne, vročina je pripekala, ko si se ustavil in sestopil s kolesa.
Pred nama je bila Palmanova. Pa ne tista, ki se je spomnite iz množičnega nakupovanja, ampak renesančna utopija popolnega mesta. Poglejte spodnjo sliko, zvezdne oblike.

Okrog obdana z močnim obzidjem in prekopom za zaščito pred napadalci.

V mesto vodijo samo tri vrata, kjer je promet usmerjan z izmeničnim semaforjem. Vrinila sva se vmes in šla naravnost v središče. Na sredi je velika peščena površina v obliki šestkotnika na kateri so bili v krogu razvrščeni krošnjarji in prodajalci, ki so zakrivali pogled na cerkev.

Usedla sva se pred bližnji lokal pred tendo in uživala kar nekaj časa. Po dobri uri in okrepčana sva se odpravila naprej. Vendar sva bila čisto izčrpana od navala vročine in sva se ustavila še v senci obzidja, ki ga je postavil Napoleon.

Ko sva prišla k sebi pa naprej. Vozila sva večinoma skozi manjše in malo večje kraje, dokler nisva zagledala morja

Čakal naju je samo še utrjen nasip, ki pelje čez laguno do Gradeža, kjer sva naredila še zadnjo sliko na cilju.

Tukaj se malce razlgedujeva, nakar k nama pristopita dva mladeniča in začneta pogovor. Najprej seveda o kolesih in opremi, nato pa o poti, ki je za nama in o njunih planih. Povedala sta, da sta iz Belgije. Eden od njiju je na poti iz Bruslja že od 15. marca in pred kakim tednom se mu je v Beljaku pridriužil še drugi in skupaj sta prišla do morja. Vendar ne po AA poti, kot midva softiča, ampak sta zavila na slovensko stran čez Vršič, po dolini Soče in naprej. Sedaj pa bi rada šla nazaj preko krasa in Idrijskega do Bleda, kjer upata, da bosta pred dežjem v sredo in četrtek. Upajmo, da jima uspe.

To je to za danes. Pot sva tokrat pripeljala do konca kot sva si zamislila. Današnja statistika 65 km v približno 3,5 urah vožnje.

Zjutraj sva se zbudila v oblačno in sveže jutro. Po zajtrku sva se spakirala in še malce počivala, saj je bilo še prehladno. Nato sva se podala iz hotela, ki je imel poseben prostor za kolesa in nabralo se je kar nekaj kolesarjev, ki so tu prenočili.

Razmišljala sva, koliko se obleči, saj je bila napovedza čez dan dokaj obetavna. Kljub temu sva navlekla vse nase, z mislijo, da se bova že slačila, če bo prevroče. Nato sva se odpravila.

Pot je vodila visoko nad dolino s prelepimi razgledii in številnimi tuneli. Kmalu sva jih nehala šteti. Nekateri so bili tudi nerasvetljeni tako da je bila lučka kar obvezna. Od hotela je prvih 20 km spust, kar pomeni, da naju je zeblo, saj nisva dvignila pulza, ker sva se trudila ne preveč navijati pedala.
Zato sva se ustavljala vsakih nekaj km, uživala v lepih razgledih in migala zraven.

Večina poti v zgornjem delu poteka po namenskih kolesarskih stezah speljanih po trasi nekdanje železnice. Tako vidimo vmes tudi postaje, nekatere zapuščene, druge izkoriščene.

Dolina se je vedno bolj odpirala, zaviti je bilo treba tudi na glavno cesto z “odstavnim pasom” za kolesarje in na srečo z manj prometa v nedeljo.

V kraju Venzone pa kratek postanek.

Malce ven iz kraja sva se še ustavila na klopci in pojedla kosilo. Zrak se je že toliko segrel, da sva začela odlagati vrhnja oblačila.
Pot je speljana med polji. Čeprav sva imela gps sled, ki sva ji sledila, sva se najbolj zanašala na obcestne table, ki so bile na vsakem križišču in se je dalo lepo slediti. Oznake so bile tudi v obliki nalepk na drogovih prometnih znakov.

Pot Alpe adria je označena z znakom FVG1 v rjavi barvi.
Sedaj sva že vozila po široki dolini in ko sva se ustavila je bilo čutiti vročino. Med vožnjo pa je bilo super, ravno prav, ne prevroče.

Kmalu sva vstopila v predmestje Vidma in se prebijala proti centru.

Zadnjih deset kilometrov poti je vijuganje po predmestju, parkih, in nato v samo mesto, ker sva imela rezervacijo za hotel.
Po tušu sva se odpravila na sprehod do centra približno 1,5 km daleč.

Center je kot v večini mest zanimiv, poln vrveža in dogajanja. Zdi se, da se pri Italijanih začne dogajanje v nedeljo po četrti uri. Trenutno poteka festival filma z daljnega vzhoda (Japonska, Kitajska,…) in je center okrašen v tem stilu ter postavljenih več stojnic.

Ker sva bila že utrujena, sva se odpravila do restavracije, kjer sva brbončice razvajala z okusi arabske kuhinje.

Ugotavljava tudi, da je najin prehrambeni bioritem zelo drugačen od italijanskega. Restavracije se popoldne odprejo ob 18 uri. Midva sva ponavadi prva noter za mizo in odhajava, ko se ravno začnejo dobro polniti.

To je to za danes. Po obrazu naju je sonce že malce prijelo, ostale dele kože sva še skrivala.

Prevozila 83 km v cca 4,5 urah in naredila približnio 300 vm.