Alpe Adria kolesarjenje 4. dan (ekstra)

Ta objava se sicer ne šteje več pod AA, ampak, ker sem tako poimenoval to serijo zapisov, je to en dodatek.

Danes sva se odločila, da bova dan izkoristila za… uganili ste, kolesarjenje. Odpravila sva se nazaj, od koder sva včeraj prišla. Tokrat je bila laguna povsem mirna, morje kot ogledalo.

Čas je za vzlet

Na celini sva nadaljevala v smeri Ogleja, ki je oddaljen približno 10 km. Za Slovence je bil Oglej predvsem pomemben kot sedež oglejskega patriarhata. To najbrž poznate iz zgodovine.


Bazilika v Ogleju

Po kratkem postanku sva nadaljevala proti vzhodu po lepih kolesarskih cestah, ki so potekale vzporedno z glavno cesto.

Pospeši, vroče je.

Na skrajnem vzhodnem robu pot poteka ob enem od kanalov Soče in nas pripelje povsem do njenega ozliva, kjer je slikovita, napol zapuščena ribiška vasica.

Vse zapuščeno

Še malo porineva kolesa po blatni stezi in končno najdeva senco, kjer si privoščiva pozno kosilo. Danes je bilo res vroče. Medtem opazujeva življenje na reki.

A hitreje ne gre?

Izliv Soče je sicer tudi rezervat številnih ptic, ki tukaj prebivajo.

Ej, počakaj me!

Ko prideva malce k sebi, pa naprej. Spet po kolesarski stezi, ki tokrat poteka po nasipu tako da imava lep razgled na morje. Kmalu se konča močvirnat sve in se začnejo plaže, kjer se za kratek čas ustaviva.

Kje so pa lastniki teh čevljev?

Do mesta je še približno 10 km, ki so minili brez posebnosti.

A bo za danes dovolj?

50 km v 2,5 urah in začuda od nekje 80 vm po čisti ravnini.

Alpe Adria kolesarjenje 3. dan

Zbudila sva se v sončno in toplo jutro. Zajtrk v hotelu je bil obilen in raznovrsten tako da se je bilo treba držati malo nazaj. Na srečo sva imela izgovor, da greva kolesarit, se pravi porabljat kalorije, kar se šteje kot odpustek. Poln želodček naju je opozoril, da je dovolj.
Tokrat sva si že zjutraj oblekla kratke rokave in hlače. S. je bila glede tega še nekoliko zadržana. Najprej sva imela še en opravek v Vidmu, nato pa sva se prebijala skozi mesto in  predmestje na južnem koncu.

zapuščava mesto

Danes naju je steza vodila čez mnoga polja in manjša naselja. Vmes je bilo kar nekaj makadama, tako da sva se dobro odločila, da doma nisva menjavala plaščev za bolj cestno različico. Tako se je pot odmaknila od mestnega vrveža. Lepi kraji, ki jih sicer težko vidiš razen s kolesa.

Kam pa zdaj? Obe poti sta pravi.

Tako sva se vedno bolj pomikala proti jugu. Ura je bila že čez poldne, vročina je pripekala, ko si se ustavil in sestopil s kolesa.
Pred nama je bila Palmanova. Pa ne tista, ki se je spomnite iz množičnega nakupovanja, ampak renesančna utopija popolnega mesta. Poglejte spodnjo sliko, zvezdne oblike.

Palmanova

Okrog obdana z močnim obzidjem in prekopom za zaščito pred napadalci.

Jarek okrog mesta

V mesto vodijo samo tri vrata, kjer je promet usmerjan z izmeničnim semaforjem. Vrinila sva se vmes in šla naravnost v središče. Na sredi je velika peščena površina v obliki šestkotnika na kateri so bili v krogu razvrščeni krošnjarji in prodajalci, ki so zakrivali pogled na cerkev.

Katedrala v Palmanovi

Usedla sva se pred bližnji lokal pred tendo in uživala kar nekaj časa. Po dobri uri in okrepčana sva se odpravila naprej. Vendar sva bila čisto izčrpana od navala vročine in sva se ustavila še v senci obzidja, ki ga je postavil Napoleon.

Počitek v senci

Ko sva prišla k sebi pa naprej. Vozila sva večinoma skozi manjše in malo večje kraje, dokler nisva zagledala morja

Vidi se konec, še 5 km

Čakal naju je samo še utrjen nasip, ki pelje čez laguno do Gradeža, kjer sva naredila še zadnjo sliko na cilju.

Končno na cilju poti v Gradežu

Tukaj se malce razlgedujeva, nakar k nama pristopita dva mladeniča in začneta pogovor. Najprej seveda o kolesih in opremi, nato pa o poti, ki je za nama in o njunih planih. Povedala sta, da sta iz Belgije. Eden od njiju je na poti iz Bruslja že od 15. marca in pred kakim tednom se mu je v Beljaku pridriužil še drugi in skupaj sta prišla do morja. Vendar ne po AA poti, kot midva softiča, ampak sta zavila na slovensko stran čez Vršič, po dolini Soče in naprej. Sedaj pa bi rada šla nazaj preko krasa in Idrijskega do Bleda, kjer upata, da bosta pred dežjem v sredo in četrtek. Upajmo, da jima uspe.

To je to za danes. Pot sva tokrat pripeljala do konca kot sva si zamislila. Današnja statistika 65 km v približno 3,5 urah vožnje.

Alpe Adria kolesarjenje 2. dan

Zjutraj sva se zbudila v oblačno in sveže jutro. Po zajtrku sva se spakirala in še malce počivala, saj je bilo še prehladno. Nato sva se podala iz hotela, ki je imel poseben prostor za kolesa in nabralo se je kar nekaj kolesarjev, ki so tu prenočili.

Kolesarnica v hotelu

Razmišljala sva, koliko se obleči, saj je bila napovedza čez dan dokaj obetavna. Kljub temu sva navlekla vse nase, z mislijo, da se bova že slačila, če bo prevroče. Nato sva se odpravila.

Pot visoko nad dolino

Pot je vodila visoko nad dolino s prelepimi razgledii in številnimi tuneli. Kmalu sva jih nehala šteti. Nekateri so bili tudi nerasvetljeni tako da je bila lučka kar obvezna. Od hotela je prvih 20 km spust, kar pomeni, da naju je zeblo, saj nisva dvignila pulza, ker sva se trudila ne preveč navijati pedala.
Zato sva se ustavljala vsakih nekaj km, uživala v lepih razgledih in migala zraven.

Slap ob poti

Večina poti v zgornjem delu poteka po namenskih kolesarskih stezah speljanih po trasi nekdanje železnice. Tako vidimo vmes tudi postaje, nekatere zapuščene, druge izkoriščene.

Železniška postaja spremenjena v bar

Dolina se je vedno bolj odpirala, zaviti je bilo treba tudi na glavno cesto z “odstavnim pasom” za kolesarje in na srečo z manj prometa v nedeljo.

V kraju Venzone pa kratek postanek.

Počitek točno opoldne

Malce ven iz kraja sva se še ustavila na klopci in pojedla kosilo. Zrak se je že toliko segrel, da sva začela odlagati vrhnja oblačila.
Pot je speljana med polji. Čeprav sva imela gps sled, ki sva ji sledila, sva se najbolj zanašala na obcestne table, ki so bile na vsakem križišču in se je dalo lepo slediti. Oznake so bile tudi v obliki nalepk na drogovih prometnih znakov.

Smerokaz

Pot Alpe adria je označena z znakom FVG1 v rjavi barvi.
Sedaj sva že vozila po široki dolini in ko sva se ustavila je bilo čutiti vročino. Med vožnjo pa je bilo super, ravno prav, ne prevroče.

Svet se odpira

Kmalu sva vstopila v predmestje Vidma in se prebijala proti centru.

Še zadnji popravki

Zadnjih deset kilometrov poti je vijuganje po predmestju, parkih, in nato v samo mesto, ker sva imela rezervacijo za hotel.
Po tušu sva se odpravila na sprehod do centra približno 1,5 km daleč.

Sprehod ob kanalu

Center je kot v večini mest zanimiv, poln vrveža in dogajanja. Zdi se, da se pri Italijanih začne dogajanje v nedeljo po četrti uri. Trenutno poteka festival filma z daljnega vzhoda (Japonska, Kitajska,…) in je center okrašen v tem stilu ter postavljenih več stojnic.

Ker sva bila že utrujena, sva se odpravila do restavracije, kjer sva brbončice razvajala z okusi arabske kuhinje.

restavracija Tisoč in ena noč

Ugotavljava tudi, da je najin prehrambeni bioritem zelo drugačen od italijanskega. Restavracije se popoldne odprejo ob 18 uri. Midva sva ponavadi prva noter za mizo in odhajava, ko se ravno začnejo dobro polniti.

To je to za danes. Po obrazu naju je sonce že malce prijelo, ostale dele kože sva še skrivala.

Prevozila 83 km v cca 4,5 urah in naredila približnio 300 vm.

Alpe Adria kolesarjenje 1. dan

Že dolgo je od zadnjega zapisa. Potovanj je od kovida naprej dosti manj ali pa niso vedno vredna objave. Tokrat sva se vrnila na kraj zločina izpred nekaj let. Odločila sva se prekolesariti italijanski del poti Alpe Adria, ki poteka od Salzburga do Gradeža.
Italijanski del se začne malo na Trbižem, midva sva pa še malo potegnila in se pustila dostaviti na gorenjsko. Ker je za kampiranje, najin priljubljen način spanja zunaj, še prehladno, sva imela “dokaj” lahka kolesa. Nekaj oblek, malo hrane za krepčilo. Na žalost sva zadnja leta manj aktivna in so kolesa bila vseeno obtežena.

Zaćetek malo pred Dovjem

Zgornja gorenjska je bila sončna, a dokaj sveža po zadnjih nekaj zimskih dnevih. Začela sva z vetrom v hrbet in počasi napredovala proti meji z Italijo. Kratka kava v Kranjski gori, nato pa naprej. Shladilo se je in se pooblačilo, kar je zahtevalo dodatna oblačila.

Oblečena kot medveda

Pot se do meje praktično ves čas dviga in čeprav se ne opazi, ker je klanec položen, naredimo kar nekaj višinskih metrov. Zaradi mraza in pomanjkanja kondicije sva imela turistični tempo, saj nisva želela preveč zašvicati. Po meji se začnemo spuščati proti Trbižu.

Prehod čez most


Peljala sva se pod Sv. Višarjami in ugotovila, da jih je bilo že mnogo pred nama. Kolesarska steza tukaj v okolici je bila še vedno popisana z napisi ROGLA, ROGLA.

Pod Sv. Višarjami / števec kolesarjev

Nadaljevala sva do Trbiža, kjer sva se priključila na originalno Alpe adria pot, ki pride iz Beljaka, do koder je približno 35 km.

Na eni od mnogih klopc sva se ustavila za okrepčilo.

Nad Trbižem malica/kosilo.

Pred nama in nad nama so se grozeče zbirali oblaki. Vmes je za nekaj trenutkov posijalo sonce. Klanec pa spet spust. Nato pa: “Kaj mi tako plete kolo? Ah prazna guma.”

Povozil sem drobec stekla. Po menjavi pa še malce telovadbe tudi za roke. Vsi, ki se peljejo mimo, te pozdravijo in so veseli, da se to ni zgodilo njim.

Po nekaj deset kilometrih se je pred nama pojavil današnji cilj Tablja/Pontebba. Vmes je že malce porosilo, zato sva se podvizala. V hotelu odložila torbe, nato pa na kratek ogled kraja. Glede na velikost sva zaključila v petnajstih minutah.

Cerkev v Pontebbi/Tablji

Ustavila sva se na pir, pico in to je to za danes. Potem je še enkrat deževalo, tokrat malo bolj zares in sva obujala spomine na isto pot pred sedmimi leti, ki se ni tako uspešno zaključila. Tokrat sva izenačila boj z vremenom na 1:1.

Prevoženih cca 60 km, v približno treh urah brez postankov.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 9. dan

“Vsaka baldorja se enkrat konča, še ta narveči buč zadnju kaplcu ma…”

To so besede pesmi Iztoka Malkarja. Tako sva se počutila tudi midva na zadnji dan najinega potovanja, namenjen predvsem vrnitvi domov. Po zajtrku sva se zavedla, da je to najino zadnje pakiranje, zadnje spanje v šotoru.
Kamp je bil napolnjen z avtodomi in kombiji, ki se očitno na dolgi poti do Nemčije še zadnjič ustavijo ob morju. Vsaj tako je izgledalo, glede na to,da so se tudi ostali pakirali. Požela sva nemalo zanimanja, glede na poglede in nasmehe, saj sva bila edina nemotorizirana v hiši iz blaga.

Pardon, še en šotor. Je bil tako visoko, da ga skoraj opazila nisva.

Gasilska pred odhodom.

Prvi del poti je bil čista klasika iz Ičičev po obalni cesti, ki se kmalu začne dvigovati proti Matuljem. Bila je tipična dopoldanska konica, avtomobilisti živčni, prostora za prehitevanje malo. Tako sva se po nekaj kilometrih odločila in odvila levo v hrib proti Matuljem.

Žal izbira ni bila najbolj prijazna za naloženega kolesarja na lastni pogon. Prvi kilometer je bil klanec ves čas konkretno čez 10%, tudi čez 15% na enih delih. Končno sva odpeljala te hude strmine in od Jurdanov naprej je bila cesta bolj prijazna. Žal se je ta jutranji del poznal v tem, da nama je pobral precej energije. Preostala vožnja proti domu je minila brez posebnosti. Rupa, meja, Jelšane, Iirska bistrica, nato pa še zadnji večji klanec proti Knežaku. V zgodnjih popoldanskih urah sva prispela domov.

statistika: 52 km, 3h; 840 vm
Misel dneva: Prideš domov in je vse po starem.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 7. dan

Dan za počitek in uživanje. Tudi potovanje je treba kdaj prekiniti in si nabrati novih moči, ali pa preprosto uživati na eni lokaciji, ki ti je prirastla k srcu.
Zbudila sva se v jasen dan pod oljkami.

Uolka

Pridi, sonce.

Nisva imela posebnih načrtov, naprezala se ne bi, zato je dan minil v prijetnem nastavljanju soncu (bolj v senci) na oddaljeni plaži na drugem delu zaliva Cres, skokih v osvežilno vodo, branju knjige in počitku. Več pa naj povedo slike.

Eni z barkami, drugi s kolesi.

Mir in samota.

Nastavljanje sončnim žarkom.

Da bo statistiki zadoščeno, sva skupaj naredila 10 km.

Lahko noč. Jutri se pa podava tja čez v Istro.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 6. dan

Relacija Osor-mesto Cres-kamp Kovačine

Za potovanje s kolesi je seveda potrebna energija v obliki hrane. Včasih je to samo izgovor, da lahko več jemo. No, kakorkoli, jutro se pri nama običajno začne z zajtrkom, ki se bistveno ne razlikuje  od tistega doma: vnaprej zmešan muesli (količina za nekaj dni), čez noč namočen v vodi (porcija za dva), žlica kikirikijevega masla in žlica marmelade. Zraven lonček kave ali čaja.

Krepčilen zajtrk

Po zajtrku smo se počasi začeli odpravljati. Približno dve uri traja pospravljanje skupaj z zajtrkom. Od vstajanja naprej, mislim. Vstajava ob sedmih, malo čez devet štartava.
Med pospravljanjem sem ujel pogovor dveh sosedov, da so ponoči prišli divji prašiči v kamp (kakih 20) približno 15 metrov od najinega šotora. Jaz nisem slišal nič. Ostali pa tudi ne.

Jutro v kampu. Tam za Renaultom s Krško registracijo, naj bi prišli prašiči.


Z Ernstom smo se dogovorili, da bomo del poti prekolesarili skupaj, do odcepa za Valun, kjer se naše poti ločijo. Že takoj iz kampa čez most smo zagrizli v tri kilometrski klanec in pridobili cca. 300m. Končno se je veter, na našo žalost seveda,  obrnil in piha v prsi. Ni prehudo, se ga pa čuti.
Vozili smo po lepi cesti, uživali v razgledih, imeli vroče debate o različnih temah. V majhnem kraju Belej smo se ustavili v obcestni gostilni na kavi in se pogovarjali z glavnim kuharjem, ki je pravzaprav pastir iz Bosne (čez zimo). Povedal je, da je letošnja sezona nora in da je v treh in pol mesecih, kar je tukaj, spekel že več kot 500 odojkov ali jagenj na žaru, včasih tudi do 10 na dan in da ima že poln kufer vsega. Potrdil je, da je res ogromno prašičev in nam pokazal sliko enega lovskega pokola, kjer so jih imeli vsaj 50 na tleh. Baje, da plavajo med otoki, ali pa so to samo lažne novice, kdo bi vedel.
Po 10 km smo se ločili od Ernsta in si izmenjali kontakte, da se mogoče še kdaj srečamo.
Midva sva se začela spuščati v mesto Cres. Kar nekaj višincev smo naredili danes, glede na to , da je zadnjih 10 km v bistvu spust proti Cresu.

Spust proti Cresu

Šla sva v kamp Kovačine, kjer sva se pred 25 leti navdušila za kampiranje in morje. Obujanje spominov. Seveda je danes vse drugače, ampak važen je namen, pravijo. Navdušenje pa tudi še vedno traja. Tako za kampiranje, kot za morje. Dodala sva mu še kolo. Tako se letos uresničuje vse troje v enem.

Prostor pod oljkami direkt v prvi vrsti nad morjem.

Proti večeru, ko je popustila ta huda vročina, pa še skok do mesta in večerjica v lokalu.

Sončni zahod se spušča na pristanišče.
Pa kaj si ti nor s tem biciklom! Dej se dol vsedi, pa počij malo.
Večerja na placu.

Za jutri načrtujeva dan počitka in uživanja na morju.

Statistika: 34km 2:10h, 530vm

Misel dneva: Cres je drugačen, ampak še vedno lep v družbi pravih ljudi.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 5. dan

Današnja relacija: Trajekt Zadar-m. Lošinj plus kolesarjenje m. Lošinj-Osor

Po zgodnjem vstajanju sva se odpeljala do bližnje trajektne luke Gaženica. Čeprav je bila ura šele okrog 7.30, je bil promet čisto nekaj drugega kot prejšnji dan, ko je bila nedelja.

Trajekt Lastovo, ki bo sedem ur dajal zavetje in naju popeljal nazaj v Kvarner.

Vkrcali smo se na trajekt, nama so bili seveda najbolj zanimivi kolesarji, ki so tako kot midva potovali na dveh kolesih. Tudi tokrat se nas je nabrala pisana druščina kolesarjev. Poleg naju še Japonec iz Osake, ki že tri leta potuje po Evropi, trije Italijani in Ernst iz Nizozemske, ki potuje iz Albanije proti Španiji, kjer namerava preživeti zimo.
Vožnja je trajala cca 7 ur, s postankom na otokih Olib, Silba, Ist in Premuda, katerim je trajekt edina oskrba.

Vezanje koles, desno Ernst.

Na trajektu se seveda tako dolga vožnja kar vleče.

Lep dan je. Malo na palubo, malo noter.

Sredi opoldneva.

Z zanimanjem smo si ogledali oskrbo na malih otočkih (Premuda, Olib, Ist, Silba), ki jim pristanek trajekta pomeni prijetno spremembo vsakdanjika.

Pristanek na Olibu. Traktorčki prišli po tedensko zalogo.

Med potjo sva se zaklepetala z Ernstom in vožnja je minila kar hitro. Nato smo se dogovorili, da skupaj potegnemo še 20 km do Osorja, kjer smo se ustavili v kampu Preko na lošinjski strani.

Kuhanje večerje v kampu Preko.

Osor je lep majhen kraj, najbolj znan po vrtljivem mostu, ki povezuje Lošinj s Cresom. Dvakrat dnevno ga odprejo, da spustijo ladjice skozi, da jim ni treba potovati okrog otoka, če želijo na drugo stran. Skozi prekop se prelivajo in mešajo tokovi, kar ustvarja zanimiv efekt.

Osorski most, desno Lošinj, levo Cres.

Šla sva se malo okopat in si ogledat Osor, med drugim tudi zanimivo razstavo stripov/karikatur iz vsega sveta.

V Osorju.

Karikatura-Aktualno.

Lepo je tudi opazovati dogajanje okrog sebe in ljudi, ki so zbrani z vsega sveta. Na koncu vidiš, da si nismo tako različni, če si le dovolimo, da pride na dan tudi radoveden otrok, ki je v vsakemu od nas.

Igra na plaži

Po večerji in osvežilni kopeli smo nadaljevali naše spoznavanje in delali načrte za naprej. Ernst je trenutno pustil službo in potuje naokrog. Verjetno bo v Španiji poiskal delo za čez zimo, se učil španščine in spoznaval kulturo. Zanimiv fant. Enkrat je to že počel v Aziji čeprav takrat kot backpaker. Zanimive cilje in prioritete imajo ljudje, ki potujejo. Običajno želijo spoznavati nove ljudi in dežele, kar seveda zahteva čas in denar. Nekateri delajo na poti, nekateri privarčujejo v kratkem času in potem gredo na pot. Kar seveda zahtev tudi veliko poguma in odklona od vrednot, ki so nam priučene.
Več njih, s katerimi sva se pogovarjala, namesto z letalom potuje nazaj  na začetek (domov) z vlakom (vsaj po Evropi), običajno preko Italije, do kamor pridejo s trajetom iz Grčije.
Danes je bilo kratko potovanje, samo 21km 1 h, 225vm.

Misel dneva: Kaj želimo, kaj sanjamo, Kam gremo?

Kolesarsko potovanje Kvarner (Hr) 4. dan

Relacija Dinjiška-Zadar
Po zajtrku sva se poslovila od Marka, ki se je tudi namenil proti Zadru, vendar je štartal prej in se nismo več videli. Tako je s temi srečanji. Pridejo in gredo.

Fotografiranje z Markom, preden smo se razšli. Po obrazih se vidi, da smo ravnokar vstali.

Najprej naju je čakalo 6 km za ogrevanje do paškega mosta.

Najino potovanje se nadaljuje s prehodom s Paga nazaj na celino-paški most.

Očitno sva začela dovolj zgodaj (ob 9h), ker na začetku še ni bilo prometa, potem pa nas je začel ta val dohitevati in prehitevati. Na srečo je večina šla naravnost proti Posedarjem, kjer je priključek na avtocesto. Midva sva zavila desno za Zadar, potem pa še enkrat desno skozi Nin, in naprej proti Zadru ob obali.

Tukaj speljali Eurovelo 8, kolesarsko pot, ki sva ji sledila. V praksi to sicer pomeni tablo vsakih pet km. Torej ta mreža pomeni predvsem neko povezovanje primernih poti za kolesarje, ne pa nujno poti prav prilagojenih njim. En del pa je vseeno bil presenečenje, saj je bila od Zatona naprej speljana kolesarska cesta v dolžini cca 9 km ob glavni cesti. Super, saj je bilo prav vroče in bi bilo naporno vozit po cesti, kjer mimo tebe švigajo vozniki.

Tako sva v Zadar zapeljala ob obali in bilo je prav v redu. Nedelja v času kosila je najboljši čas za kolesarjenje skozi tako velik mesto brez kolesarkse infrastrukture, saj je bilo malo prometa in sva se brez večjih težav prebila v južno predmestje, kjer sva preko bookinga rezervirala apartma.

Nekje v Zadru proti apartmaju.

Jutri naju namreč čaka jutranji trajekt do malega Lošinja, ki vozi kar 7 ur. S tem bova prihranila na času in v enem dnevu prišla iz Dalmacije nazaj v Kvarner. Ta trajet vozi samo nekajkrat tedensko in naslednji gre šele v petek (danes je nedelja), kar bi bilo prepozno za naju.

Večino stvari sva tako pustila v apartmaju in se s praznimi kolesi napotila nazaj v Zadar. Najprej malo plavanja, nato pa raziskovanje starega mestnega jedra.

Mestna plaža

Spet sva lačna. Kolesarjenje je samo izgovor

Proti večeru sva se počasi odpravila še po nakupih hrane za na trajekt in naslednjih nekaj dni, skuhala večerjico, navijala zadnje kilometre za Rogličevo zmago na Vuelti in spakirala večino stvari.

Pa še večerja na koncu, he he.

Uspelo nama je prekolesariti 57 km v 2:55 h in opraviti 450 vm + enih 7km ekstra po Zadru brez prtljage. Vsak kilometer šteje.

Misel dneva: Srečanja z ljudmi so nekaj najbolj zanimivega.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 3. dan

Najino potovanje se nadaljuje z relacijo od mesta Rab do Luna na Pagu ter potem do Dinjiške (Kamp Pere).

Pred odhodom iz kampa osvežilno kopanje

Zjutraj sva se odpravila v pristanišče, kjer sva našla ladjico, s katero naj bi danes odpotovali na Pag.

Najino potovanje nadaljujeva z ladjico Maslina na liniji Rab-Lun

Zgledala je sumljivo majhna, čeprav je pisalo, da je za 12 oseb.

Prostora malo za 12 oseb

Ker je ladja zgledala zapuščena, sva šla na kavo v bližnji lokal s pregledom na pristanišče. Potem se čez nekaj časa prikažeta dve punci pri ladjici. Greva tja in izkaže se, da sta to tisti dve od včeraj s trajekta, ki potujeta s kolesi z Dunaja do Grčije in potem nazaj z ladjo do Benetk in vlakom na Dunaj. Poklicali smo kapitana na številko, ki je bila napisana na kabini ter rezervirali štiri mesta. Nato se počasi začne dogajati. Prideta še dva kolesarja (moški in ženska) punca, ki je začela svojo kolesarsko pot v Munchnu in potuje v Bosno ter Mark, američan ki je začel v Barceloni in gre do Istanbula, kjer lovi letalo v začetku oktobra nazaj v ZDA. Seveda so bili še drugi potniki brez koles. Midva sva bila, pogovorih sodeč, še največja turista med kolesarji;-)

Kapitan je začel nalagati na palubo naša kolesa (6 kom) in jih privezal s štrikom, saj so visela v morje dobesedno.

Kapitan veže kolesa na palubo, torbe “varno” spravljene v podpalubju

Naložili smo še ostalo prtljago, tudi od drugih potnikov. Naju dva in še par drugih je poslal sedet spredaj na palubo, saj zadaj ni bilo prostora.

Na palubi so bili poleg naju še štirje drugi turisti, ki so se vračali v Lun.

Na koncu  sem ob izkrcanju naštel 19 oseb, šest biciklov in prtljaga, med drugim tudi dva ali trije venci za en pogreb. Zanimivo vzdušje. Tale majhna ladjica sicer vozi samo enkrat na dan.

Izkrcamo se v Lunu na skrajnem severu Paga in si zaželimo srečno ter gremo vsak s svojim tempom naprej. Najprej seveda v klanec, kot smo že počasi navajeni.

Uf, takoj navzgor.

Kmalu ujameva Marka in se začnemo pogovarjati med vožnjo. Ko se  je leta 2019 začel covid, je smučal v Gruziji, naenkrat so jim zaprli meje in je komaj prišel domov v ZDA. Za karto so mu rekli, da mu velja še eno leto, vendar z odhodom preko Instanbula. Tako je pustil službo, ker je Evropa za Američane še vedno zaprta, je letel v Španijo, ki je edina odprla meje, in od tam kolesari do Istanbula. Skuliran tip. Doma sicer iz enega lepših predelov ZDA, jezera Tahoe v Kaliforniji.

Ta del poti od Luna do Novalje je sicer bil tudi eden najlepših delov kolesarjenja. Dolga ravna cesta, ki gre gor in dol, malo prometa, lepa narava in razgledi tako na Velebit, kot proti odprtemu morju.

V Novalji smo se ustavili na kratkem kosilcu na nekem otroškem igrišču. Nato smo šli naprej. Približno smo določili, kje bomo spali nocoj, nato pa se razšli, Mark se je odpeljal naprej. Midva sva zavila še v mesto Pag na tržnico, kjer sem si med množico kitajskih ponaredkov izbral nova poceni sončna očala, saj so se mi moja polomila nekaj kilometrov nazaj.

Pred spustom v mesto Pag

Od Paga naprej pa spet lepa odprta cesta, podobno kot nek škocjanski zatok samo bolj odročno in mirno.  Vsaj videlo se je, da je nižinska voda in v njej veliko ptic.

Veter smo imeli večino dneva v hrbet, tako da je kar letelo za naložena kolesa. V nasprotno smer bi se verjetno kar namučili. Pripeljala sva se do kampa Pere (vrt od ene stare gospe na južnem delu Paga pred paškim mostom), kjer najdeva Marka, ki se je že razkomotil. Zraven so bili še trije češki fantje na enduro motorjih. Vmes sva se stisnila še midva in to je to. Prva vrsta do morja (5m nad morjem), lepa travica, super kamp z enim tušem, WC-jem in pipo za pomivanje posode. Za smešno ceno.

Kamp Pere- Levo Markov šotor, na sredi midva, desno Čehi, zadaj morje

Večerni sprehod po obali.

Cel dan smo vozili  po močnem soncu in z dodatnim motorjem suhega vetra. Po večerji in obveznem namakanju, smo ob pivu primerjali različne izkušnje s kolesarjenja, govorili o razlikah med državami in podobno. Kmalu smo se poslovili vsak v svoj šotor in se potopili vsak v svoje misli, dokler nas ni premagal spanec.

Statistika dneva: 63km, 3 ure, 700vm

Misel dneva: Ko je veter v hrbet, sploh ne veš, da je, samo leti bolj kot si sposoben.