Francija 14. dan, parfumerije Grassa in ohladitve

Po zajtrku smo se šli najprej malo ohladit v bazen, saj smo že navsezgodaj švicali. Malo ohladitve je prav prišlo. Nato smo se odpeljali do bližnjega mesta Grasse, skozi katerega smo se peljali že včeraj.

  
Grasse je poznan po destilarnah različnih vonjav in proizvodnji parfumov. V njem delujejo tri večje parfumerije Molinard, Galinard in Fragonard. Slednja je tudi največja med njimi. V bistvu se vse okrog centra mesta vrti okoli parfumerij in kozmetične industrije nasploh. Parfumi, toaletne vodice, mila, dišeče sveče, eterična olja, …

Mi smo se odpravili kar v parfumerijo Fragonard, katere sestavni del je tudi muzej. Videli smo zanimive načine priprave dišav v preteklosti, videli ogromno različnih umetelno izdelanih posod in posodic za dišave, toaletnih kovčkov za moške in ženske ter podobno.

   
 
Seveda se vsak muzej zaključi s trgovino s spominki. No, ta je bila nekaj posebnega, saj smo lahko povonjali vse možne dišave, parfume in toaletne vode. Po petih poskusih nismo ločili nič več. Na koncu nas je skoraj bolel nos od vseh dišav. Fragonard sicer ponuja latne kvalitetne parfume po tovarniških cenah, zato je tukaj, v trgovini kar precej navala. Predvsem ženskega spola, pa tudi kak fant se najde vmes. Če ne po nakupih, pa za držanje torbice ali vlečenje kreditne kartice. 

 
Kratek sprehod po centru nam je postregel še s spodnjo demostracijo prenosa tovora.

  
Dan smo spet zaključili z ohladitvijo v bazenu. Jutri nas čaka dolga vožnja domov nad azurno obalo in čez Italijo.

Francija 13. dan, iz visoke Provanse skozi Verdon do Alpes Maritime in azurne obale

Danes je bil spet dan za premik. Po dnevu počitka in počivanja, smo se odpravili skozi kanjon Verdon, ki velja za enega največjih v Evropi s svojimi skoraj km visokimi stenami nad reko. 

Mi smo se najprej dvignili nad jezero ob katerem smo kampirali,

  
nato pa vozili ob južnem robu kanjona, po slikoviti razgledni cesti visoko nad reko v dolini. Žal nam čas ni dopuščal kaj več, smo pa videli ogromno kajakašev v dolini ob izteku reke v jezero. Če dobro pogledate, vse tiste bele pike na reki so kajakaši. 

  
Po kaki uri vožnje smo se ustavili ob slikovitem  visokem mostu, kjer cesta prečka enega od pritokov Verdona. Bolj zanimivo pa je bilo dogajanje ob in na samem mostu, saj so se eni norci na elastiki privezani za noge (bungy jumping) metali dol z mostu v ozek kanjon. Za nas je bil že podvig stati na mostu in pogledati v globino.

  
Na wikipedii sem našel podatek o višini mostu. 182 m. Tip je bil v samih gatah/kopalkah in supergah. Smo se pa spraševali, kako pridejo gor, saj so stene kanjona praktično navpične. Na sliki je sicer viden samo zgornji del, v globino pa se sama soteska kar prece zooži. No, preden smo dobili odgovore, smo se odpravili naprej. 

Videli smo še ovinek, ki ga naredi reka na svoji poti skozi kanjon, nato pa nas je cesta odpeljala stran od sten kanjona, v hribovito področje imenovano Alpes Maritime (nekakšne morske alpe).

  
Naš današnji cilj je bil tik pred azurno obalo na začetku soteske Gordes du Loup, kjer smo našli kamp z bazenom v katerega smo se šli najprej ohladit. Vlaga in vročina še vedno visoki.

Proti večeru smo si šli ogledat še brzice in slapove reke Loup, vendar nismo videli nič takega, česar ne bi videli že v Sloveniji.

  

Francija 11. dan, visoka Provansa in jezero de Ste. croix

Zjutraj smo se poslovili od dveh naših sosedov in zapustili našo bazo zadnjih petih dni v središču Provanse.

   
 Odpravili smo se proti soteski oziroma kanjonu Verdon, ki je največji v Evropi. Pot nas je vodila iz tipične Provanse polne vinogradov, sadovnjakov in polj z melonami, v vedno bolj suho pokrajino. Tokrat smo končno naleteli na prave poljane sivke. Takoj, ko si stopil iz avta, je zadišalo.

  

 
Takoj potem smo se dvignili na planoto visoke Provanse, del katere je tudi kanjon Verdon. Vozili smo ob jezeru Sv. Križa (Lac de Ste. Croix), kjer smo na drugi strani našli tudi kamp, ki bo naša postojanka naslednjih nekaj dni. Tukaj je zelo podobno kot na morju. Tudi vlaga je višja in zato je vročino dosti težje prenašati. Cel dan nam že teče pot po obrazu. Ampak na srečo se lahko pohladimo v jezeru. Voda je relativno mlačna.

   
 

Francija, 10. dan, Mont Ventaux, gor dol in ohladitev

Danes se je obetal dolg vroč dan. Žal nam zgodnji odhod ni najbolje uspel. Tako smo v Bedoin, najbolj znano izhodišče za vzpon na Mont Ventoux prišli šele okrog 9.30. Preden sem najel kolo, se preoblekel, obiskal določene prostore, je minila še kakšna ura in pol. Tako sem v klanec začel šele malo pred dvanajsto.

Vzpon na Mont Ventoux je dolg nekaj manj kot 22 km, s povprečnim naklonom 7,6%. Značilnost vzpona je, da ga lahko razdelimo na tri dele. Najlažjih je prvih šest km iz Bedoina, kjer se cesta počasi vije do pobočij hriba. Takoj po šestem km se postavi pokonci in naklon se ne zmanjša do 15 km, kjer je koča Reynard. Ta del je tudi psihično izredno zahteven, saj večino časa poteka skozi gozd, brez izravnav in brez serpentin ali česa podobnega, kjer bi lahko za trenutek počival. Samo rahli ovinki levo desno in naravnost navzgor. Po koči sledi še sedem zadnjih km po pobočju, ki zgleda kot lunina površina. Naklonina je nekoliko nižja (okrog 7%) do zadnjega kilometra, kjer se spet poveča. Ta del je v primeru vetra zelo naporen, saj si zelo izpostavljen.

   
   
Tokrat sem imel spremljevalce iz vozila, da sem lahko enkrat dolil vodo in da sem končno dobil fotografije samega sebe med akcijo. Oziroma trpljenjem, grizenjem.

Zadnji metri so bili res naporni in dolgi. Na vrhu še zaslužena fotografija.

  
Takoj po fotografiranju smo napadli stojnice z bonboni. Kar težko se je bilo odločiti, saj je teža kar naraščala.

  
Po spustu, ki je izgledal kot da bi nekdo pihal v tebe z vročim fenom, smo šli na pijačo, ki pa nas ni ohladila. Odločili smo se, da potrebujemo konkretnejšo ohladitev. Malo smo posurfali in našli v bližini, na severni strani Ventuja, dolino in rečico Tourmalene, kjer se je kljub 35 st. v senci dalo pohladiti. Žal tolmuni niso omogočali skakanja ali konkretnejšega plavanja, ampak bolj namakanje. 

  
Tako, to je naš zadnji dan v osrednji Provansi, jutri se premaknemo proti vzhodu.

Francija 9. dan, Baux de Provence, Carrieres de lumiere in polja sivke

Po malo bolj poznem vstajanju smo se odpravili proti vasici skriti na vrhu hriba imenovani Baux de Porvence. Ime izhaja iz kamnitih klifov, ki tvorijo skalno tvorbo na katero je bila postavljena vas z utrdbo na vrhu. Zelo zanimiva utrdba, ki je v srednjem veku kljubovala napadu barbarov. 

  
Na platoju na vrhu hriba so razstavljena tudi starodavna orožja, s katerimi so se branili ali pa bili napadeni. Razni katapulti, ovni in podobno. Nekajkrat na dan priredijo tudi šov za obiskovalce in dejansko ustrelijo s katapultom. Največji je štiritonska zverina in naj bi metal skale težke 140 kg 220 metrov daleč. 

  
Predstavljajo tudi razne obrti oziroma spretnosti, ki so jih gradovi imeli, med njimi kamnoseštvo in kovaštvo. Prav pri slednjem smo se zadržali največ časa, saj je to našega M. najbolj zanimalo.

  
Preizkusili pa smo tudi druge naprave, ki so jih v gradu uporabljali.

  

Po ogledu gradu in vasice pod njim ter kratkim okrepčilom, smo se sprehodili nekaj ovinkov navzdol po cesti do naslednje znamenitosti, stare šele nekaj let. Gre za Carrierre de lumierre, multivizijo slike in glasbe predvajano v nekadanjem kamnolomu na ogromne stene v 3d tehniki. To so ogromne sobane skozi katere se sprehajaš, na stene pa so projecirane slike umetniških del. Letošnja tema so renesančni slikarji da Vinci, Michelangelo in Raphael. Z besedami se ne da opisati veličasnosti teh prizorov. To je treba doživeti v živo. Zgolj za predstavo dve sliki razsvetljenih sten prej in potem, ko so nanje predvajane fotografije. Čudovito in vredno ogleda.

   
 Prave Provanse ni brez polj sivke. Mi smo se morali kar malo potruditi, da smo jo videli. Odpeljali smo se do ene najbolj fotografiranih točk v Provansi, opatije Notre dame de Senanch.

  
Za konec pa smo se sprehodili še skozi vasico Gordes, ki je zgrajena iz značilnega kamna oker barve, ki v poznovečerni svetlobi zažari v različnih odtenkih.

  

Francija 8. dan, Avignon, Pont du Gard

Odpravili smo se v mesto Avignon, najbolj znano po tem, da je bilo v štirinajstem stoletju 70 let prestolnica papežev, ki so pribežali iz Rima. 

V Avignonu trenutno poteka zelo popularen kulturni festival, zato je mesto še dodatno oblegano, poleg tega pa na vsakem vogalu visijo plakati, v roke ti potiskajo reklame za obisk predstav in po različnih delih mesta nastopajo ulični umetniki.

  
Mi smo se najprej odpravili v papeško palačo, ki je bila približno sedemdeset let središče papeštva. Na tem mestu ne bom posebej razlagal zgodovine, povem naj samo, da se je v tem času zvrstilo devet papežev, ki so zgradiľi veličastno palačo. Zaradi prepovedi fotografiranja noter nisem veliko fotografiral, zato samo slika kapele, kjer so potekali glavni obredi (dolžina 52 m, širina 25, višina nekaj čez 20).

  
Po palači in kratkem kosilu smo si ogledali še eno znamenistost mesta, most Sv. Bennezeta ali kar avignonski most. Konča se po tretjem oboku sredi reke Rhone. Je pa zelo zanimiva njegova zgodba, saj so šele pred kratkim dokončno rekonstruirali celotno zgodbo in njegovo usodo. Most naj bi bil v originalu dolg več kot 900 metrov čez vmesni otok in drug rokav reke Rhone do gradu v kraju Villeneuve. Žal so ga po predvidevanjih poplave v mali ledeni dobi v sedemnajstem stoletju na več mestih načele, obnavljali ga pa niso in tako so na koncu ostali samo začetni trije loki. Na drugem loku je tudi kapela posvečena svetniku.

  
Na poti proti parkirišču so nas vonjave zvabile v barvno trgovino, bogato založeno z Marseillskimi mili. Medtem, ko sta dekleti izbirali milo po barvah in vonjavah, sva si fanta privoščila barvno ohladitev.

   
 

Pot smo nadaljevali proti drugemu zelo znanemu mostu v Provansi, Pont du Gard. Dejansko gre za ostanek akvadukta iz rimskih časov, ki so mu na prvi etaži po moji oceni dodali most po širini, da je možno čezenj prečkati reko Gard. Na obeh bregovih reke so narejene lepe plaže, najbolj zanimivo se je seveda vreči v vodo s skal ob bregu. Višino skoka si izbereš sam, glede na pogum. Voda je bila toplejša kot sredozemsko morje včeraj. Seveda smo se tudi mi ohladili po vročem in napornem dnevu.

  

Ker se nam nazaj ni posebej mudilo, smo si izbrali pot po cestah francoskega podeželja in uživali v prelepih krajih, drevoredih, kmetijah, nasadih oljk in drugih zanimivostih.

   
 

Francija 7. dan, Camargue, sv. Marija na morju ter Arles

Danes smo vstali kako minuto prej, da bi se izognili vročini. Žal je bilo že ob devetih 27 st. C. Odpravili smo se na jugozahodni del Provanse, ki nam je nekako najbližji.

Začeli smo v naravnem parku Camargue, ki je dobil svoje ime po svetovno znanih konjih, ali pa obratno. Ustavili smo se v naravnem ornitološkem rezervatu in se nagledali flamingov in ostalih zanimivih ptic ter nekaj konjev.

  
Pot smo nadaljevali še nekaj kilometrov do morja v kraj po imenu Sv. Marija na morju. Majhno turistično mestece je prekipevalo od ljudi, ki so se večinoma prišli ohladit v sredozemskem morju.

Najprej smo si ogledali majhno mračno romansko cerkev, kjer naj bi hranili tudi posmrtne ostanke sv. Sare ter njen kip, ovit z mnogimi rutami. Prostor, v katerem je bil kip postavljen, je bila majhna kripta pod zemljo. V čast ali priprošnjo svetnici ljudje prizigajo majhne svečke. Tako je bilo v kripti zaradi kakih tisoč prižganih sveck deset stopinj višja temperatura in nemogoče zdržat več kot par minut.

  
Po kratki malici smo se še ohladili v sredozemskem morju. In ko rečem ohladili, mislim Ohladili, saj je bila temperatura vode verjetno pod dvajset st. ali pa zgolj kako stopinjo več. Tokrat je bilo kljub vročini, več ljudi zunaj kot znotraj, ali pa samo do pasu v vodi.

  
Sledil je povratek nazaj. Na sredi poti smo se ustavili še v lepem provansalskem mestu Arles, znanem po dveh večjih zanimivostih. Stavbah iz rimskih časov in temu, da je tukaj več let živel in ustvarjal svetovno znani slikar Vincent van Gogh. Zaradi vročine smo si ogledali samo slavno rimsko areno ter rimski teater.

Po kratkem sprehodu po mestu in prigrizku iz ulične pekarne, smo končali pod marelami.

   
 

Francija 6. dan, gneča, končno Provansa in spet vročina

Danes samo kratko oglašanje. Bil je dolg vroč dan.
Ko smo mimo Grenobla krenili proti jugu, je isto pot ubrala vsa Francija in še veliko tujcev zraven. Seveda sobota dopoldne.
Podobno kot pri nas, povečano za faktor 2.

image

Končno najdemo hiško pa nikogar nikjer. Ker so lastniki precej oddaljeni, so naprosili sosedo, da preda ključe. Sosede nikjer. Na srečo sem imel številko, da sem poklical, vendar se je bilo težko kaj zmenit. Povedali so da pridejo šele proti sedmi uri.
Bila pa je tri popoldne na 35 st. Celzija. Našli smo nek bazen in se za nekaj ur odpravili tja. Končno sta se prikazala lastnika in nam odklenila. Vendar se ne shladi. Zunaj je sedaj ob 22.30 še vedno okrog 27.
No, to pa je vhod v hiško/apartma.

image

Francija 5. dan, L’Alpes D’Huez, col du Sarrene in premočno sonce

Današnji dan je bil zame bolj kolesarsko obarvan. Na sporedu je bil vzpon na Alpes D’Huez. Zjutraj me je S. odpeljala do trgovine, kjer sem se že včeraj dogovoril za najem bicikla. Tako sem ga danes prevzel, namontirali smo pedala in potem, gremo.


Naš kamp je tik pod začetkom vzpona na A d’H. Do mesteca je še približno 1 km. Naredil sem še nekaj km po mestuZa ogrevanje in potem nazaj. Tik za kampom se cesta postavi navzgor. Za neogrete noge je to kar šok. Vzpon poteka po cesti, ki jo sestavlja 21 znanih ovinkov, vsak je posvečen nekomu drugemu znanemu iz kolsarskega sveta. Eden najbolj znanih je nizozemski, kjer se vsakič, ko poteka dirka v klanec, zbirajo trume napol pijanih nizozemskih navijačev in skačejo kolesarjem pred bicikle in jih s tem “spodbujajo”. Vzpon je dolg približno 14 km, vzpnemo se na višino 1815 m. Povprečni naklon vzpona znaša 8,1 procenta. Najbolj strm je dejansko začetek, zato je treba začeti rezervirano, saj te sicer prehitro navije. V klanec se od zgodnjih jutranjih ur vijejo trume kolesarjev, ki so različno pripravljeni.

Klanec se nadaljuje z enakomernim vzponom do vrha. Kot sem že včeraj napisal ni sam vzpon in tudi vrh kot tak nič posebnega. Alpes d’Huez je mondeno smučišče, kjer je polno smučarskih kapacitet, hotelov, apartmajev, …

Tudi zato se mimo kolesarjev ves čas vije promet, ki je na trenutke precej neprijeten. Da si lahko predstavljate, kako zgleda na vrhu, objavljam eno slikco.


Na vrhu je ravnokar potekala nekakšna tekma v spustu za gorske kolesarje in je bil zato narejen obvoz. Tako pravzaprav ne vem, ali sem bil sploh na uradnem zaključku vzpona, saj sem malo kolesaril sem pa tja in se lovil po cestah skozi kraj, poleg tega pa je bil še sejem lokalnih kmetov po sredi ceste na vrhu.

Ker nisem hotel, da se s tem neuglednim vzponom vse zaključi, sem izbral podaljšek čez precej nepoznan col du Sarenne, ki je postal znan šele leta 2013, ko je potekala čezenj stota dirka po Franciji, ko so kolesarji naredili tisti znameniti krog, da so se lahko dvakrat zaporedoma povzpeli na A d’H, kjer je bil drugič cilj etape.

Na col du Sarenne se  po nekaj kilometrih spusta z Alpes d’Hueza, vzpnemo na višino skoraj 2000 m, natančneje 1999. Da se lahko pohvalim, da sem bil spet na dvatisoč metrih, sem kolo dvignil za en meter.


S prelaza Serenne je zelo zahteven spust po ozki, dotrajani in strmi cesti v dolino, kar je delalo tudi kolesarjem pred dvemi leti probleme.


Kak km se cesta nadaljuje po dolini, nato pa spet zagrize v klanec. Ta del je bil najhujši, saj je sonce že močno pripekalo, bilo je totalno brezvetrje, strmina pa precejšnja. In to vsaj 6 km. Za ta del nimam slik. Namen tega vzpona je bil da se zopet povzpnemo nad dolino in po strmi ozki cesti, vrezani v skalo tik nad dolino in mestecem spodaj, prečimo nazaj proti cesti na Alpes d’Huez, kjer se ji ponovno pridružimo na spodnjih dveh kilometrih. Tako se zaključi krog z nekaj manj kot 60 km in nekaj manj kot dvatisoč višinskih metrov.


Sonce me je precej izčrpalo in ožgalo.

Medtem je bilo dogajanje v kampu precej bolj mirno. Otroka sta večino dopoldneva in del popoldneva preživela v vodi. Žal je to pustilo posledice, da sta rahlo rdeča v obraz. Ampak važno, da sta uživala.

IMG_0333.JPG
Tako, to je to. Kolesarjenja je za nekaj dni konec, jutri sledi daljši premik v Provanso.