Danes je bil poseben dan. Zjutraj okrog desetih sem se usedel na kolo in se odpravil na prelaz. Vzpon se začne takoj pred kampom in se razen krajšega vmesnega spusta nadaljuje celih 30 km na vrh prelaza železnega križa. Vzdigneš se za približno 1500m. Sodi v izvenserijsko kategorijo in je občasno uvrščen na Tour. Povprečen naklon je sicer zaradi vmesnega spusta nekoliko nižji, vendar je večino časa med 5 in 10 procentov.
Problem je seveda vročina, ki kolesarja spremlja ves čas. Že tako je ozračje pregreto, svoje pa doda še pomanjkanje sence, ponavadi ravno pri najstrmejših delih.
Zanimivost večine pomembnih kolesarskih prelazov v Franciji so oznake. Te so ponavadi značilne belo-rumene barve in postavljene vsak kilometer od uradnega začetka klanca do vrha Prelaza (cola). Spodaj je napisana trenutna višina, nad njo število kilometrov do vrha, ime prelaza, na rumenem delu pa povprečni naklon naslednjega kilometra. Danes je bilo po prvih kilometrih vzpenjanja vse kar je bilo enako ali več osem, mučenje psihe in telesa. Ta zadnji kilometer se je vlekel in vlekel.
Na vzpon se ne glede na vročino od najzgodnejših ur zgrinjajo kolone kolesarjev, katerih število vidiš šele med spustom. Med vzponom je namreč redko kdo ektremno hiter tako da ponavadi gledaš nekaj istih sotrpinov ves čas do vrha.
Glede na dolžino klanca, se dejanski prelaz prikaže šele po uri in pol vzpenjanja. Vmes gre cesta skozi več vasic polnih apartmajev, ki zaživijo predvsem pozimi, sedaj se pa vse pripravlja na Tour, ki bo po teh cestah vozil med 23 in 25. Julijem.
Na spodnji sliki je do prelaza še kakih 5 km po soncu in s povprečnim naklonom med 8 in 10%. Uživancija.
Prelaz je na tistem sedlu na vrhu slike.
Na vrhu sem srečal skupino Belgijcev iz našega kampa (trije tipi v petdesetih), ki že 23 let prihajajo v te kraje in kolesarijo po legendarnih prelazih. Spuščali smo se skupaj po drugi poti preko prelaza Col du Glandon.
Na tej sliki sem skupaj s sotrpinom Jenz-em iz Švice, ki s skupino kolesarjev že nekaj dni kolesari od prelaza do prelaza. Vmes jih spemlja kombi z opremo in hrano. Vsak dan naprej. Jenz je omenjal, da je danes kar težko vstal in je potreboval kako uro vrtenja pedal, da je prebudil mišice. Verjamem. Do vrha sva se “izmenjevala” v vodstvu.
No medtem, ko smo mi trpeli, so se otroci in S. odločili, da ne bodo prenašali vročine s postopanjem naokrog in so nedaleč od našega mesta našli en ribnik, ki je bil primeren za kopanje.
Popoldne, ko sem se spustil v dolino in je temperatura znašala cca 40 stopinj, sem se jim pridružil še jaz. Bilo je resnično vroče. Zdelo se je, da se je pol Francije zbralo tam.
No, tako se je zaključil naš dan, vendar ker se temperatura ni spustila, smo se zvečer odpravili v klimatizirano štacuno. Žal so nas ob pol osmih vrgli ven, ker zapirajo.
Saj res. Pozabil sem, da smo danes obiskali tudi muzej znanega francoskega izdelovalca nožev Opinel, ki je živel tukaj. V bistvu je cel muzej predpriprava za trgovino na koncu. Cene so sicer kar ugodne za relativno kvalitetne nože. Seveda je nismo zapustili prazni, ampak olajšani za nekaj evrov. Vse je izdelano v Franciji.
