Kolesarsko potovanje po Istri 3. dan

Danes sva se po obilnem zajtrku odpravila iz Fažane. Najprej spet nekaj makadama,

14748170497080

MTB steza

Nato pa 3 km vzpona proti Vodnjanu. Proti vetru. Počasi pa je šlo. V Vodnjanu sva iskala kremo za sončenje, pa so jih že umaknili s polic.

Zato sva si na hitro ogledala mesto

14748171751940

Ena čudna slika na fasadi

ter se odpravila naprej. Pot sva najprej zastavila proti Pazinu. Ves čas se je zlagoma vzpenjala, veter nama je pihal v prsi.

V Žminju sva zavila proti kraju z zanimivim imenom. Pivka najbrž še ni pobratena z njim.

14748171348551

Mi smo na krasu oni pa u šumi.

Med potjo naju je od švohosti napadla lakota in za prvo silo je bila tudi knor župca ok.

14748171134890

Kuhanje župce

 

Nato naprej do Vižinade, kjer je bila zaprta cesta. Nisva načrtovala dodatnega 15km obvoza in sva se raje prebila čez gradbišče do Ponte Portona.

Nato pa višek dneva, vzpon v Grožnjan. 5km grdega makadama, ki so ga vsakih nekaj minut dodatno zabelili turisti v avtih. Od vseh možnih dni sva izbrala ravno tistega, ko v Grožnjanu poteka ex tempore.

14748170838980

Proti Grožnjanu

Ko sva pod tušem sprala vsa prah, sva si še ogledala G.

14748244993421

Ene od mnogih slik na ulici

14748244518600

Dvorišče, kjer spiva. Velika vrata na levi so vhod v apartma.

14748245167832

Kjuti

Bilanca: nekaj manj kot 80 km, 4,5 ure vožnje, čez 1000 vm.

Misel dneva: Ne hvali dneva pred zadnjim klancem.

Dodatna misel: pozdrav M in U.

Beri naprej

Kolesarsko potovanje po Istri 2. dan

Glede na utrujenost po včerajšnjem dnevu, sva danes načrtovala krajšo pot. Najprej sva iz Vrsarja peljala po MTB poti nad Limskim kanalom in se vmes ustavila pri gusarski špilji, kjer so pirati spravljali svoj plen.

14747358511421

V ozadju vhod v Limski kanal.

14747358117940

Gusarska špilja

Nato naju je čakal vzpon dneva, približno 2,5 km klanca s 7% naklona. Po včerajšnjem dnevu je bilo kar naporno.

img_20160924_114940-resized-800

Uf uf

Na vrhu sva pot nadaljevala v smeri Pule skozi več krajev. Na kavi sva se ustavila v Balah in se dala v okvir.

img_00006_burst20160924122614-resized-800

Lepa in šlank. Mimoidoči so hoteli še riž vreči na naju.

Na poti sva videla ogromno oljčnih nasadov ter zanimivih okroglih kamnitih hišk, ki so jih gradili za zaščito pred vremenskimi pojavi. Kamenje so dobili, ko so čistili teren. Vse je narejeno brez veziva, samo iz kamenja. Noter pa prijetno sveže.

img_20160924_133754-resized-800

Predzadnja in končna faza gradnje

Končno sva prispela do Fažane, cilja današnjega dne. Privoščila sva si sobo v vili z bazenom. Juhuhu, prešvicane cunje na marmorju.

img_20160924_171622-resized-800

Vila z bazenom

Ker sva bila na cilju relativno zgodaj, sva se okopala v osvežilnem morju.

img_20160924_150516-resized-800

Na plaži, v ozadju Brioni.

Bilanca: 45km, 2,5 uri, 400vm.

Misel dneva: Kljub jesenskim dnevom ni dobro biti brez sončne zaščite.

Kolesarsko potovanje po Istri 1. dan

img_20160923_100553-resized-800

Takole se je začelo najino kolesarsko potovanje po Istri. V kampu Lucija sva se nastavila za skupno sliko. Pot naju je vodila preko meje v klanec in naprej proti Savudriji.

img_20160923_102012-resized-800

Po postanku v Umagu

img_20160923_114724-resized-800

sva nadaljevala mimo velikih kampov skozi Istrske kraje, vasice proti najini končni destinaciji.

img_20160923_140901-resized-800

Peljala sva se tudi mimo krajev s čudnimi imeni.

img_20160923_131305-resized-800

Na koncu sva le prišla v Vrsar in kar hitro našla apartma. Prijazna lastnika sta nama po pijači dobrodošlice pokazala apartma. Odpeljala sva se do mesta, kjer je potekala ribja fešta, se najedla, spet kolesarila v klance, pa spet v klance, potem pa še malo navzgor.

Večer sva zaključila na obali z romantiko.

2016-09-23-19-03-09

Rezultat: nekaj čez 80 km, 4 ure neto vožnje in 670vm.

Misel dneva: Istra je lepša jeseni.

 

 

Prekmurje 3. dan

Zjutraj sva si po zajtrku vzela nekoliko več časa, saj sva bila še malo utrujena od včerajšnjega dne.

Tako sva začela kolesariti šele okrog poldneva. Tokrat proti severu.

image

Pot naju je vodila po klančkih in ravninah do kraja Grad, kjer stoji grad, baje največji v Sloveniji.

image

Nadaljevala sva naprej proti severu. Po spustu v Kuzmo, sva se usmerila proti eni najbolj severnih točk Slovenije, tromeji A/H/Slo.
Na poti sva srečala še nekoga, ki je v nedeljo opravljal službo božjo.

image

Ker sva rahlo zgrešila in prehitro zavila levo proti meji, sva najprej prišla na avtrijski mejni prehod, nato pa po stari graničarski poti še zadnje 4 km do tromeje.

image

Ta del poti je bil eden viškov dneva. Lepo po grebenu meje med državama brez velikih klancev.
Ta del je v bistvu dosti lepši in lažji za dostop do tromeje, saj je strmina pretežka samo zadnjih 50 m, ko se resnično postavi pokonci. No, nekateri smo zmogli prebrcati tudi to.

image

Slika sicer ne prikaže dobro strmine, a glede na položaj telesa si lahko predstavljate naklon.
Ta točka označuje mejo med tremi državami.

image

Sledil je še spust v Slovenijo in po lepih gordolčkih in ravenčkih nazaj do Kraščev.
Pozdrav še U&M.

image

Bilanca: dobrih 50 km in prijetna utrujenost ter prava italijanska kava sredi Prekmurja, kar je velika redkost.

Prekmurje 2. dan

Še preden se je jutranja rosa dobro posušila (ob 10.30),

image

sva se pripravila na današnjo vožnjo oziroma izlet. Obetal se je lep dan.

Peljala sva se skozi prelepo pokrajino. Tipično pomursko.
Polja

image

zanimivi kraji,

image

Buče

image

Klopotci

image

Pot naju je vodila na vzhodni rob Goričkega ob mejo z Madžarsko.
Med potjo sva videla znamenito romansko rotundo iz 13. stoletja v Selu

image

Plečnikovo cerkev v Bogojini

image

ter se imela fajn in vidno uživala.

image

Šla sva skozi ogromno krajev, ki se večinoma končajo na -ci, kot npr. Martjanci, Puconci, Fokovci, …
Srečala sva en par, ki mu je bilo tukaj tako všeč, da sta se kar posušila.

image

Dnevna bilanca nekaj čez 70 km, opečeni obrazi in polni želodčki.
Pozdrav U & M.

Prekmurje 1. dan

Ta vikend sva skočila malo na lepše, v najbolj oddaljen del naše kokoške. Odločila sva se, da bo bolj kolesarsko obarvan.

Lokacija, kmetija pri Ferencovih v Kraščih. Poguglajte, kje je to.

Po nastanitvi sva si pred večerom skočila malo ogledat bližnjo okolico.

image

Na srečo ali nesrečo se ravnina hitro neha. Povzpela sva se do cerkvice Sv. Helene. Klanec kratek pa strrrrm. cca18%.

image

Ko stopiva noter, presenečenje. Velik mozaik v stilu p. Rupnika.  Pozneje sva ugotovila, da je res njegov.

image

Sledi še spust nazaj v dolino in ob Ledavskem jezeru do kmetije.

image

Po obilni večerji pa komaj čakava na kavč. Ki ga bo nocoj nadomestila kar postelja. Jutri je namreč dolg dan.
Še sličica najinega gnezda za čez vikend. Soba se imenuje Štrk. Pozdrav tudi U in M.

image

Na Krk

Proti koncu avgusta, ko se vreme že začne spreminjati v jesensko, je včasih potrebno takoj odreagirati, ko se v vremenski napovedi pokaže priložnost za lep vikend.

Glede na to, da letos morja nismo videli ravno v izobilju, izbira ni bila pretežka. Odločil sem se, da bom priložnost izkoristil še za biciklistični trening.

Kljub temu, da je bilo že po dvajsetem avgustu, so se že od zgodnje ure skozi Pivko valile kolone avtomobilov proti morju čez mejni prehod Jelšane. Zato mi je bilo kar hitro jasno, da nimam kaj delati na cesti skupaj s toliko pločevine.

Medtem, ko je ostali del družine ubral bolj direktno pot, sem si jaz izbral nekoliko večji ovinek, z željo po senci v zavetju drevja, kar se je kasneje izkazalo kot skoraj pretirano.

Da prideš na Hrvaško čez mejni prehod Babno polje, je potrebno narediti kar precej dodatnih km. Ampak to se vse šteje v plus, zato pogumno naprej.

Tik pred mejnim prehodom

Tik pred mejnim prehodom

Začetna temperatura je kazala osvežilnih 16 ob osmi uri zjutraj, in z željo po tem, da me sončni žarki čimprej segrejejo, sem vrtel in vrtel. Vendar sem seveda pozabil, da so to najhladnejši deli Slovenije, kjer se podirajo temperaturni rekordi predvsem navzdol, tako da gretja ni bilo od nikoder. Na drugi strani meje, kjer je Prezid (HR), ni bilo seveda nič drugače.

Ker je bila pred mano še dolga pot, za mano pa že kaki dve uri zmernega vrtenja nog, sem si na obcestni klopci vzel nekaj časa za malico.

img_20150822_101101-resized-640

Razen nekaj lokalnega prometa med Rakekom in Bloško polico, sem tokrat imel cesto samo zase. Tako je bil to res čas za poglobljeno meditacijo. Najbrž se sprašujete s kakimi globokimi mislimi se človek v takih trenutkih ukvarja. Prejšnji teden objavljena študija (sicer opravljena pri tekačih na dolge proge) velja tudi za kolesarje. Več kot 70 % misli je bilo povezanih s tem, kako neudobje predstavlja aktivnost, ki jo opravljajo, ali bodo zmogli, kako hitro morajo iti in podobno. Potem se res vprašaš: “Zakaj že to počnem?” Ja odgovor je dal že Gregorčič, če malo parafraziram njegovo pesem prosto po prešernu:”Življenje ni potica.”

No vmes sem srečal enega pogumneža, ki se ni ustrašil nobenega napora. Na prvi pogled sicer zgleda bolj kot Jezus pod Kalvarijo, ampak kaj vemo, s kakšnimi trpljenjem se je ukvarjal umetnik, ko je delal ta kip.

img_20150822_110630-resized-640

A kdo ve, kdo je ta možakar? Za prvi pravilen odgovor častim pivo.

Pot je vodila naprej skozi notranjske ali kake druge gozdove. Klancev je bilo po občutku vedno več kot spustov in tako naprej v tem stilu. Sedaj že prepoznate vzorec razmišljanja?

Nekaj, kar je odtehtalo vse drugo pa je treba dodati. Čista samota. Skoraj nisem srečal žive duše. Še medvedi so se poskrili. Če samo pomislim, da bi moral iti čez Reko ali kaj podobnega, me kar strese.

Vmes me je pot vodila skozi NP Risnjak, ki sem si ga že označil za kak enodnevni izlet. Tisti, ki ste se že v zadnjih par letih peljali po avtocesti od Reke proti Bosiljevemu, ste najbrž na levi strani uspeli zaznati znan prizor. Zgleda, da je žled februarja 2014, ki je prizadel naše kraje tudi tukaj pustošil, saj je gozdna krajina vidno poškodovana in spodnji prizori povsem običajni.

img_20150822_125532-resized-640

Po kakih štirih urah sem končo prispel v civilizacijo in se vključil na gl. cesto Delnice-Reka, kjer pa se seveda nisem mogel izogniti več pločevini, ki se je valila naprej proti morju. V daljavi spodaj se je že dalo čutiti morje.

img_20150822_132816-resized-640

Tukaj je bila tudi najvišja točka ture, prelaz Jelenje (880mnv). Sedaj pa samo še 25 km spusta praktično skoraj do Krka. Žal so se za to pot odločili tudi vsi tisti, ki niso želeli plačati cestnine na avtocesti ali so ubrali bližnjico. In ni jih bilo malo. Od dvokoles do težkih cistern in avtobusov. Na srečo je bilo navzdol in sem bil enako hiter ali hitrejši kot ostali promet.

Ni več kaj dosti dodati. Kolone pločevine se valijo čez most na Krk, vmes en osamljen kolesar. Kampi so bili nabito polni, tako da smo šele v tretjem dobili eno kamnito precenjeno parcelo med avtodomi in prikoličarji. Ajde, za eno noč naj bo.

Statistika prevožene poti: cca 140 km in dobrih pet ur vožnje, dobrih 1500 metrov vzpona. Dokler se nisem spustil prav do morja, me je zeblo. Klub dolgim rokavom in podmajčki.

Zemljevid+višinski profil

Zemljevid+višinski profil

Pa še ena romantična za konec.

img_20150822_202423-resized-640

Francija 14. dan, parfumerije Grassa in ohladitve

Po zajtrku smo se šli najprej malo ohladit v bazen, saj smo že navsezgodaj švicali. Malo ohladitve je prav prišlo. Nato smo se odpeljali do bližnjega mesta Grasse, skozi katerega smo se peljali že včeraj.

  
Grasse je poznan po destilarnah različnih vonjav in proizvodnji parfumov. V njem delujejo tri večje parfumerije Molinard, Galinard in Fragonard. Slednja je tudi največja med njimi. V bistvu se vse okrog centra mesta vrti okoli parfumerij in kozmetične industrije nasploh. Parfumi, toaletne vodice, mila, dišeče sveče, eterična olja, …

Mi smo se odpravili kar v parfumerijo Fragonard, katere sestavni del je tudi muzej. Videli smo zanimive načine priprave dišav v preteklosti, videli ogromno različnih umetelno izdelanih posod in posodic za dišave, toaletnih kovčkov za moške in ženske ter podobno.

   
 
Seveda se vsak muzej zaključi s trgovino s spominki. No, ta je bila nekaj posebnega, saj smo lahko povonjali vse možne dišave, parfume in toaletne vode. Po petih poskusih nismo ločili nič več. Na koncu nas je skoraj bolel nos od vseh dišav. Fragonard sicer ponuja latne kvalitetne parfume po tovarniških cenah, zato je tukaj, v trgovini kar precej navala. Predvsem ženskega spola, pa tudi kak fant se najde vmes. Če ne po nakupih, pa za držanje torbice ali vlečenje kreditne kartice. 

 
Kratek sprehod po centru nam je postregel še s spodnjo demostracijo prenosa tovora.

  
Dan smo spet zaključili z ohladitvijo v bazenu. Jutri nas čaka dolga vožnja domov nad azurno obalo in čez Italijo.

Francija 13. dan, iz visoke Provanse skozi Verdon do Alpes Maritime in azurne obale

Danes je bil spet dan za premik. Po dnevu počitka in počivanja, smo se odpravili skozi kanjon Verdon, ki velja za enega največjih v Evropi s svojimi skoraj km visokimi stenami nad reko. 

Mi smo se najprej dvignili nad jezero ob katerem smo kampirali,

  
nato pa vozili ob južnem robu kanjona, po slikoviti razgledni cesti visoko nad reko v dolini. Žal nam čas ni dopuščal kaj več, smo pa videli ogromno kajakašev v dolini ob izteku reke v jezero. Če dobro pogledate, vse tiste bele pike na reki so kajakaši. 

  
Po kaki uri vožnje smo se ustavili ob slikovitem  visokem mostu, kjer cesta prečka enega od pritokov Verdona. Bolj zanimivo pa je bilo dogajanje ob in na samem mostu, saj so se eni norci na elastiki privezani za noge (bungy jumping) metali dol z mostu v ozek kanjon. Za nas je bil že podvig stati na mostu in pogledati v globino.

  
Na wikipedii sem našel podatek o višini mostu. 182 m. Tip je bil v samih gatah/kopalkah in supergah. Smo se pa spraševali, kako pridejo gor, saj so stene kanjona praktično navpične. Na sliki je sicer viden samo zgornji del, v globino pa se sama soteska kar prece zooži. No, preden smo dobili odgovore, smo se odpravili naprej. 

Videli smo še ovinek, ki ga naredi reka na svoji poti skozi kanjon, nato pa nas je cesta odpeljala stran od sten kanjona, v hribovito področje imenovano Alpes Maritime (nekakšne morske alpe).

  
Naš današnji cilj je bil tik pred azurno obalo na začetku soteske Gordes du Loup, kjer smo našli kamp z bazenom v katerega smo se šli najprej ohladit. Vlaga in vročina še vedno visoki.

Proti večeru smo si šli ogledat še brzice in slapove reke Loup, vendar nismo videli nič takega, česar ne bi videli že v Sloveniji.