Zbudila sva se v sončno in toplo jutro. Zajtrk v hotelu je bil obilen in raznovrsten tako da se je bilo treba držati malo nazaj. Na srečo sva imela izgovor, da greva kolesarit, se pravi porabljat kalorije, kar se šteje kot odpustek. Poln želodček naju je opozoril, da je dovolj.
Tokrat sva si že zjutraj oblekla kratke rokave in hlače. S. je bila glede tega še nekoliko zadržana. Najprej sva imela še en opravek v Vidmu, nato pa sva se prebijala skozi mesto in  predmestje na južnem koncu.

Danes naju je steza vodila čez mnoga polja in manjša naselja. Vmes je bilo kar nekaj makadama, tako da sva se dobro odločila, da doma nisva menjavala plaščev za bolj cestno različico. Tako se je pot odmaknila od mestnega vrveža. Lepi kraji, ki jih sicer težko vidiš razen s kolesa.

Tako sva se vedno bolj pomikala proti jugu. Ura je bila že čez poldne, vročina je pripekala, ko si se ustavil in sestopil s kolesa.
Pred nama je bila Palmanova. Pa ne tista, ki se je spomnite iz množičnega nakupovanja, ampak renesančna utopija popolnega mesta. Poglejte spodnjo sliko, zvezdne oblike.

Okrog obdana z močnim obzidjem in prekopom za zaščito pred napadalci.

V mesto vodijo samo tri vrata, kjer je promet usmerjan z izmeničnim semaforjem. Vrinila sva se vmes in šla naravnost v središče. Na sredi je velika peščena površina v obliki šestkotnika na kateri so bili v krogu razvrščeni krošnjarji in prodajalci, ki so zakrivali pogled na cerkev.

Usedla sva se pred bližnji lokal pred tendo in uživala kar nekaj časa. Po dobri uri in okrepčana sva se odpravila naprej. Vendar sva bila čisto izčrpana od navala vročine in sva se ustavila še v senci obzidja, ki ga je postavil Napoleon.

Ko sva prišla k sebi pa naprej. Vozila sva večinoma skozi manjše in malo večje kraje, dokler nisva zagledala morja

Čakal naju je samo še utrjen nasip, ki pelje čez laguno do Gradeža, kjer sva naredila še zadnjo sliko na cilju.

Tukaj se malce razlgedujeva, nakar k nama pristopita dva mladeniča in začneta pogovor. Najprej seveda o kolesih in opremi, nato pa o poti, ki je za nama in o njunih planih. Povedala sta, da sta iz Belgije. Eden od njiju je na poti iz Bruslja že od 15. marca in pred kakim tednom se mu je v Beljaku pridriužil še drugi in skupaj sta prišla do morja. Vendar ne po AA poti, kot midva softiča, ampak sta zavila na slovensko stran čez Vršič, po dolini Soče in naprej. Sedaj pa bi rada šla nazaj preko krasa in Idrijskega do Bleda, kjer upata, da bosta pred dežjem v sredo in četrtek. Upajmo, da jima uspe.

To je to za danes. Pot sva tokrat pripeljala do konca kot sva si zamislila. Današnja statistika 65 km v približno 3,5 urah vožnje.