Alpe Adria kolesarjenje 4. dan (ekstra)

Ta objava se sicer ne šteje več pod AA, ampak, ker sem tako poimenoval to serijo zapisov, je to en dodatek.

Danes sva se odločila, da bova dan izkoristila za… uganili ste, kolesarjenje. Odpravila sva se nazaj, od koder sva včeraj prišla. Tokrat je bila laguna povsem mirna, morje kot ogledalo.

Čas je za vzlet

Na celini sva nadaljevala v smeri Ogleja, ki je oddaljen približno 10 km. Za Slovence je bil Oglej predvsem pomemben kot sedež oglejskega patriarhata. To najbrž poznate iz zgodovine.


Bazilika v Ogleju

Po kratkem postanku sva nadaljevala proti vzhodu po lepih kolesarskih cestah, ki so potekale vzporedno z glavno cesto.

Pospeši, vroče je.

Na skrajnem vzhodnem robu pot poteka ob enem od kanalov Soče in nas pripelje povsem do njenega ozliva, kjer je slikovita, napol zapuščena ribiška vasica.

Vse zapuščeno

Še malo porineva kolesa po blatni stezi in končno najdeva senco, kjer si privoščiva pozno kosilo. Danes je bilo res vroče. Medtem opazujeva življenje na reki.

A hitreje ne gre?

Izliv Soče je sicer tudi rezervat številnih ptic, ki tukaj prebivajo.

Ej, počakaj me!

Ko prideva malce k sebi, pa naprej. Spet po kolesarski stezi, ki tokrat poteka po nasipu tako da imava lep razgled na morje. Kmalu se konča močvirnat sve in se začnejo plaže, kjer se za kratek čas ustaviva.

Kje so pa lastniki teh čevljev?

Do mesta je še približno 10 km, ki so minili brez posebnosti.

A bo za danes dovolj?

50 km v 2,5 urah in začuda od nekje 80 vm po čisti ravnini.

Alpe Adria kolesarjenje 3. dan

Zbudila sva se v sončno in toplo jutro. Zajtrk v hotelu je bil obilen in raznovrsten tako da se je bilo treba držati malo nazaj. Na srečo sva imela izgovor, da greva kolesarit, se pravi porabljat kalorije, kar se šteje kot odpustek. Poln želodček naju je opozoril, da je dovolj.
Tokrat sva si že zjutraj oblekla kratke rokave in hlače. S. je bila glede tega še nekoliko zadržana. Najprej sva imela še en opravek v Vidmu, nato pa sva se prebijala skozi mesto in  predmestje na južnem koncu.

zapuščava mesto

Danes naju je steza vodila čez mnoga polja in manjša naselja. Vmes je bilo kar nekaj makadama, tako da sva se dobro odločila, da doma nisva menjavala plaščev za bolj cestno različico. Tako se je pot odmaknila od mestnega vrveža. Lepi kraji, ki jih sicer težko vidiš razen s kolesa.

Kam pa zdaj? Obe poti sta pravi.

Tako sva se vedno bolj pomikala proti jugu. Ura je bila že čez poldne, vročina je pripekala, ko si se ustavil in sestopil s kolesa.
Pred nama je bila Palmanova. Pa ne tista, ki se je spomnite iz množičnega nakupovanja, ampak renesančna utopija popolnega mesta. Poglejte spodnjo sliko, zvezdne oblike.

Palmanova

Okrog obdana z močnim obzidjem in prekopom za zaščito pred napadalci.

Jarek okrog mesta

V mesto vodijo samo tri vrata, kjer je promet usmerjan z izmeničnim semaforjem. Vrinila sva se vmes in šla naravnost v središče. Na sredi je velika peščena površina v obliki šestkotnika na kateri so bili v krogu razvrščeni krošnjarji in prodajalci, ki so zakrivali pogled na cerkev.

Katedrala v Palmanovi

Usedla sva se pred bližnji lokal pred tendo in uživala kar nekaj časa. Po dobri uri in okrepčana sva se odpravila naprej. Vendar sva bila čisto izčrpana od navala vročine in sva se ustavila še v senci obzidja, ki ga je postavil Napoleon.

Počitek v senci

Ko sva prišla k sebi pa naprej. Vozila sva večinoma skozi manjše in malo večje kraje, dokler nisva zagledala morja

Vidi se konec, še 5 km

Čakal naju je samo še utrjen nasip, ki pelje čez laguno do Gradeža, kjer sva naredila še zadnjo sliko na cilju.

Končno na cilju poti v Gradežu

Tukaj se malce razlgedujeva, nakar k nama pristopita dva mladeniča in začneta pogovor. Najprej seveda o kolesih in opremi, nato pa o poti, ki je za nama in o njunih planih. Povedala sta, da sta iz Belgije. Eden od njiju je na poti iz Bruslja že od 15. marca in pred kakim tednom se mu je v Beljaku pridriužil še drugi in skupaj sta prišla do morja. Vendar ne po AA poti, kot midva softiča, ampak sta zavila na slovensko stran čez Vršič, po dolini Soče in naprej. Sedaj pa bi rada šla nazaj preko krasa in Idrijskega do Bleda, kjer upata, da bosta pred dežjem v sredo in četrtek. Upajmo, da jima uspe.

To je to za danes. Pot sva tokrat pripeljala do konca kot sva si zamislila. Današnja statistika 65 km v približno 3,5 urah vožnje.

Alpe Adria kolesarjenje 2. dan

Zjutraj sva se zbudila v oblačno in sveže jutro. Po zajtrku sva se spakirala in še malce počivala, saj je bilo še prehladno. Nato sva se podala iz hotela, ki je imel poseben prostor za kolesa in nabralo se je kar nekaj kolesarjev, ki so tu prenočili.

Kolesarnica v hotelu

Razmišljala sva, koliko se obleči, saj je bila napovedza čez dan dokaj obetavna. Kljub temu sva navlekla vse nase, z mislijo, da se bova že slačila, če bo prevroče. Nato sva se odpravila.

Pot visoko nad dolino

Pot je vodila visoko nad dolino s prelepimi razgledii in številnimi tuneli. Kmalu sva jih nehala šteti. Nekateri so bili tudi nerasvetljeni tako da je bila lučka kar obvezna. Od hotela je prvih 20 km spust, kar pomeni, da naju je zeblo, saj nisva dvignila pulza, ker sva se trudila ne preveč navijati pedala.
Zato sva se ustavljala vsakih nekaj km, uživala v lepih razgledih in migala zraven.

Slap ob poti

Večina poti v zgornjem delu poteka po namenskih kolesarskih stezah speljanih po trasi nekdanje železnice. Tako vidimo vmes tudi postaje, nekatere zapuščene, druge izkoriščene.

Železniška postaja spremenjena v bar

Dolina se je vedno bolj odpirala, zaviti je bilo treba tudi na glavno cesto z “odstavnim pasom” za kolesarje in na srečo z manj prometa v nedeljo.

V kraju Venzone pa kratek postanek.

Počitek točno opoldne

Malce ven iz kraja sva se še ustavila na klopci in pojedla kosilo. Zrak se je že toliko segrel, da sva začela odlagati vrhnja oblačila.
Pot je speljana med polji. Čeprav sva imela gps sled, ki sva ji sledila, sva se najbolj zanašala na obcestne table, ki so bile na vsakem križišču in se je dalo lepo slediti. Oznake so bile tudi v obliki nalepk na drogovih prometnih znakov.

Smerokaz

Pot Alpe adria je označena z znakom FVG1 v rjavi barvi.
Sedaj sva že vozila po široki dolini in ko sva se ustavila je bilo čutiti vročino. Med vožnjo pa je bilo super, ravno prav, ne prevroče.

Svet se odpira

Kmalu sva vstopila v predmestje Vidma in se prebijala proti centru.

Še zadnji popravki

Zadnjih deset kilometrov poti je vijuganje po predmestju, parkih, in nato v samo mesto, ker sva imela rezervacijo za hotel.
Po tušu sva se odpravila na sprehod do centra približno 1,5 km daleč.

Sprehod ob kanalu

Center je kot v večini mest zanimiv, poln vrveža in dogajanja. Zdi se, da se pri Italijanih začne dogajanje v nedeljo po četrti uri. Trenutno poteka festival filma z daljnega vzhoda (Japonska, Kitajska,…) in je center okrašen v tem stilu ter postavljenih več stojnic.

Ker sva bila že utrujena, sva se odpravila do restavracije, kjer sva brbončice razvajala z okusi arabske kuhinje.

restavracija Tisoč in ena noč

Ugotavljava tudi, da je najin prehrambeni bioritem zelo drugačen od italijanskega. Restavracije se popoldne odprejo ob 18 uri. Midva sva ponavadi prva noter za mizo in odhajava, ko se ravno začnejo dobro polniti.

To je to za danes. Po obrazu naju je sonce že malce prijelo, ostale dele kože sva še skrivala.

Prevozila 83 km v cca 4,5 urah in naredila približnio 300 vm.

Alpe Adria kolesarjenje 1. dan

Že dolgo je od zadnjega zapisa. Potovanj je od kovida naprej dosti manj ali pa niso vedno vredna objave. Tokrat sva se vrnila na kraj zločina izpred nekaj let. Odločila sva se prekolesariti italijanski del poti Alpe Adria, ki poteka od Salzburga do Gradeža.
Italijanski del se začne malo na Trbižem, midva sva pa še malo potegnila in se pustila dostaviti na gorenjsko. Ker je za kampiranje, najin priljubljen način spanja zunaj, še prehladno, sva imela “dokaj” lahka kolesa. Nekaj oblek, malo hrane za krepčilo. Na žalost sva zadnja leta manj aktivna in so kolesa bila vseeno obtežena.

Zaćetek malo pred Dovjem

Zgornja gorenjska je bila sončna, a dokaj sveža po zadnjih nekaj zimskih dnevih. Začela sva z vetrom v hrbet in počasi napredovala proti meji z Italijo. Kratka kava v Kranjski gori, nato pa naprej. Shladilo se je in se pooblačilo, kar je zahtevalo dodatna oblačila.

Oblečena kot medveda

Pot se do meje praktično ves čas dviga in čeprav se ne opazi, ker je klanec položen, naredimo kar nekaj višinskih metrov. Zaradi mraza in pomanjkanja kondicije sva imela turistični tempo, saj nisva želela preveč zašvicati. Po meji se začnemo spuščati proti Trbižu.

Prehod čez most


Peljala sva se pod Sv. Višarjami in ugotovila, da jih je bilo že mnogo pred nama. Kolesarska steza tukaj v okolici je bila še vedno popisana z napisi ROGLA, ROGLA.

Pod Sv. Višarjami / števec kolesarjev

Nadaljevala sva do Trbiža, kjer sva se priključila na originalno Alpe adria pot, ki pride iz Beljaka, do koder je približno 35 km.

Na eni od mnogih klopc sva se ustavila za okrepčilo.

Nad Trbižem malica/kosilo.

Pred nama in nad nama so se grozeče zbirali oblaki. Vmes je za nekaj trenutkov posijalo sonce. Klanec pa spet spust. Nato pa: “Kaj mi tako plete kolo? Ah prazna guma.”

Povozil sem drobec stekla. Po menjavi pa še malce telovadbe tudi za roke. Vsi, ki se peljejo mimo, te pozdravijo in so veseli, da se to ni zgodilo njim.

Po nekaj deset kilometrih se je pred nama pojavil današnji cilj Tablja/Pontebba. Vmes je že malce porosilo, zato sva se podvizala. V hotelu odložila torbe, nato pa na kratek ogled kraja. Glede na velikost sva zaključila v petnajstih minutah.

Cerkev v Pontebbi/Tablji

Ustavila sva se na pir, pico in to je to za danes. Potem je še enkrat deževalo, tokrat malo bolj zares in sva obujala spomine na isto pot pred sedmimi leti, ki se ni tako uspešno zaključila. Tokrat sva izenačila boj z vremenom na 1:1.

Prevoženih cca 60 km, v približno treh urah brez postankov.

Izlet v dolino Glinščice

Velikonočni ponedeljek je idealen dan za prvi resnejši pomladanski obisk narave. Sploh, če ga združimo z idealnim vremenom, kot je bilo današnje.

Že na začetku vikenda je padla ideja, da se odpravimo na izlet po dolini Glinščice, ki smo jo sicer že večkrat prekolesarili po trasi stare železnice od Kozine do Trsta in nazaj.

Pri tem smo opazovali ljudi, ki hodijo po poti na nasprotni strani doline in rekli smo si, da si moramo kdaj vzeti čas tudi za peš varianto.

Za izhodišče smo vzeli vas Boljunc na italijanski strani, natančneje parkirišče ob informativnem centru/teatru Franceta Prešerna.

informativni center

Založili smo se s primernim zemljevidom  in opisom poti, nato pa se podali na pot. Prvi del vodi skozi vas in njene slikovite, ponekod ozke ulice, v značilnem primorskem slogu.

Čez 15 minut pridemo do koče Premuda, kjer se konča cesta in začne pešpot. Kaj kmalu smo grizli v hrib. Da bi videli čimveč, smo si izbrali pot, ki je označena z roza barvo. Ta gre mimo večine pomembnih znamenitosti doline.

Kaj kmalu smo se ločili od glavne poti, po kateri so se vile množice ljudi in zavili v desno po št. 25. Spet smo bili v tišini svojih misli, v prijetno ohlajeni senci smo se vzpenjali pod steno na levi strani, ki je izhodišče za več plezalnih smeri.

pot navzgor, levo plezalne smeri v steni.

Kmalu smo prišli skoraj do vrha in se odcepili levo (pot št. 13) proti razgledni točki Comicijev turn, ki je najvišja točka poti. Del poti po vrhu gre po rahlo izpostavljenem grebenu, vendar nič posebnega. Pri turnu se odpre pogled na celotno dolino.

panorama doline Glinščice

Levo od razgledne točke pa je pogled segel tudi do Tržaškega zaliva in dlje.

tržaški zaliv med hribi

Z najvišje točke je šlo samo navzdol. No, vsaj nekaj časa.

Sledili smo gravitacijski sili proti cerkvici Sv. Marije na Pečeh.

spodaj pod nami cerkvica

Na toplih skalah pri cerkvi smo si privoščili obilno velikonočno malico in se zazrli v daljavo, ogledovali lepoto narave in debatirali o nepomembnih malenkostih ter se nastavljali sončnim žarkom. Kar težko se je bilo odpraviti naprej.

Naša naslednja točka je bil slap Supet. Razmišljali smo, da bi se verjetno v vročih poletnih dneh želeli ohladiti v vodi, danes nam je zadoščalo opazovanje lepe narave.

Slap Supet pada čez rob 36 m navzdol.

Pot smo nadaljevali do konca doline oziroma natančneje vasi Botač.

Malo pred vasjo je odcep levo v klanec, kjer nas najprej betonska, potem pa s kamnitimi kockami tlakovana pot pripelje na vrh nasprotnega brega, na traso stare železnice.

tale ovinek na klancu iz Botača spominja na Vršič. Tudi strmina je primerna.

Trasa stare železnice pa spet polna ljudi. Na eni strani kolesarji, na drugi pešci, nad potjo pa še plezalci. Tako da moraš vrteti glavo naokrog, da paziš na vsa ta promet.

spodaj kolesarji in pešci, zgoraj plezalci

Nadaljujemo skozi dva tunela (prijetna ohladitev) in kmalu po drugem tunelu krenemo levo dol po stezi, ki je označena z markacijami. Spet se v blagem spustu spuščamo skozi gozd.

ni bilo vroče. Na sliki vsi člani družine z dolgimi lasmi.

Nato nas pot pripelje do zadnje točke Zabrežec, kjer so razvaline nekdanjega gradu in en balkonček, kjer je lep razgled v dolino proti Boljuncu.

brez selfija ne gre. V ozadju levo Boljunec.

Sledi še kratek spust v dolino nazaj proti Boljuncu in po ravnini spet do avta, ki nas pričaka prijetno segeret.

Zelo prijetna pot, super vreme. Priporočamo za družinski izlet. Po naši oceni je pomlad ali pa jesen  najboljši čas za ogled, saj je sicer prevroče ali premraz.

Dolžina poti: 9,5km

trajanje: cca 3,5 ure s postanki (čiste hoje je za urco in pol)

višinska razlika: približno 450 vm

Priporočamo našo varianto saj je lepše, če začnemo razgled z vrha, kot pa da se najprej vzpnemo do cerve in potem navzgor do razgledne točke in spet nazaj do cerve ter naprej. Po naši varianti ne gremo nikoli po isti poti, razen dela po Boljuncu od parkirišča do koče Premuda.

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 11

Orvieto-Monte del lago, 79 km, 4:44, 1010 vm

Danes je bila pred nama še zadnja etapa. Korajžno sva se najedla pri hotelskem zajtrku. Potem pa skozi prehod pod železnico na drugo stran, še zadnji pogled na Orvieto na hribu in se je začelo.

Orvieto na hribu

V klanec seveda. Danes, če ni šlo gor, je šlo dol zgolj zato, da sva se lahko še enkrat povzpela na isto višino. Izbrala sva ceste, ki so bile nekoliko bolj prijazne do kolen, kar v matematičnem jeziku pomeni do cca 8 % naklona. V tak klanec se da peljat polno natovorjen nekaj časa (tudi npr. 10km), brez da bi kolena preveč trpela.

Med potjo sem si končno vzel čas, da sem poslikal italijanski traktor, s katerim obdelujejo tudi strme njive.

Traktor goseničar

Ko sva bila končno na vrhu, sva bila že utrujena in potrebna pavze in hitrega okrepčila, ki sva si ga privoščila na otroškem igrišču.

Senca ali sonce?

Zanimivo. V celem tednu v Umbriji nisva srečala nikogar, ki bi potoval s kolesi. Danes pa kar osem kolesarjev, ki so potovali kot midva.

Seveda se tudi midva nisva dala, grizla v nove klance in si vzela tudi čas za selfi.

Dolga ravnina v klanec za nama

Občudovala sva lepo obdelano pokrajino, uživala v samotnih cestah in opazovala oddaljene kraje na hribih.

Pač en kraj v daljavi

Nisem še omenil, da sem si nabavil pred kolesarjenjem dodatno opremo.

Kaj se dogaja za mano

Super je, da vidim, če je S. za mano in seveda za opazovanje prometa, še posebej, ko gre kak šlepar.

Po dolgih mukah, ki so bile danes še kar prijetne, sva zašpičila krog, ki sva ga začela v ponedeljek. Končala sva v kampu, kjer naju je čakal avto.

Kako je že oni pregovor: “Najprej štalca,

Osamelec

pol pa kravca.” V najinem primeru, pujs v obliki pečenic s skledo solate.

Njami, samo zdravje

Ne, sklede nisva tovorila s sabo, ampak sva jo danes kupila v trgovini.

Misel dneva: Kolo je prav fletno sredstvo za premagovanje daljših razdalj.

Pozdrav U&M, jutri se vidimo.

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 10


Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm

Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.

Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.

Postanek sredi gričev

Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.

Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija

Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti

A ni kjutkan most?

in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.

Lago di Corbara

Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.

Za spremembo namesto kolesa v klanec

Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.

Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.

Detajl s krstilnika-Jezusov krst

Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.

Hvala bogu

Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.

čokoladna pica?

Nato sva zatavala po stranskih uličicah

Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter

in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.

Katedrala v Orvietu

Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.

Hiijaaa

Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 9

Assisi-Spoleto, 60 km, 3:05, 270 vm

Zjutraj sva ponovila lekcijo od včeraj. 10 km do Asizija in nazaj + cca 150 vm.

Šla sva na jutranjo kavo in obvezen rogljiček.

Jutranji capucino grandissimo

Nato pa še na ogled bazilike sv. Frančiška, ki je pravzaprav v treh nadstropjih.

Prazen trg pred baziliko

Oba naju na to mesto vežejo lepi spomini izpred 25ih let. Mene na gostovanje po Umbriji z APZ A. Mav, S. pa na romanje s kapucini.

Nato sva se vrnila v kamp, do konca vse pospravila in se okrog 12 poslovila od Asizija.

Še zadnji pogled

Pot naju je vodila do Spoleta, kraja južno od Asizija, ki ju povezuje lepa kolesarska pot, umaknjena stran od civilizacije med polja in ob nasipe kanalov.

Nasipi in kanali ni ime romana

Prednost je seveda, da ni nobenega prometa, lahko pa včasih postane monotono.

Ravnina in dolgo nič

Vsakih nekaj kilometrov pot prečka cesto ali zamenja stran nasipa, to pa je tudi vse.

Pa še moja malenkost brez živih barv

Že spet en selfi

Vreme je bilo delno oblačno, a še kar sveže.

Po skoraj 60 kilometrih sva prikolesarila do predmestja Spoleta,

Kaj pa je to?

skočila po hrano za večerjo, nato pa v strm klanec do hiše, kjer sva imela rezervirano sobo.

Žal v tem delu Umbrije ni nobenih kampov tako da šotor žalostno sameva.

Po večerji in tušu pade odločitev, da bi skočila na hiter večerni ogled Spoleta kar čez hrib. To pomeni 70 vm vzpona, nato 100 spusta, da prideš na na najnižjo točko v mestu. Cerkve so seveda izpostavljene na višini in je potrebno še 100 vm vzpona skozi mesto. Govorimo o kratkih pa strmih odsekih. Naklon cca 13-18%

Na koncu sva prisopiha do katedrale, kjer smo pred leti peli, jo slikala, šla pogledat noter in “šibala” nazaj po isti poti. Klance si seštejte sami.

Spet Prazen trg pred katedralo

To je tipična Umbrija. Vsa mesta lepo na hribčkih.

kot npr. Foligno ob poti

Z avtobusom ali avtom je bilo vedno lepo, z biciklom pa je treba fajn premislit, preden skočiš na pivo ali po kruh, ki si ga pozabil kupiti.

Misel dneva: če je cel dan skoraj sama ravnina je zelo sumljivo.

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 8

San Feliciano-Assisi, 51 km, 2:30, 450

Proti jutru je dež ponehal. Gkede nato, da nisva imela prav daleč do Asizija in da je bila dopoldanska napoved še bolj slaba, sva se zjutraj z avtom zapeljala do Perugie.

Po italijanskem zajtrku v kavarni (kava + rogljiček), sva si na hitro ogledala center mesta.

Trg pred katedralo

Šla sva pogledat tudi notranjost.

Po kaki urici sprehajanja po oblačnem in občasnem pršenju sva se odpeljala do kampa, kjer sva večino stvari, vključno s šotorom, pospravila že zjutraj.

Avto sva odpeljala do nekega drugega kampa, ki je imel varovano parkirišče. Medtem je S. spakirala torbe, jaz pa sem se s kolesom pripeljal nazaj.

Še poljubček za srečno pot.

V kampu napravljena

Nato naju je pot vodila do Perugie, kjer se je začela navigacijska odisejada. Dobrih deset km skozi mesto, gor, dol in naokrog.

Na koncu sva zasluženo prišla do drugega konca Perugie, mosta sv. Janeza.

Na mostu čez reko

Po 50 km sva končno zagledala Asizi v daljavi na hribu.

Pogled proti Asiziju v daljavi.

Približno pet kilometrov pred mestom sva našla lep kamp, ki se imenuje zelena vas.

Najina parcela

Pred večerjo sva skočila do kraja angelske marije z istomensko katedralo, bolj znano pod imenom Purciunkula.

Pred S. Maria degli angeli

Večina večjih cerkva je dobro ograjenih in vstop nadzorujejo vojaki, ki pregledujejo torbe. To je nova realnost.

Vojaki

Pa še cerkvica v cerkvi, kjer so se zbirali Frančišek in prvi frančiškani.

Purciunkula

Po večerji sva se v mraku odpravila do mesta in splezala s kolesi nekam v višave.

Tak pogled naju je pričakal ob spustu. V trdni temi sva prikolesarila do kampa.

Panorama z obzidja Asizija

Misel dneva: prijetno utrujena

Pozdrav U&M

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017, Dan 1

Kranjska Gora – Chiusaforte, 55 km, 2:30 h, 200 vm

Za štartno točko sva si izbrala Kranjsko goro. Do Trbiža v IT načrtujeva kolesarjenje po urejeni kolesarski poti po trasi stare železnice tam pa priključek na pred nekaj leti vzpostavljeno kolesarsko pot Alpe-adria, ki poteka od Salzburga v Avstriji do Gradeža na italijanski obali.

Italijanski del poti, ki se imenuje Ciclovia, nedaleč od Trbiža prečka mejo z A. in je dolg pribl. 180 km. Tega nameravava prekolesariti v prihodnjih dneh, potem pa naprej. Kam? Boste videli.

Doma zjutraj vreme ni zgledalo najbolj obetavno. Do Kr. G. smo se pripeljali z avtom (hvala S.) in začela sva s pripravami pod kozolcem.

Predpriprave pod kozolcem

Celo pot je ulivalo, v KG je nekoliko popustilo in se spremenilo v občasno rosenje. Po skupni fotki pod smučišči, sva zajahala bicikle in se odpravila na pot proti Ratečam in italijanski meji. Poziranje

Prvo uro je šlo kar dobro, od Trbiža naprej pa je dež ojačal. Oblekla sva zaščitna oblačila in nadaljevala. Pot je na srečo ali pa tudi ne, šla ves čas rahlo navzdol. Hitrost visoka, a se ne segreješ dovolj, ker ne poganjaš. Temperatura je bila znosna (cca 14 st. C), da naju ni zeblo. Pod Višarjami kratka pavza in skozi števec kolesarjev, ki na žalost ni delal tako da najin prehod ni zabeležen.

Med potjo sva srečala kar nekaj kolesarjev, kljub dežju. Večinoma nad 60. Let, seveda. Bila sva hitrejša. Med njimi tudi Britanca Davida in Path, s katerima smo malo poklepetali v enem od mnogih tunelov.

Združila sta moči in se peljala na tandemu. Žal se je to izkazalo samo delno v redu, saj je bilo nekaj vmesnih klančkov, kjer je bilo treba stopiti s kolesa in potiskati. Pri enem vzponu sem jima dal eno roko, kot se reče. Potujeta od Salzburga do Benetk z ovinkom na G. jezero.

Nato pa naprej. Ko je samo rosilo, sva celo uživala v razgledu, ko je močneje deževalo pa nekoliko manj.

Čisto premočena sva prišla do kraja Chiusaforte, ker sva poiskala apartma, ki sva ga zjutraj rezervirala.

Lastnika žal še ni bilo in je rekel, da pride čez dve uri. Tako sva pristala v edini piceriji in preganjava čas, ko tole pišem.

No, končno v apartmaju, ki je luštkan. Sedaj pa vroč tuš, sušenje premočenih cunj in delanje načrtov za jutri.

Misel dneva: Ni važno koliko Tex-ov imaš oblečenih, na koncu si moker.

Pozdrav U in M.