Celo zimo skoraj nič kolesarila, potem pa kar naenkrat veliko. Dobro, to je relativno. Pogačar na taki razdalji do cilja šele napadae, ko se je že vozil 5 ur.

Recept za katastrofo ali edinstvena izkušnja? Bomo videli.

Pa pojdimo po vrsti. En teden nazaj se je S. na prvi letošnji “resni” turi odlomil nosilec menjalnika po 10 km. Kriza. Sploh ker je to zelo specifična stvar vezana na model kolesa in se je ne dobi kar v vsaki kolesarski trgovini. Naročilo iz Nemčije še vedno nekje v sistemu pošte. Na srečo se je slovenski ponudnik izkazal in do petka dostavil en nosilec ki je bil čez vikend zmontiran.

Včeraj sva se začela pakirati ob.21 uri. V eni urci sva bila že fraj. Na roko nama je šlo, da tokrat nimava kamp opreme in greva samo za nekaj dni.

Dopoldne po zajtrku štartava izpred domače hiše.

Selfie pred štartom Ne vem zakaj se reče “boljša polovica”, če je mene za dve tretjini.

Doma še nekoliko sveže, vendar sonce obeta topel dan. Nadaljujeva po vremski dolini in najkrajsi liniji do Sežane, kjer je prva pavza.

Kava v Sežani

Nato sva šla po lepi novi kolesarski proti Komnu,ki je bila narejena iz zanimivega zvaljanega makadama, kateremu so primešali malo asfalta.

Nato pa v Vogljah proti Italiji.

Prestop meje

Kolesarila sva po zelo zanimivih urejenih dvojezičnih krajih italijanskega krasa, kot so Repen, Zgonik, Salež, Somatorca. Nato pa sva prečkala proti Šempolaju do Sesljana.

Malo tudi izven asfalta

V Sesljanu zivahno, čeprav že skoraj zapirajo. Sva pa videla zanimiva drevesa pred enim lokalom.

Orjaške trte

Sledil je samo še spust do Devina, kjer sva imela rezervirano sobo. Bila sva kar utrujena, saj je, kot sem zgoraj napisal, to najina prva tura letoš, daljša od 50km. Pa tudi sonce se je kar trudilo. Na srečo nekaj vožnje tudi po senci.

Nato še sprehod do devinskega klifa, pozno kosilo in skok do plaže. Malce čutiva težke noge.

Nad devinskim zalivom

bilanca: 67 km, 503 vm.