Po dolgem času se spet javljava.
Jeseni je prišla ideja,da bi se pozimi odpravila kam na toplo. Med idejami so bili tudi Kanarski otoki. In tako nama je Miklavž prinesel letalske karte za Tenerife.
1. Dan
Letela sva iz Trevisa z Ryanairom. Ker so Kanarci precej dalleč, ob afriški obali, je pot kar
naporna in dolga saj se praktično 5 ur stiskaš v podolgovati konzervi brez neke možnosti premikanja.
Na letališču sva imela rezerviran avto, da sva bolj svobodna. Dobiva ključ, prideva na označen prostor in ključ ne odklene. Kaj zdaj? A je ključ pokvarjen ali kaj? Nato ugotoviva, da ima avto drugačno registracijo kot najin. Kličem na agencijo, da je nekaj narobe. Gospa skuša pomagati in na koncu ugotovimo, da sva našla št. parkirnega mesta z enakim avtom (model in barva) pri drugi agenciji na parkirišču. Premakneva se 200 m naprej in tokrat najdeva pravega. Enaka št. parkirnega mesta, enaka barva model in tokrat tudi prava registracjja.
Peljeva se po obalni avtocesti kakih 60 km, kjer imava rezerviran apartma za prih nekaj dni. Prideva tja in traja nekaj časa, da prideva do ključa po komunikaciji z lastnico, ki ne zna besede angleško.
Skočiva še do trgovine, si nabaviva malce hrane, skuhava večerjo in potem je ura že zvečer, da kar ostaneva v apartmaju.
Tenerife zaostajajo eno uro za srednjeevropskim časom, vendar se noč kar hitro spusti, ko sonce zaide.
2. Dan
V Santa Cruzu je probkem s parkiranjem, zato se odločiva, da greva j javnim prevozom v mesto.
Najprej sva si po kratkem sprehodu ogledala galerijo, ki se je drži velika čitalnica.
po ogledu razstave skočiva še na kavo, potem pa malo gori doli naokoli, da prideva do restavracije kjer si privoščiva kosilo.
Danes je bolj dan za odkrivanje in prepuščanje. Že parki so zanimivi saj je čisto drugo rastje. Palme in podobne subtropske vrste, ki jih vidiš samo na slikah.
Popoldne je minil v sprehajanju po ulicah Santa Cruza razgledovanju zanimive arhitekture.
Želela sva si ogledati še park palm, vendar sva prišla tja uro pred zaprtjem in naju niso spustili noter. Pa drugič.
Želela sva si ogledati še en hribček s palmami pa sva prišla eno uro pred zaprtjem in naju niso spustili noter. Pa drugič.
Tako se usedeva na klopco nedaleč stran in opazujeva, kako se sonce spušča na zanimivo arhitekturo avditorija.
Preden greva na avtobus proti domu pa še ena skupna.
