Kolesarsko potovanje Nizozemska 4. dan

Zjutraj sva se po okusnem zajtrku poslovila od gostiteljev in zajadrala v sončno jutro.

Prvi del poti sva vozila ob nasipih, ki ločujejo morje od ostalega ozemlja. Bili so polni ovac, ki so mirno žvečile travo in se niso zmenile za naju.

Pod nasipom

Vmes sva se malo nastavljala sončnim žarkom, ki jih je bilo danes obilo na razpolago.

Pod svobodnim soncem

V eni vasici sva se zjutraj odpočila na stolu, kjer sva zgledala kot pritlikavca.

Še bo treba zrasti.

Vozil sva skozi zanimive kraje, večinoma zasnovane na ali ob vodi. Nizozemci so res mojstri uravnavanja voda. V vseh krajih je ogromno kanalov in prometa, ki poteka po vodi, vmes pa dvižni mostovi, kot tale spodaj.

Klikni za ogled posnetka.

Takrat se ves promet zaustavi, ladja ali čoln gre mimo in življenje se mirno nadaljuje naprej.

Vmes sva skočila na kosilo in sladoled, med lizanjem katerega naju je presenetila bitje zvonov na zvoniku bližnje cerkve.

Klikni za poslušanje.

Nato je bil čas, da greva spet naprej, saj je bila že pozna ura do kampa pa še kar nekaj.

Vmes sva šla skozi zanimiv močvirnat park zgrajen ob vodi, ki pa je imel tudi naselje, vendar brez cest. Vse hiše so bile dostopne samo iz čolna. Ob obali je bilo prostora samo za ozko kolesarsko stezo.

Vikendice v naravnem parku.

Danes je šlo bolj počasi, ker je bilo veliko vožnje proti vetru. Je bilo pa več časa za ogledovanje okolice, predvsem kmečkih poslopij. Glavni produkt je mleko in mlečni izdelki. Vmes pa travniki, njive. Tudi mehanizacija temu sledi.

Klikni za ogled prispevka.

Ja, tako gre to. Včasih kmetije kar ob cesti prodajajo svoje izdelke po načelu fairplaya v nekakšnih kapelcah. Zraven je napisana je cena in kovinska škatla za denar. Sam si postrežeš in plačaš kolikor si vzel.

Jajca po 20 centov komad

Mislite, da bi kaj podobnega funkcioniralo v SLO?

Spet sva si malo po domače predstavljala, koliko je oddaljen kamp in na koncu se je nabralo kilometrov še pa še

Končno sva ga našla skritega v gozdu. Na jasi smo samo trije.

A ja še to. Tukaj so ful huda specialiteta dimljene ribe. Predvsem skuše. No danes sva pa našla še en posebne, ki so jih prodajali na kilo.

S. čisti dimljene jegulje za večerjo

Ja, ko je človek utrujen, je najprej na vrsti večerja, šele potem postavljanje šotora, kar obvladava brez problema.

Klikni za hitrostni video.

Zdaj pa naju napadajo komarji in greva v šotor.

Bilanca dneva: 102 km, 5:30 ure, 230 vm

Pozdrav U&M

Misel dneva: Nizozemci so za fair play.

 

Kolesarsko potovanje Nizozemska 3. dan

Za danes je bila včerajšnja napoved bolj kilava. Predvsem popoldne in proti večeru. Zato sva najprej načrtovala prost dan brez kolesa. Jutro je zgledalo kar obetavno in na hitro sva sprejela odločitev, da greva naprej.

 

Panorama kampa

Po pakiranju še hitra fotka

Hitra fotka

In že greva naprej.

Čez par kilometrov sva prišla do začetka inženirske mojstrovine, s katero so del morja odrezali in spremenili v jezero. Gre za jez Afslujdijk, ki so ga gradili v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Dolg je 32,5 km in povezuje sever Nizozemske z deželo Frizijo. Na njem so na začetku in na koncu zapornice, s katerimi uravnavajo višino vode.

Zapornice Steven

Po nekaj sto metrih sva se morala ustaviti, ker je bila vožnja nemogoča. Roji mušic, ki sva jih imela polna usta, ušesa, nos, in seveda na oblačilih.

Vse črno od mušic pred nama

Zato sva sprejela izredne ukrepe.

Terorista

In tako je bilo trideset km v ravni črti. Kolesarjev vsega skupaj za mizarjevo eno roko. So že vedeli zakaj.

Vmes za popestritev pa še nekaj posebnega.

No po dobrih trideserih km sva prispela čez. Vreme se je precej pooblačilo.

Šla sva skozi zanimivo mestece, urejeno do skrajnosti,

Tudi najmanjša terasica spedenana.

ki je prepredeno s kanali in veliko stanovalcev ima urejen dostop do vode in spredaj parkiran  svoj čoln.

Hiše ob kanalu

Po kosilu iz supermarketa, kavi in pivu sva se odpravila naprej v lahkotnem tempu, saj se nama ni mudilo. Pokrajina se je spet spremenila v kmetijsko. Tokrat sva srečevala predvsem živali:

Ovce

Krave frizijke

Mačke

Konje

In koze

Vse to sva si imela čas ogledat, ker se nama ni mudilo. Za spremembo sva se odločila, da bova prespala za štirimi stenami zaradi vremena. Postelje sva rezervirala zjutraj in dogovorjena sva bila da prideva ob 16.

Spiva v eni majhni vasici Ferwoude, sredi polj.

Naša dva gostitelja sicer bolj slabo govorita angleško, ampak smo se vse zmenili.

Pozirala sta za naju v svojih nekdanjih delovnih uniformah. Sedaj sta že penzionista.

Gostitelja

Večerjo sva si skuhala zunaj v zavetrju hiše in občasnih kapljicah dežja. Lahko bi šla tudi dlje, ampak tudi to je v redu.

Cerkvica in pokopališče v Ferwoudi

Tako da imava večer bolj prost.

Bilanca: 54km, 3 ure, 50 vm

Pozdrav U&M

Misel dneva: Nizozemci znajo z vodo.

 

 

Beri naprej

Kolesarsko potovanje Nizozemska 2. dan

Danes sva malo potegnila spanje in se težko spravila k življenju zjutraj.

Po zajtrku sva začela s pospravljanjem. Spala sva pod drevesi s katerega so deževale majhne gosenice, ki sva jih imela povsod.

Ne to ni palčka, ampak gosenica, ki ne spusti šotora.

No, končno sva bila odpravljena za na pot.

Prijazen sosed se je ponudil, da naju slika.

Dopoldne pred odhodom

Po nekaj kilometrih iz kampa sva prišla do kanala, ki ga je bilo treba prečkati s trajektom.

Prvi del današnje poti je bil z eno besedo čudovit. Vozila sva se po takoimenovani dolgokolesarski ruti s katerimi je Nizozemska prepredena. Midva sva vozila varianto LF1b, ki gre ob obali čisto do vrha.

Vozimo se med čudovitimi sipinami. Nekatere so bolj poraščene, druge manj. Če se ustavimo, vidimo, da je pod rastjem mivka.

Pot se zgublja v daljavo.

Večkrat se pot približa morju, ki pa je kar dobro skrito za nasipi.

Na poti srečujemo ogromno kolesarjev in s tem mislim tisoče. Ogromno različnih koles, predvsem nizozemsko pokončnih, pa tudi kak posebnež se najde

Dve punčki z mamo na izletu

Dobršen del poti je tlakovan.

Tlakovci na poti.

Vse skupaj je tudi nekakšen ptičji rezervat, saj je ogromno gosi, rac in druge perjadi.

Ptiči gnezdijo po drevesih

Srečamo pa lahko tudi kaj bolj konkretnega.

Dolgočasni kolesarji. Rdeča barva ne deluje.

Ko se pot približa morju, je možno iti preko sipin na neskončne plaže z mivko, ki so zgledale že sedaj dobro obiskane.

Neskončne plaže levo in desno

Ustavila sva se tudi v kraju s slikovito cerkvico in obnovila zaloge hrane.

Ne vem, kje je to bilo.

Potem sva se odlepila od sipin in zavila proti notranjosti oziroma SV. Pokrajina se je spremenila v čisto ravnino in obdelana polja. Videla sva tudi nasade tulipanov, žal sva kaka dva tedna prepozna in nisva videla vseh teh čudovitih barv.

Nekaj tulipanov za okus.

S spremembo pokrajine je prišla tudi utrujenost, pot se je večkrat obrnila v veter.

Malo sva se še lovila z navigacijo, tako da so se zadnji kilometri kar vlekli. Končno sva zagledala kamp. Najprej je padla večerja, šotor lahko počaka.

Rižotica

Še današnja bilanca: spet je padla stotka, natančneje 101 km, 5:10 ure, 280 vm

Pozdrav U&M

Misel dneva: Hrana je dobro zdravilo za utrujenost.

Kolesarsko potovanje Nizozemska 1. dan

Letos greva zaradi različnih razlogov potovati s kolesom že prej in ne septembra, kot običajno.

Destinacija: Nizozemska, raj za kolesarjenje, vsaj v zvezi s kolesarsko infrastrukturo.

Ker je destinacija nekoliko dlje kot običajno, je način dostopa nekoliko drugačen. Najprej let z letalom do Amsterdama, nato s kolesom naprej.

To seveda zahteva prej nekoliko predpriprave. Kolesa je potrebno pripraviti na potovanje z letalom, jih razstaviti, zapakirati v kartonsk škatle, ravno tako ostalo prtljago.

Pakiranje koles zgleda nekako takole.

Napol razstavljena kolesa v škatli

Ko bereš zgodbice z izkušnjami potovanj s kolesi, ugotoviš, da se je bolje prej malo pripraviti, kot na ciljni destinaciji pristati z napol delujočim prevoznim sredstvom. Vsi smo že slišali pripovedi o “nežnem” ravnanju s prtljago. Torej, prvo kolo dol, blatniki dol, prtljažnik dol, menjalnik dol, balanca dol in zasukana, sedež dol. Vse je treba seveda trdno pričvrstiti, da ne bo rokenrola v škatli. Okoli malo obložiti z ostalo prtljago za zaščito in to je to.

Danes  zjutraj sva malo v skrbeh čakala na prevoz, na koncu smo se malo stisnili, objeli škatle in je šlo.

Na Brniku pa kar prva v vrsti. Tehtanje škatel sva uspešno prestala in oddala kolesi ter ostalo prtljago.

Kolesi pred oddajo na letališču.

Od vse napetosti sva dodatno prtljago oddala še na WC-u. Te ne bova prevzemala v Amsterdamu, naj vse skrbi ostanejo v Sloveniji.

Čakanje na letalo

Potovanje je trajalo cca 1:45 in je minilo brez posebnosti. Po nestrpnem čakanju ali se bodo kolesa prikazala, sva končno ugledala škatle v ohranjenem stanju in začela s sestavljanjem. Po približno dveh urah švicanja sva bila pripravljena.

Greva?

Greva. Zapustila sva letališče, se zadnjič ozrla v nebo in

Letala nad glavo

nadaljevala pot SZ od letališča proti majhnemu, a slikovitemu mestecu Haarlem, polnem kanalov, v glavnem Amsterdam v malem.

Kanali so polni prometa.

Spila sva kavo in si ogledovala nizozemce, ki so uživali na toplem soncu, saj imajo podaljšan vikend.

Ja tudi taki so se našli.

Nato sva nadaljevala proti oceanu, a se malo prej obrnila proti severu po slikoviti obalni kolesarski poti, ki poteka med neke vrste sipinami, včasih bolj v gozdu.

Peščene sipine ob poti

Po nekaj kilometrih sva krenila desno v kamp.

Spet cela Nizozemska kampira.

No vseeno se je našlo nekaj prostora in postavila sva šotor, spoznala sosede, ki so že bili v Sloveniji in gredo vsak vikend kampirat na drugi konec Nizozemske in si skuhala večerjo.

Midva sva prva levo

Tako to je to za prvi dan. Vtisi so odlični, vreme tudi, počutje tudi.

Bilanca: cca 30km in 2 uri lahke vožnje s postanki.

Pozdrav tudi U&M.

Misel dneva: na nizozemskem je kolo na prvem mestu.

Potovanje London 1. dan

Letošnje šolske počitnice smo malo prilagodili in na potovanje sva odšla z U. Ostali del družine je svoje proste dni izkoristil za smučanje januarja.

London je že kar  nekaj let na vrhu našega seznama zaželjenih destinacij za potovanje, tako da odločitev ni bila posebej težka.

Kot je zadnja leta v navadi, sva začela z letom iz letališča Ronchi do Stansteda v Londonu.

Nekje nad oblaki čudovit sončni zahod

Polet je minil brez posebnosti razen da  smo zaradi časovne zaostalosti virtualno v VB leteli cca pol ure manj kot v resnici.

Po kratki mejni kontroli (VB ni v Schengen coni) sva prevzela kovčke in v vrsto za avtobus do Londona. Vožnja traja kar uro in pol.

Ravno zamudila avtobus

Nato sva po labirintu postaje Paddington

Vhod v postajo

prišla do perona

Koliko postaj?

se peljala štiri postaje in nato še 10 min do hiše, kjer sva v sefu našla ključ za priti noter (recepcija namreč dela samo do18).

Spiva v tej mini sobici.

Mini sobica 2,2 x 3 m

Še z eno sobo imamo souporabo kopalnice in mini kuhinje. Zgleda čisto, čeprav majhno.

Nekaj sva prigriznila, sedaj pa počasi k počitku.

Pozdrav S&M

Misel dneva: London je ogrooooomeeen.

Kolesarsko potovanje IT, HR september 2017, Dan 1

Kranjska Gora – Chiusaforte, 55 km, 2:30 h, 200 vm

Za štartno točko sva si izbrala Kranjsko goro. Do Trbiža v IT načrtujeva kolesarjenje po urejeni kolesarski poti po trasi stare železnice tam pa priključek na pred nekaj leti vzpostavljeno kolesarsko pot Alpe-adria, ki poteka od Salzburga v Avstriji do Gradeža na italijanski obali.

Italijanski del poti, ki se imenuje Ciclovia, nedaleč od Trbiža prečka mejo z A. in je dolg pribl. 180 km. Tega nameravava prekolesariti v prihodnjih dneh, potem pa naprej. Kam? Boste videli.

Doma zjutraj vreme ni zgledalo najbolj obetavno. Do Kr. G. smo se pripeljali z avtom (hvala S.) in začela sva s pripravami pod kozolcem.

Predpriprave pod kozolcem

Celo pot je ulivalo, v KG je nekoliko popustilo in se spremenilo v občasno rosenje. Po skupni fotki pod smučišči, sva zajahala bicikle in se odpravila na pot proti Ratečam in italijanski meji. Poziranje

Prvo uro je šlo kar dobro, od Trbiža naprej pa je dež ojačal. Oblekla sva zaščitna oblačila in nadaljevala. Pot je na srečo ali pa tudi ne, šla ves čas rahlo navzdol. Hitrost visoka, a se ne segreješ dovolj, ker ne poganjaš. Temperatura je bila znosna (cca 14 st. C), da naju ni zeblo. Pod Višarjami kratka pavza in skozi števec kolesarjev, ki na žalost ni delal tako da najin prehod ni zabeležen.

Med potjo sva srečala kar nekaj kolesarjev, kljub dežju. Večinoma nad 60. Let, seveda. Bila sva hitrejša. Med njimi tudi Britanca Davida in Path, s katerima smo malo poklepetali v enem od mnogih tunelov.

Združila sta moči in se peljala na tandemu. Žal se je to izkazalo samo delno v redu, saj je bilo nekaj vmesnih klančkov, kjer je bilo treba stopiti s kolesa in potiskati. Pri enem vzponu sem jima dal eno roko, kot se reče. Potujeta od Salzburga do Benetk z ovinkom na G. jezero.

Nato pa naprej. Ko je samo rosilo, sva celo uživala v razgledu, ko je močneje deževalo pa nekoliko manj.

Čisto premočena sva prišla do kraja Chiusaforte, ker sva poiskala apartma, ki sva ga zjutraj rezervirala.

Lastnika žal še ni bilo in je rekel, da pride čez dve uri. Tako sva pristala v edini piceriji in preganjava čas, ko tole pišem.

No, končno v apartmaju, ki je luštkan. Sedaj pa vroč tuš, sušenje premočenih cunj in delanje načrtov za jutri.

Misel dneva: Ni važno koliko Tex-ov imaš oblečenih, na koncu si moker.

Pozdrav U in M.

Otvoritev kolesarske sezone in koncert Rudija Bučarja

Danes sva izkoristila priložnost, da sva se odpeljala na gorenjsko na koncert (ha ha) primorskega glasbenika Rudija Bučarja.

S seboj sva vzela kolesi in svečano otvorila kolesarsko sezono po ravnicah kranjske kotline. Začela v bližini Kokrice in prečkala Kokro, nato še Savo in se po desnem bregu odpeljala do Medvod in nato pod hribi do Škofje Loke, kjer sva se ustavila na poznem kosilu.

Lačna

Lačna

Od Škofje Loke pa ob železnici nazaj proti Kranju. Super pot, kjer razen za kmetijska vozila, promet ni dovoljen.

Pogled čez polja

Na koncu sva imela še klanček.

Pa ne ta klanček. Uni je bil prehud za fotkanje.

Imava čudovit razgled z balkona sobe na Kamniške alpe.

Pogled z balkona

A s katerega balkona? S tega.

Dobrih 50 km je kar dovolj za prvo letošnjo vožnjo. Pihljal je prijeten veter, včasih v prsi, včasih v hrbet. Temperatura ravno pravšnja.

Sedaj pa še na koncert.

Super je bilo, o Rudiju pa ni potrebno pisati.

Rudi Bučar in Istrabend

Beri naprej

Sicilija 2017 7. dan, Ruderi di Gibellina, spet Erice

Dopoldne smo preživeli v Trapaniju z obiskom tržnice in sprehodom skozi mesto in vsem tistim, kar običajno turisti počnemo.

Nato smo se odpravili na pot. Pot nas je spet vodila na deželo skozi obdelane griče in polja.

Vse je obdelano

Leta 1968 je Sicilijo prizadel močan potres in izravnal z zemljo nekaj mest v SZ delu. Ruševine enega od mest, Gibelline, je italijanski arhitekt Alberto Burri uporabil kot kuliso za postavitev veličastnega spomenika imenovanega Cretto di Burri (Burrove razpoke).

Cretto di Burri

Burri si je spomenik zamislil kot velikanske betonske platforme, ki so visoke cca. 1,5 metra. V njih naj bi zakopali tudi vse ostanke ruševin po potresu, tako da je postal tudi svojevrstna grobnica tistega, kar niso uspeli odkriti.

Arhitekt je s prehodi skušal uprizoriti mestne ulice, prehodi med bloki so široki med 1,5-3 metre. Nekateri deli so zelo strmi.

Strme ulice med betonskimi bloki

Prostor je povsem odmaknjen od civilizacije in ga preveva posebna tišina in mir. Leta 1989 je zmanjkalo sredstev zato je bil spomenik dolgo časa nedokončan, šele pred dvemi leti so do konca uresničili Burrovo zamisel. Sedaj bela barva bode v oči.

Novejši dodani del

Vse skupaj je precej zapuščeno, brez kakih informacijskih tabel. Neslavna zgodovina priča predvsem o sramotnem ravnanju italijanske države s skoraj 5000 preživelimi, ki so bili več kot 15 let nameščeni v začasnih prebivališčih, preden so se oblasti odločile kaj bi z njimi in jih preselile v novo zgrajeno neposrečeno mesto kakih 10 km stran.

Po ogledu monolita smo se odpeljali nazaj v Trapani. Treba je povedati, da je bilo danes izredno lepo in toplo vreme ter praktično brezvetrje, kar je zelo nenavadno. To je povzročilo tudi dvig temperatur nad 20 stopinj in prižiganje klime v avtu. 2. marca.

Prvič smo v celoti videli hrib nad mestom z Ericejem in se odločili še enkrat povzpeti nanj.

Na klopci smo si privoščili malico in uživali v lepem popoldnevu.

Družba med malico

Sledil je še sprehod po mestu ter kava. Takoj ko se je sonce spustilo nižje so mestne ulice postale spet mrzle v senci. Tako smo se kar v sončnem zahodu opravili proti avtu

Še zadnji selfie osvetljen z zahahajajočim soncem.

in se nato spustili v dolino, kjer smo zaključili dan.

Misel dneva: čez en mesec pa pride pomlad tudi k nam.

Sicilija 2017 6. dan, Agrigento, Scala dei Turchi

Odpeljali smo se v 170 km oddaljeni Agrigento na ogled doline templjev, enega najlepših in najbolje ohranjenih spomenikov antične dobe.

Med potjo smo se peljali med čudovito obdelanimi griči, ki so bili najprej prekriti s polji in vinogradi, ko smo se pa približali morju, pa so se izravnali v oljčne nasade.

Oljčni nasadi ob cesti

Zanimivo, da je kmetijstvo zelo razvito tako da so vsi griči do vrha in čez pobriti (obdelani). Razen polj ni nikjer zaraščeno. Za obdelavo na strmejših pobočjih uporabljajo traktorje z gosenicami.

Po dveh urah in pol smo se končno pripeljali do mesta Agrigento. O kaki dolini templjev pa ne duha ne sluha, saj je celotno grško mesto ležalo na vzpetini/platoju.

Dolina (?) templjev

Celoten sprehod je dolg kaka dva kilometra v eno smer, vmes vidimo več različno ohranjenih templjev in drugih ostankov grške kulture. Človek se kar preseli v tisti čas ob vsej mogočnosti.

Za primerjavo obsega stebrov

Šli smo tudi mimo najbolj ohranjenega templja, ki se je ohranil, ker je bil vzgodnjih krščanskih časih spremenjen v cerkev.

Tempelj Concordia

Pot gre večinoma ob obzidju, del katerega so bili tudi v skalo vklesani grobovi.

Vmesne odprtine v zidu

Glede na to, da smo se pripeljali tako daleč, smo se odločili, da si ogledamo še eno od iger narave, tako imenovane turške stopnice. Gre za skalno formacijo iz sedimentov, ki so značilne bele barve. V bližini je tudi znana plaža z istim imenom.

Turške stopnice

Po obali je možen dostop do kamnitega pobočja, po katerem se lahko povzpnemo

Ni stopnic, ampak kar gladek kamen

in pridemo na vrh, kjer so zanimive špranje, pogled pa se odpre v naslednji zaliv.

Veter v laseh

Spustili smo se nazaj in se odpeljali na dolgo pot nazaj proti Trapaniju. Med vožnjo smo opazovali potop žareče krogle v morje.

Misel dneva: zaprti odseki cest nas vedno najdejo.

Sicilija 2017 5. dan, Segesta, Zingaro

Danes je bil dan za zgodovino. Odpravili smo se v Segesto.  Prostor, kjer je več znanih in dobro ohranjenih antičnih spomenikov. Najprej smo se napotili do znanega templja v dorskem slogu na blagi vzpetini.

Grški tempelj iz 5 stol.

Tempelj ni bil nikoli dokončan, bil naj bi tudi brez strehe, kljub temu pa je zelo dobro ohranjen.

Mogočni stebri

Nato smo se po strmi potki odpravili na bližnji hrib 150 m višje, kjer je več različnih ruševin iz različnih zgodovinskih obdobij. Najbolj znana je rimski teater iz 2. stol.

M. je pozicijo izkoristil za ponavljanje pesmice za šolo (povodni mož).

Teater, ki je sprejel do 4000 ljudi.

Po zgodovinski uri smo se odpeljali proti severu na rob polotoka, kjer se nahaja naravni rezervat Zingaro.

Vmes smo se ustavili v slikovitem mestecu Castellamare del golfo na kosilu za zmerno ceno. Sladico smo vzeli za s seboj, saj je bila izbira spet ogromna, mi smo pa seveda imeli velike oči.

Castellamare del golfo

V Zingaro smo se odpravili po nekoliko  luknjasti cesti, kar pa je naš cinquecento opravil brez problemov.

Naš vozek ta teden. Samo 1500 km in še čisto nedotaknjen

Po rezervatu poteka slikovita pot z značilnimi sredozemskimi naravnimi značilnosti. Več je tudi lepih plaž do katerih se je treba spustiti. Ker smo bili že pozni, smo prehodili samo del poti in se vrnili nazaj.

Zingaro-pot poteka po pobočju nad obalo

Preostala nam je še vožnja nazaj proti Trapaniju, spet z dodatnim ovinkom na konec polotoka kjer je kraj S. Vito lo capo. Ustavili smo se malo prej in opazovali sončni zahod ter izvajali selfije.

Sonce zahaja za hribom Monte Cofano

Na žalost nam je direktno pot domov spet preprečil pustni karneval oz. zaprta cesta. Tokrat smo se samo obrnili in šli po malo daljši poti.

V glavnem pa smo uživali.

Štirje uživači.

Misel dneva: italijanščino obvladamo že bolje kot Italijani angleščino.