No, končno lahko upravičiva poimenovanje bloga, saj sva danes prišla v Francijo. Ampak ne prehitevajmo dogodkov.

Običajno se uvod začne noč je minila brez posebnosti. Tokrat temu ni bilo tako. Ponoči sem ugotovil, da mi blazina počasi pušča, saj sem se sredi noči znašel skoraj na tleh in je bilo potrebno “dopihovanje” vsaki dve uri. Vmes pa je nekaj rožljalo okrog šotora v smeri, kjer sva imela pod napuščem, vrečke s hrano. Ko me je že drugič zbudilo, sem usmeril luč v smer hrupa in glej ga zlomka, bodeči vsiljivec skoraj zaloten pri delu. Potem je ponovil še enkrat, nakar sva dala hrano noter h sebi.

Zjutraj je trajalo in trajalo, da sva vse spakirala in naložila na kolo. Ko začneš zlagati na kup je kar nekaj stvari, ki jim je treba najti mesto. Kolesarit sva začela sva malo po deseti uri.

Tokrat sva po nekaj kilometrih zavila z glavne ceste v hrib, med vinograde.

Ta del Švice je zelo vinoroden in izredno lepo obdelan. Same vinske ceste po katerih sva se vozila, poskusila pa nič.

Zelo zanimivo je takole gor in dol med vinogradi. Ker so vsi v strmem bregu in včasih težko dostopni, si ljudje pomagajo na zanimive načine. Tako sva našla enega, ki je imel po vrhu razpeljano posebno tračnico za premikanje, nedaleč stran pa sva našla tudi prevozno sredstvo.

Po nekaj urah kolesarjenja sva se spustila do obale nazaj in skozi švicarski prestiž prispela na skrajno vzhodno točko jezera in nadaljevala pot po drugi strani nazaj.

Kmalu sva prečkala mejo in se znašla v Franciji. Ta del je precej pust in neturističen. Pa še kolesarskih poti je zmanjkalo in vozila sva po dokaj prometnih cestah. Tako, da sva samo naštimala glavo, da je obračala pedala in tako sva nabirala kilometre.

Ker ni bilo nobenega večjega kraja, tudi trgovine za kosilo nisva našla do popoldneva.

Tik preden sva prišla do kampa sva seveda potrebovala trgovino za večerjo. Midva ob obali po lepih poteh ob morju, trgovina v mestu 60m višje. Prva je bila že ukinjena, do druge pa še dodaten km. To pišem zato, da si boste predstavljali, kako je s kolesom potovati drugače kot z avtom.

Našla kamp, cena tretjino cene v Švici. Udobje primerljivo.

Bilanca dneva: 85 km, 5 h, 650 vm

Misel dneva: Pomaga, če znaš kako francosko besedo.

Zjutraj sva takoj, ko naju je budilka vrgla pokonci (beri mehur), vstala in začela šraufat. Vmes sva vase zmetala zajtrk in 2,5 ure kasneje sva bila že prvič prešvicana in pripravljena.

Poseben podvig je predstavljal spraviti kolo v pritličje, saj so bila dvigala precej majhna. V dvigalo gre naenkrat eno kolo in ena do dve osebi. Zdaj pa računajte, kolikokrat je bilo treba ponoviti pot, če je ena oseba čakala spodaj ob kolesih.

Po majhnih popravkih/prilagoditvah kolesa, sva se po par kilometrih prebila skozi Ženevo do jezera, zavila levo in začela.

Kava in rogljiček za dodaten zajtrk. Povprečna cena expressa v Švici 4€. Manjka smeško, ki rola z očmi.

Nato pa naprej z zmernim tempom za prvi dan, ob obali ali bolj v notranjost. Švica je lepa, zrihtana in, khm, khm, draga.

Vmes sva si postregla iz keš mašine.

Ura je kar tekla, tako da sva se odpravila naprej. Pot gre ves čas ob jezeru, včasih malo v klanec, včasih navzdol, včasih zavije tudi v bolj zanimive dele

Kmalu sva bila že utrujena, prvi dan je treba počasi napredovati in klopca ob cerkvici je kar vabila, da si na njej privoščiva kosilo.

Potem pa naprej, skozi zanimive kraje ob obali ali bolj v notranjost, potegnila sva do olimpijskega mesta Luzana, kjer sva se utaborila.

Kot da nisva bila še dovolj utrujena, sva se z javnim prevozom odpravila še v mesto, ki je zelo lepo.

Mesto je postavljeno v hrib in na več nivojih, kar se vidi malo iz sličice v ozadju. No, utrujenost naju je pregnala nazaj proti kampu, po poti pa sva nakupila še stvari za večerjo.

Tole pišem na francoski internet čez jezero, ki občasno deluje.

Bilanca dneva: 65 km, 3:45 h in 340 vm.

Misel dneva: počasi se daleč pride.

okrog jezera Trasimeno, 59 km, 2:41, 235 vm

Po grdem vremenu čez vikend, je padla ideja, da greva še kam, da izkoristiva dopust. Najprej je bila v igri Dalmacija, potem sva pristala v Umbriji. Po 600 km vožnje z avtom sva parkirala ob jezeru Trasimeno. Zgledalo je kar obetavno, kamp skoraj prazen.

Na hitro sva nekaj pojedla, se spakirala in se odpravila na kolesarjenje okrog jezera. Ker je vremenska napoved za zvečer kazala bolj slabo, sva kar hitela. Med potjo sva se ustavila v mestecu Castiglione del Lago.

Pa še pogled v drugo smer z vrha obzidja.

Okrog in okrog jezera so sami nasadi oljk.

Vmes so se zbirali oblaki tako da sva kar hitela. Na srečo je bila pot pretežno ravna z nekaj kratkimi vzponi. Vmes sva občudovala jezero, ko se je pokazalo. Najlepše je bilo seveda s kake višje pozicije.

Po prihodu v kamp sva na hitro pojedla večerjo, šla pod tuš in pripravila stvari za noč. Kot kaže bo najina prva noč v šotoru deževna. Pogled na jezero eno uro nazaj je bil tak.

Sedaj ko to pišem, že pridno škreblja po strehi. Upam, da bova lahko spala.

Misel dneva: Prav zanimivo spet v šotoru.

Pozdrav U&M.

Kršan-Ičići, 36 km, 1:50, 270vm

Včeraj sva dolgo debatirala in prirejala najine načrte. Na koncu sva ugotovila, da nima smisla siliti v slabo vreme, ker ne potrebujeva dokazovanja.

Napoved za Kvarner (kamor sva bila najprej namenjena) za čez vikend, je bila precej slaba, kar bi pomenilo čepenje vsaj en cel dan, ali celo dva, na istem mestu.

Tako sva sprejela odločitev, da prekineva najino pot čez vikend in se odpraviva domov. Na srečo sva bila relativno blizu in sva si lahko to privoščila.

Zjutraj sva zagrizla v klanec proti Plominu.

Proti burji sva se kar namučila.

Pred odcepom za Brestovo (otok Cres) sva naredila kratko pavzo.

Pogled na Cres ni bil najbolj privlačen.

Odpravila sva se naprej. Burja je popustila, tako da je šlo tudi navzdol malo hitreje.

Pri Ičičih sva rekla, da je to vse za danes in počakala naročen prevoz do doma. Na koncu nas je celo malo opralo. Na srečo so brisalci v avtu dobro opravili svojo nalogo.

Upava, da ni še konec.

Tako kot Slovenija, greva tudi midva naprej.

Misel dneva: povsod je lepo, a doma je najbolj poceni.

Lucija-Kršan, 81 km, 4:43, 1150vm

Zjutraj sva se poslovila od varnega zavetja v Luciji.

Že takoj po meji se je začel klanec. Na začetku noge kar niso hotele sodelovati. Ali pa je bila to glava, ki je delala probleme. Vozila sva mimo znanih krajev, ki sva ji obiskala že lani. Po Bujah sva se spustila v dolino Mirne in tam je po ravnini kar letelo. Nato pa se odpre pogled na nadaljevanje poti.

Kaj, a tja gor greva? Ja, tja gor in še višje.

In res je šlo še višje od Motovuna. Tale Istra ni nobena šala. Zagrizeš in gre, dokler ne prideš na vrh.

Vzela sva si čas za opoldansko okrepčilo in bila še kar dobre volje, ker nama je tako dobro šlo.

Med potjo sva videla več trgačev, ki so hiteli spravljati grozdje pred napovedano večerno nevihto.

Eni so naju celo povabili, da sva poskusila grozdje, potem sva pa odhitela naprej. Skozi Pazin in spet v nove klance.

Po dolgih kilometrih, ki so danes prevladovali predvsem v klanec, sva končno prispela do današnjega cilja. Tukaj ni nobenih kampov, zato sva spet v sobi. Glede na napovedano slabo vreme, še dobro.

Takšen je razgled z balkona.

Ko sva prišla malo k sebi sva si vzela čas in si ogledala grad v bližini.

Končala pa z zasluženo večerjo. Na zdravje.

Misel dneva: Klanec se konča ravno takrat, ko že misliš, da ne bo šlo več naprej.

Pozdrav U & M