Kolesarsko potovanje Nizozemska 5. dan

Danes bolj na kratko. V kampu je namreč zelo slab sprejem signala in sva se odpeljala do 3km oddaljenega mesta Zeewolde, da lahko napišem vtise današnjega dne.

Zjutraj naju je pričakal spet lep sončen dan. Kljub temu se je bilo kar težko spravit v pogon. Približno uro in pol traja, da sva pripravljena.

Poziranje pred odhodom v praznem kampu.

Zapeljala sva se še do hiše lastnikov, kupila nekaj malenkosti po sistemu fairplay in pozirala pred sosedovim gradom.

Hiša na vodi.

Nato pa pot pod kolesa. Eol nama je bil danes bolj naklonjen in nama je namenil vetrove v hrbet, kar se je, vsaj dopoldne, kar poznalo pri hitrosti.

Najprej spet na trajekt in prečkanje kanala.

Trajekt na drugo stran

Med vožnjo ob nasipih in vasicah sva  se ustavila v eni hiši ob poti, kjer prodajajo kavo in se malo odpočila v zanimivih stolih.

Kava v gugalnici.

Do mesteca Kampen sva prišla ravno opoldne in podobno kot včeraj prisluhnila zanimivemu bitju zvonov.

Klikni za poslušanje.

Kampen je že kar veliko mestece (npr. kot PO) in njihovo parkirišče ob avtobusni postaji zgleda takole.

Parkirišče za kolesa.

Kako tukaj najdeš svojega je tudi vprašanje. Ja nič, greva naprej. Za kosilo sva se ustavilu v mestu Harderwijk. Sledila je še kava in nadaljevanje do točke kjer kolesarska prečka kanal. Ni nama bilo jasno kako, dokler nisva prišla do tam in videla, da ljudje čakajo s kolesi. Čez 20 minut je pripeljal nov trajekt, namenjen samo kolesarjem. Približno 50 se nas je naložilo gor in šli smo na drugo stran. Tukaj je vožnja trajala malo dlje.

Notranjost trajekta, ki pa sprejme ogromno kolesarjev.

Nato pa še 3 km po nasipu do kampa sredi gozda. V kampu pa nek elektronski sistem prijave na katerem zgubiš živce v nizozemščini.

Na koncu sva enega soseda prosila, da nama je plačal s svojo kartico in sva mu dala denar. Malo poklapana sva se odpravila kuhat večerjo in po večerji v mesto, kot sem že na začetku napisal. Jutri se že bližava Amsterdamu in počasi zaključujeva prvi krog, za naprej bova pa še videla.

Bilanca dneva 82km, 4:15, 100vm

Pozdrav U&M

Misel dneva: Na Nizozemskem ti Mastercard ne reši nobenega problema, ampak ostaneš z dolgim nosom.

 

Kolesarsko potovanje Umbrija, september 2017, dan 7

okrog jezera Trasimeno, 59 km, 2:41, 235 vm

Po grdem vremenu čez vikend, je padla ideja, da greva še kam, da izkoristiva dopust. Najprej je bila v igri Dalmacija, potem sva pristala v Umbriji. Po 600 km vožnje z avtom sva parkirala ob jezeru Trasimeno. Zgledalo je kar obetavno, kamp skoraj prazen.

Na hitro sva nekaj pojedla, se spakirala in se odpravila na kolesarjenje okrog jezera. Ker je vremenska napoved za zvečer kazala bolj slabo, sva kar hitela. Med potjo sva se ustavila v mestecu Castiglione del Lago.

Pa še pogled v drugo smer z vrha obzidja.

Okrog in okrog jezera so sami nasadi oljk.

Vmes so se zbirali oblaki tako da sva kar hitela. Na srečo je bila pot pretežno ravna z nekaj kratkimi vzponi. Vmes sva občudovala jezero, ko se je pokazalo. Najlepše je bilo seveda s kake višje pozicije.

Po prihodu v kamp sva na hitro pojedla večerjo, šla pod tuš in pripravila stvari za noč. Kot kaže bo najina prva noč v šotoru deževna. Pogled na jezero eno uro nazaj je bil tak.

Sedaj ko to pišem, že pridno škreblja po strehi. Upam, da bova lahko spala.

Misel dneva: Prav zanimivo spet v šotoru.

Pozdrav U&M.

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 6

Kršan-Ičići, 36 km, 1:50, 270vm

Včeraj sva dolgo debatirala in prirejala najine načrte. Na koncu sva ugotovila, da nima smisla siliti v slabo vreme, ker ne potrebujeva dokazovanja.

Napoved za Kvarner (kamor sva bila najprej namenjena) za čez vikend, je bila precej slaba, kar bi pomenilo čepenje vsaj en cel dan, ali celo dva, na istem mestu.

Tako sva sprejela odločitev, da prekineva najino pot čez vikend in se odpraviva domov. Na srečo sva bila relativno blizu in sva si lahko to privoščila.

Zjutraj sva zagrizla v klanec proti Plominu.

Proti burji sva se kar namučila.

Pred odcepom za Brestovo (otok Cres) sva naredila kratko pavzo.

Pogled na Cres ni bil najbolj privlačen.

Odpravila sva se naprej. Burja je popustila, tako da je šlo tudi navzdol malo hitreje.

Pri Ičičih sva rekla, da je to vse za danes in počakala naročen prevoz do doma. Na koncu nas je celo malo opralo. Na srečo so brisalci v avtu dobro opravili svojo nalogo.

Upava, da ni še konec.

Tako kot Slovenija, greva tudi midva naprej.

Misel dneva: povsod je lepo, a doma je najbolj poceni.

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 5

Lucija-Kršan, 81 km, 4:43, 1150vm

Zjutraj sva se poslovila od varnega zavetja v Luciji.

Že takoj po meji se je začel klanec. Na začetku noge kar niso hotele sodelovati. Ali pa je bila to glava, ki je delala probleme. Vozila sva mimo znanih krajev, ki sva ji obiskala že lani. Po Bujah sva se spustila v dolino Mirne in tam je po ravnini kar letelo. Nato pa se odpre pogled na nadaljevanje poti.

Kaj, a tja gor greva? Ja, tja gor in še višje.

In res je šlo še višje od Motovuna. Tale Istra ni nobena šala. Zagrizeš in gre, dokler ne prideš na vrh.

Vzela sva si čas za opoldansko okrepčilo in bila še kar dobre volje, ker nama je tako dobro šlo.

Med potjo sva videla več trgačev, ki so hiteli spravljati grozdje pred napovedano večerno nevihto.

Eni so naju celo povabili, da sva poskusila grozdje, potem sva pa odhitela naprej. Skozi Pazin in spet v nove klance.

Po dolgih kilometrih, ki so danes prevladovali predvsem v klanec, sva končno prispela do današnjega cilja. Tukaj ni nobenih kampov, zato sva spet v sobi. Glede na napovedano slabo vreme, še dobro.

Takšen je razgled z balkona.

Ko sva prišla malo k sebi sva si vzela čas in si ogledala grad v bližini.

Končala pa z zasluženo večerjo. Na zdravje.

Misel dneva: Klanec se konča ravno takrat, ko že misliš, da ne bo šlo več naprej.

Pozdrav U & M

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 4

20 let, 240 mesecev, 1043 tednov, 7305 dni, 175320 ur

Ja točno toliko časa že voziva skupaj. Ne vedno na biciklu, a v isto smer.

Tudi zato sva danes imela prost dan, namenjen počitku in obujanju spominov, razvajanju.

Tudi na tem potovanju se je izkazalo, kako pomembno je, da imava tudi skupne interese in vožnja z bicikli je med njimi.

Seveda je najlepše takrat, ko sije sonce 🙂

Tako zgledava danes:

Tako sva pa takrat:

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 3

Udine-Lucija, 113 km, 5:45, 750 vm

Zjutraj je bila napoved za današnji dan precej slabša kot včeraj in za pozno popoldne napovedanih še obilo padavin.

Zato sva po obilnem zajtrku naredila nov bojni plan. Ne greva do Gradeža, ampak potegneva do Lucije in pridobiva en dan za celjenje bojnih ran, se pravi sušenje cunj.

Priprave so zahtevale tudi priložnostno krojenje in krajšanje oblačil.

Pred hotelom pa nova klavrna slika. Ulivalo je na polno.

Nič, zajahala sva konjička in v navigacijske borbe po ulicah Vidma, da sva se prebila na cesto proti Monfalconeju.

Nekje pri San Giovannu se je izkazalo, da je odločitev kar v redu.

Poslavljala sva se od tega vremena.

In se vozila v svetlo prihodnost.

Na žalost je začela pihati burja in ni šlo tako hitro kot bi želela.

Vmes sva prečkala naraslo Sočo,

se slikala pred spomenikom v Redipulji,

in nasploh nama je nekako šlo. Nekje pri Devinu pa se je izkazalo, da nama ne bo uspelo, kar se vremena tiče.

Obrnila sva se na obalno cesto proti Trstu in tam se je pa začelo. 15 km spusta do Trsta je minilo kot bi… Ja, tako bi se moral končati stavek. Na žalost se je spust vlekel in vlekel, midva pa sva plavala na cesti z avti na levi. Pralo nama je tudi možgane, ne samo telesa. V Trstu se je pranje nadaljevalo in tukaj sva imela resno krizo, ker je bila navigacija za kolesa nemogoča, kolesarske steze neobstoječe, štiripasovnice neprijazne, dež moker.

Nekako sva se prebila do centra. Če si danes popoldne zataval na tržaško železniško postajo, te je pričakal tale pogled.

Vsaj delno sva se preoblekla v suhe stvari, medtem se je tudi dež umiril. Kot največji problem se je izkazala navigacija. Kako se s kolesom prebiti iz Trsta? Lažje rečeno, kot storjeno. Pločniki, ceste, večpasovnice, tuneli, vzponi, spusti. Na koncu sva pristala v Miljah na začetku poznane Parencane.

Potem pa z vetrom v hrbet skozi Škofije, Dekane, Koper, pred Izolo pa naju je pričakal tale pogled.

Kljub temu, da so se ljudje rekreirali v kratkih oblačilih, sva bila midva zavita kot medveda.

Z zadnjimi močmi sva se privlekla do Lucije. A vseeno vesela. Jutri je prost dan, lepo vreme. Posebne čestitke tudi S. za prvo stotko. Dobra je ta moja ženkica.

Misel dneva: Po dežju vedno pride nov dež.

Pozdrav U in M in vsem, ki ste skrbeli za naju.

Kolesarsko potovanje IT, HR, september 2017, dan 2

Chiusaforte-Udine, 84 km, 4:35, 340 vm

Zjutraj je vreme zgledalo prav kilavo. Kar pomeni dež. No, med zajtrkom se je malce umirilo, zato sva se hitro spakirala in naložila kolesi, se oblekla v napol suha oblačila ter naredila en selfi.

Po obrazih se vidi, da še nisva obupala.

Jutro in dopoldne je minilo kar v prijetnem vzdušju, skozi tunele, mimo slapov, ki so se zgrinjali v dolino.

Vmes sva prečkala reko

kar po tirih stare železnice.

Ker sva lovila lepo vreme, napoved je pa bila, da bo po enajsti dež, sva kar hitela.

Vmes sva v kraju Venzone srečala ogromno gasilcev. Sva že mislila, da je kaka nesreča, a so imeli samo vajo. Celo heli so pripeljali na vajo.

Kratka pavza za kaj prigriznit in naprej.

Vreme je bilo sicer kar zmernih temperatur, a nama je ustrezalo biti malo bolj oblečena. Danes sva uporabila star trik in v čevlje na nogavice obula še vrečke, kar se vidi na zgornji sliki. Delovalo pa je. Noge sva imela na toplem ne pa v lužci.

No približno na pol poti se je ulilo in vsi dobri nameni so se končali. Potem sva se malo posušila kar med vožnjo, pa spet zmočila,… Načrtovala sva sicer cca 70 km vožnje, žal se pot ni strinjala z nama in delala nonstop dodatne ovinke.

Za navigacijo sva uporabljala kar napise in nalepke na drogovih. V večini časa je to funkcioniralo. Samo malo pozoren je treba biti. Celotna pot je označena z rjavo barvo in napisom FVG1

No po ovinkih in obvozih sva končno prispela do nekega hotelčka v Udinah, kjer sva imela rezervirano sobo.

Danes sva bila kar utrujena, zato je še preden sva se lotila česarkoli drugega padla ena topla juhica kar v sobi.

Ker je bil v bližini decathlon in sva potrebovala nekaj malenkosti, sva skočila še tja in v trgovino. Zelo sva razmišljala, da bi glede na razmere nabavilo spodnjo dodatno opremo.

Prevladala je pamet in to, da je treba vse vozit s sabo.

Misel dneva: Knor juhca je še vedno zakon.