Danes sva končno upravičila naslov tega potovanja, ampak pojdimo po vrsti.

Po včerajšnji nevihtici se je zjasnilo in noč  je bila jasna. Zvezde na nebu pa to.

Zjutraj sva se zbudila v sveže jutro. Tokrat sva bila na delu kampa, ki je bil namenjen šotoristom, kar v modernem jeziku pravzaprav pomeni, kolesarjem. Bili smo precej nagneteni na prostoru 20x30m, šotor pri šotoru.

Spet sva bila pri ta zadnjih ko sva se odpravila. Folk se nama čudi,, kje imava vso to kramo, ko vse razpakirava. Drugi večinoma ne kuhajo in tako privarčujejo na teži.

Odpravila sva in takoj zagrizla v klanec, ki se je začel že včeraj. Vedno je bolje začeti s kancem kot pa z spustom. Najprej sva si ogledala pokriti most čez reko in ostanke stare poti Via Claudia.

Pokriti most

Stara Via Claudia Augusta

Stara pot je potekala po drugem bregu reke in direktno proti prelazu. Trenutno je  na istem mestu hitra cesta proti vrhu.

Stari potek ceste direktno na prelaz. Na tabli prikaz.

Kmalu sva se začela vzpenjati proti glavni cestisoteske.

Glavna cesta se spusti in potem se šele začne glavni vzpon po serpentinah, ki dajejo občutek pravega kolesarskega klanca. Ker so Avstrijci vedeli, da imava že počasi dovolj vzpenjanja po makadamski klancih, so nalašč za naju položili nov asfalt. V bistvu se je valjar postavil direktno pred mene in mi peglal cesto.

Valjar pred mano v klanec.

Žal je bil prepočasen in sem ga kar prehitel. Od apodaj do vmesnega sedla je 11 serpentin. Vzpon je imel prijetnih 5-7%, na trenutke 10. Tokrat sva imela dovolj prestav.

Serpentina #5 Proti vrhu se zmanjšuje številka

Vmes sva se malo ustavljala, zadihala in se zazrla nazaj v dolino.

Pogled s sredine vzpona navzdol. Zadnje hiše so že v Švici Tik za mostom je mejni prehod.

Na sedlu sva se potem spustila navzdol do mesteca Nauders. Tipično tirolsko mestece na smučišču. Očitno je potekala neka tekma v downhillu, ker je bilo ogromno spustašev na cesti, na bregu, na gondolah…

Tukaj sva imela kosilo se malce pomenila s kolesarskim tovari#em, Mikom, ki je po rodu pol hrvat, pol Nemec. V zadnjih dveh kampih smo se ulovili in potem takoj navežeš stik.

S sedla smo se spustili do mesta kar enih 70 m in zato je bilo potrebno vsa ta vzpon nadoknaditi plus še dodatno do Retschen passa, ki je bila najvišja točka v alpah. Malo pod prelazom je meja z Italijo. Uraden cestni prelaz je sicer na 1505 m, kolesarska pot pa greše nekoliko višje.

Najvišja točka 1515m. Nič posebnega, samo prevoj na cesti

Takoj za prelazom se spustimo do znanega jezera Lago di Resia. Znano je pa zato, ker so v 50ih letih prejšnjega stoletja poplavili del doline in tudi nekaj krajev, med drugim tudi cerkev sv. Katarine iz 14. stol. od katere je ostal samo še zvonik.

Rezijsko jezero z znamenitim potopljenim zvonikom.

Ob spodnjem delu sva srečala še dva popotnika od prejšnjih dni, ki prihajata iz Berlina in vozita po isti poti.

Na jezu z Marie in Thommasom

Skupaj smo se potem spuščali po lar strmih kolesarskih poteh

Spodnje jezero

Od tukaj naprej, smo v kakih 3km zgubili med 200 in 300 vm. Klanec je imel večkrat znak za 20%. Spet so trpele predvsem zavore. Spust pa je bil vseeno prrijeten. Večino časa smo kolesarili z Marie in Thommasom in tudi skupaj našli kamp. V “dolini” je bilo že kar konkretno vroče. Zadnji kilometri skozi nasade jabolk.

Bilanca: 68km in 860 vm