Orvieto-Monte del lago, 79 km, 4:44, 1010 vm

Danes je bila pred nama še zadnja etapa. Korajžno sva se najedla pri hotelskem zajtrku. Potem pa skozi prehod pod železnico na drugo stran, še zadnji pogled na Orvieto na hribu in se je začelo.

Orvieto na hribu

V klanec seveda. Danes, če ni šlo gor, je šlo dol zgolj zato, da sva se lahko še enkrat povzpela na isto višino. Izbrala sva ceste, ki so bile nekoliko bolj prijazne do kolen, kar v matematičnem jeziku pomeni do cca 8 % naklona. V tak klanec se da peljat polno natovorjen nekaj časa (tudi npr. 10km), brez da bi kolena preveč trpela.

Med potjo sem si končno vzel čas, da sem poslikal italijanski traktor, s katerim obdelujejo tudi strme njive.

Traktor goseničar

Ko sva bila končno na vrhu, sva bila že utrujena in potrebna pavze in hitrega okrepčila, ki sva si ga privoščila na otroškem igrišču.

Senca ali sonce?

Zanimivo. V celem tednu v Umbriji nisva srečala nikogar, ki bi potoval s kolesi. Danes pa kar osem kolesarjev, ki so potovali kot midva.

Seveda se tudi midva nisva dala, grizla v nove klance in si vzela tudi čas za selfi.

Dolga ravnina v klanec za nama

Občudovala sva lepo obdelano pokrajino, uživala v samotnih cestah in opazovala oddaljene kraje na hribih.

Pač en kraj v daljavi

Nisem še omenil, da sem si nabavil pred kolesarjenjem dodatno opremo.

Kaj se dogaja za mano

Super je, da vidim, če je S. za mano in seveda za opazovanje prometa, še posebej, ko gre kak šlepar.

Po dolgih mukah, ki so bile danes še kar prijetne, sva zašpičila krog, ki sva ga začela v ponedeljek. Končala sva v kampu, kjer naju je čakal avto.

Kako je že oni pregovor: “Najprej štalca,

Osamelec

pol pa kravca.” V najinem primeru, pujs v obliki pečenic s skledo solate.

Njami, samo zdravje

Ne, sklede nisva tovorila s sabo, ampak sva jo danes kupila v trgovini.

Misel dneva: Kolo je prav fletno sredstvo za premagovanje daljših razdalj.

Pozdrav U&M, jutri se vidimo.

Spoleto-Orvieto, 80 km, 4:08, 800 vm

Prvič odkar sva od doma, sva se zbudila v kristalno jasno jutro in 7 st. Celzija.

Po zajtrku sva se odpravila na pot. Začelo se je s spustom, vendar sva kar hitro prišla do prvih klancev. In nato sva izkusila pravo Umbrijo. Gor in dol.

Postanek sredi gričev

Prvi del je bil v klanec med umbrijskimi griči po neobljudeni cesti. Nato spust v dolino in po dolini do mesta Todi, ki je seveda na hribu. Občudovala sva ga bolj od spodaj in se slikala pri cerkvi mimo katere sva se peljala.

Pred Marijino cerkvijo na obrobju Todija

Prečkala sva most čez reko Tevere v kraju Pontecuti

A ni kjutkan most?

in se odpravila v nove hribe. Nato sva se vozila nad sotesko, ki se je na koncu razširila v jezero.

Lago di Corbara

Bila sva že naveličana klancev in sva komaj čakala, da prideva do današnjega cilja, mesta Orvieto. Včeraj, ko sva načrtovala današnje prenočišče, sva bolj načrtno izbirala. Našla sva hotel, ki je pet minut hoje do žicnice, s katero se vzpneš na obzidje mesta.

Za spremembo namesto kolesa v klanec

Utrujena sva se stuširala in se odpravila gor v mesto. Po hitri malici in kavi sva dobila nove moči za ogled mesta.

Ogledala sva si nekaj cerkva, med drugim c. Sv. Andreja, ki je taka lepa preprosta cerkev in sva malo obsedela, da si odpočijeva.

Detajl s krstilnika-Jezusov krst

Zahvaljevala sva boga, da nama še kar gre in da se je vreme popravilo.

Hvala bogu

Med potjo sva prišla do stojnic kjer so se pripravljali na festival čokolade čez vikend. Mimo takega prizora se pa ne gre kar tako. Na srečo so naju cene držale nazaj.

čokoladna pica?

Nato sva zatavala po stranskih uličicah

Lepe uličice in trgovinice, ki vabijo noter

in gledala izložbe, kupila nekaj spominkov in prišla do glavne katedrale.

Katedrala v Orvietu

Na stopnicah in klancih sva že malo čutila noge, zato sva si hotela malo pomagati s konjičem. Žal je bil bolj len kot mule in se ni premaknil. Tako sva peš odtavala nazaj do žičnice.

Hiijaaa

Misel dneva: Spusti so nekaj najlepšega. Samo počivaš in šteješ kilometre.

Pozdrav U&M

Assisi-Spoleto, 60 km, 3:05, 270 vm

Zjutraj sva ponovila lekcijo od včeraj. 10 km do Asizija in nazaj + cca 150 vm.

Šla sva na jutranjo kavo in obvezen rogljiček.

Jutranji capucino grandissimo

Nato pa še na ogled bazilike sv. Frančiška, ki je pravzaprav v treh nadstropjih.

Prazen trg pred baziliko

Oba naju na to mesto vežejo lepi spomini izpred 25ih let. Mene na gostovanje po Umbriji z APZ A. Mav, S. pa na romanje s kapucini.

Nato sva se vrnila v kamp, do konca vse pospravila in se okrog 12 poslovila od Asizija.

Še zadnji pogled

Pot naju je vodila do Spoleta, kraja južno od Asizija, ki ju povezuje lepa kolesarska pot, umaknjena stran od civilizacije med polja in ob nasipe kanalov.

Nasipi in kanali ni ime romana

Prednost je seveda, da ni nobenega prometa, lahko pa včasih postane monotono.

Ravnina in dolgo nič

Vsakih nekaj kilometrov pot prečka cesto ali zamenja stran nasipa, to pa je tudi vse.

Pa še moja malenkost brez živih barv

Že spet en selfi

Vreme je bilo delno oblačno, a še kar sveže.

Po skoraj 60 kilometrih sva prikolesarila do predmestja Spoleta,

Kaj pa je to?

skočila po hrano za večerjo, nato pa v strm klanec do hiše, kjer sva imela rezervirano sobo.

Žal v tem delu Umbrije ni nobenih kampov tako da šotor žalostno sameva.

Po večerji in tušu pade odločitev, da bi skočila na hiter večerni ogled Spoleta kar čez hrib. To pomeni 70 vm vzpona, nato 100 spusta, da prideš na na najnižjo točko v mestu. Cerkve so seveda izpostavljene na višini in je potrebno še 100 vm vzpona skozi mesto. Govorimo o kratkih pa strmih odsekih. Naklon cca 13-18%

Na koncu sva prisopiha do katedrale, kjer smo pred leti peli, jo slikala, šla pogledat noter in “šibala” nazaj po isti poti. Klance si seštejte sami.

Spet Prazen trg pred katedralo

To je tipična Umbrija. Vsa mesta lepo na hribčkih.

kot npr. Foligno ob poti

Z avtobusom ali avtom je bilo vedno lepo, z biciklom pa je treba fajn premislit, preden skočiš na pivo ali po kruh, ki si ga pozabil kupiti.

Misel dneva: če je cel dan skoraj sama ravnina je zelo sumljivo.

Pozdrav U&M

San Feliciano-Assisi, 51 km, 2:30, 450

Proti jutru je dež ponehal. Gkede nato, da nisva imela prav daleč do Asizija in da je bila dopoldanska napoved še bolj slaba, sva se zjutraj z avtom zapeljala do Perugie.

Po italijanskem zajtrku v kavarni (kava + rogljiček), sva si na hitro ogledala center mesta.

Trg pred katedralo

Šla sva pogledat tudi notranjost.

Po kaki urici sprehajanja po oblačnem in občasnem pršenju sva se odpeljala do kampa, kjer sva večino stvari, vključno s šotorom, pospravila že zjutraj.

Avto sva odpeljala do nekega drugega kampa, ki je imel varovano parkirišče. Medtem je S. spakirala torbe, jaz pa sem se s kolesom pripeljal nazaj.

Še poljubček za srečno pot.

V kampu napravljena

Nato naju je pot vodila do Perugie, kjer se je začela navigacijska odisejada. Dobrih deset km skozi mesto, gor, dol in naokrog.

Na koncu sva zasluženo prišla do drugega konca Perugie, mosta sv. Janeza.

Na mostu čez reko

Po 50 km sva končno zagledala Asizi v daljavi na hribu.

Pogled proti Asiziju v daljavi.

Približno pet kilometrov pred mestom sva našla lep kamp, ki se imenuje zelena vas.

Najina parcela

Pred večerjo sva skočila do kraja angelske marije z istomensko katedralo, bolj znano pod imenom Purciunkula.

Pred S. Maria degli angeli

Večina večjih cerkva je dobro ograjenih in vstop nadzorujejo vojaki, ki pregledujejo torbe. To je nova realnost.

Vojaki

Pa še cerkvica v cerkvi, kjer so se zbirali Frančišek in prvi frančiškani.

Purciunkula

Po večerji sva se v mraku odpravila do mesta in splezala s kolesi nekam v višave.

Tak pogled naju je pričakal ob spustu. V trdni temi sva prikolesarila do kampa.

Panorama z obzidja Asizija

Misel dneva: prijetno utrujena

Pozdrav U&M

Kranjska Gora – Chiusaforte, 55 km, 2:30 h, 200 vm

Za štartno točko sva si izbrala Kranjsko goro. Do Trbiža v IT načrtujeva kolesarjenje po urejeni kolesarski poti po trasi stare železnice tam pa priključek na pred nekaj leti vzpostavljeno kolesarsko pot Alpe-adria, ki poteka od Salzburga v Avstriji do Gradeža na italijanski obali.

Italijanski del poti, ki se imenuje Ciclovia, nedaleč od Trbiža prečka mejo z A. in je dolg pribl. 180 km. Tega nameravava prekolesariti v prihodnjih dneh, potem pa naprej. Kam? Boste videli.

Doma zjutraj vreme ni zgledalo najbolj obetavno. Do Kr. G. smo se pripeljali z avtom (hvala S.) in začela sva s pripravami pod kozolcem.

Celo pot je ulivalo, v KG je nekoliko popustilo in se spremenilo v občasno rosenje. Po skupni fotki pod smučišči, sva zajahala bicikle in se odpravila na pot proti Ratečam in italijanski meji.

Prvo uro je šlo kar dobro, od Trbiža naprej pa je dež ojačal. Oblekla sva zaščitna oblačila in nadaljevala. Pot je na srečo ali pa tudi ne, šla ves čas rahlo navzdol. Hitrost visoka, a se ne segreješ dovolj, ker ne poganjaš. Temperatura je bila znosna (cca 14 st. C), da naju ni zeblo. Pod Višarjami kratka pavza in skozi števec kolesarjev, ki na žalost ni delal tako da najin prehod ni zabeležen.

Med potjo sva srečala kar nekaj kolesarjev, kljub dežju. Večinoma nad 60. Let, seveda. Bila sva hitrejša. Med njimi tudi Britanca Davida in Path, s katerima smo malo poklepetali v enem od mnogih tunelov.

Združila sta moči in se peljala na tandemu. Žal se je to izkazalo samo delno v redu, saj je bilo nekaj vmesnih klančkov, kjer je bilo treba stopiti s kolesa in potiskati. Pri enem vzponu sem jima dal eno roko, kot se reče. Potujeta od Salzburga do Benetk z ovinkom na G. jezero.

Nato pa naprej. Ko je samo rosilo, sva celo uživala v razgledu, ko je močneje deževalo pa nekoliko manj.

Čisto premočena sva prišla do kraja Chiusaforte, ker sva poiskala apartma, ki sva ga zjutraj rezervirala.

Lastnika žal še ni bilo in je rekel, da pride čez dve uri. Tako sva pristala v edini piceriji in preganjava čas, ko tole pišem.

No, končno v apartmaju, ki je luštkan. Sedaj pa vroč tuš, sušenje premočenih cunj in delanje načrtov za jutri.

Misel dneva: Ni važno koliko Tex-ov imaš oblečenih, na koncu si moker.

Pozdrav U in M.