Izlet v dolino Glinščice

Velikonočni ponedeljek je idealen dan za prvi resnejši pomladanski obisk narave. Sploh, če ga združimo z idealnim vremenom, kot je bilo današnje.

Že na začetku vikenda je padla ideja, da se odpravimo na izlet po dolini Glinščice, ki smo jo sicer že večkrat prekolesarili po trasi stare železnice od Kozine do Trsta in nazaj.

Pri tem smo opazovali ljudi, ki hodijo po poti na nasprotni strani doline in rekli smo si, da si moramo kdaj vzeti čas tudi za peš varianto.

Za izhodišče smo vzeli vas Boljunc na italijanski strani, natančneje parkirišče ob informativnem centru/teatru Franceta Prešerna.

informativni center

Založili smo se s primernim zemljevidom  in opisom poti, nato pa se podali na pot. Prvi del vodi skozi vas in njene slikovite, ponekod ozke ulice, v značilnem primorskem slogu.

Čez 15 minut pridemo do koče Premuda, kjer se konča cesta in začne pešpot. Kaj kmalu smo grizli v hrib. Da bi videli čimveč, smo si izbrali pot, ki je označena z roza barvo. Ta gre mimo večine pomembnih znamenitosti doline.

Kaj kmalu smo se ločili od glavne poti, po kateri so se vile množice ljudi in zavili v desno po št. 25. Spet smo bili v tišini svojih misli, v prijetno ohlajeni senci smo se vzpenjali pod steno na levi strani, ki je izhodišče za več plezalnih smeri.

pot navzgor, levo plezalne smeri v steni.

Kmalu smo prišli skoraj do vrha in se odcepili levo (pot št. 13) proti razgledni točki Comicijev turn, ki je najvišja točka poti. Del poti po vrhu gre po rahlo izpostavljenem grebenu, vendar nič posebnega. Pri turnu se odpre pogled na celotno dolino.

panorama doline Glinščice

Levo od razgledne točke pa je pogled segel tudi do Tržaškega zaliva in dlje.

tržaški zaliv med hribi

Z najvišje točke je šlo samo navzdol. No, vsaj nekaj časa.

Sledili smo gravitacijski sili proti cerkvici Sv. Marije na Pečeh.

spodaj pod nami cerkvica

Na toplih skalah pri cerkvi smo si privoščili obilno velikonočno malico in se zazrli v daljavo, ogledovali lepoto narave in debatirali o nepomembnih malenkostih ter se nastavljali sončnim žarkom. Kar težko se je bilo odpraviti naprej.

Naša naslednja točka je bil slap Supet. Razmišljali smo, da bi se verjetno v vročih poletnih dneh želeli ohladiti v vodi, danes nam je zadoščalo opazovanje lepe narave.

Slap Supet pada čez rob 36 m navzdol.

Pot smo nadaljevali do konca doline oziroma natančneje vasi Botač.

Malo pred vasjo je odcep levo v klanec, kjer nas najprej betonska, potem pa s kamnitimi kockami tlakovana pot pripelje na vrh nasprotnega brega, na traso stare železnice.

tale ovinek na klancu iz Botača spominja na Vršič. Tudi strmina je primerna.

Trasa stare železnice pa spet polna ljudi. Na eni strani kolesarji, na drugi pešci, nad potjo pa še plezalci. Tako da moraš vrteti glavo naokrog, da paziš na vsa ta promet.

spodaj kolesarji in pešci, zgoraj plezalci

Nadaljujemo skozi dva tunela (prijetna ohladitev) in kmalu po drugem tunelu krenemo levo dol po stezi, ki je označena z markacijami. Spet se v blagem spustu spuščamo skozi gozd.

ni bilo vroče. Na sliki vsi člani družine z dolgimi lasmi.

Nato nas pot pripelje do zadnje točke Zabrežec, kjer so razvaline nekdanjega gradu in en balkonček, kjer je lep razgled v dolino proti Boljuncu.

brez selfija ne gre. V ozadju levo Boljunec.

Sledi še kratek spust v dolino nazaj proti Boljuncu in po ravnini spet do avta, ki nas pričaka prijetno segeret.

Zelo prijetna pot, super vreme. Priporočamo za družinski izlet. Po naši oceni je pomlad ali pa jesen  najboljši čas za ogled, saj je sicer prevroče ali premraz.

Dolžina poti: 9,5km

trajanje: cca 3,5 ure s postanki (čiste hoje je za urco in pol)

višinska razlika: približno 450 vm

Priporočamo našo varianto saj je lepše, če začnemo razgled z vrha, kot pa da se najprej vzpnemo do cerve in potem navzgor do razgledne točke in spet nazaj do cerve ter naprej. Po naši varianti ne gremo nikoli po isti poti, razen dela po Boljuncu od parkirišča do koče Premuda.