Arhivi Kategorije: izleti

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 5. dan

Objavljeno ,

Današnja relacija: Trajekt Zadar-m. Lošinj plus kolesarjenje m. Lošinj-Osor

Po zgodnjem vstajanju sva se odpeljala do bližnje trajektne luke Gaženica. Čeprav je bila ura šele okrog 7.30, je bil promet čisto nekaj drugega kot prejšnji dan, ko je bila nedelja.

Trajekt Lastovo, ki bo sedem ur dajal zavetje in naju popeljal nazaj v Kvarner.

Vkrcali smo se na trajekt, nama so bili seveda najbolj zanimivi kolesarji, ki so tako kot midva potovali na dveh kolesih. Tudi tokrat se nas je nabrala pisana druščina kolesarjev. Poleg naju še Japonec iz Osake, ki že tri leta potuje po Evropi, trije Italijani in Ernst iz Nizozemske, ki potuje iz Albanije proti Španiji, kjer namerava preživeti zimo.
Vožnja je trajala cca 7 ur, s postankom na otokih Olib, Silba, Ist in Premuda, katerim je trajekt edina oskrba.

Vezanje koles, desno Ernst.

Na trajektu se seveda tako dolga vožnja kar vleče.

Lep dan je. Malo na palubo, malo noter.

Sredi opoldneva.

Z zanimanjem smo si ogledali oskrbo na malih otočkih (Premuda, Olib, Ist, Silba), ki jim pristanek trajekta pomeni prijetno spremembo vsakdanjika.

Pristanek na Olibu. Traktorčki prišli po tedensko zalogo.

Med potjo sva se zaklepetala z Ernstom in vožnja je minila kar hitro. Nato smo se dogovorili, da skupaj potegnemo še 20 km do Osorja, kjer smo se ustavili v kampu Preko na lošinjski strani.

Kuhanje večerje v kampu Preko.

Osor je lep majhen kraj, najbolj znan po vrtljivem mostu, ki povezuje Lošinj s Cresom. Dvakrat dnevno ga odprejo, da spustijo ladjice skozi, da jim ni treba potovati okrog otoka, če želijo na drugo stran. Skozi prekop se prelivajo in mešajo tokovi, kar ustvarja zanimiv efekt.

Osorski most, desno Lošinj, levo Cres.

Šla sva se malo okopat in si ogledat Osor, med drugim tudi zanimivo razstavo stripov/karikatur iz vsega sveta.

V Osorju.

Karikatura-Aktualno.

Lepo je tudi opazovati dogajanje okrog sebe in ljudi, ki so zbrani z vsega sveta. Na koncu vidiš, da si nismo tako različni, če si le dovolimo, da pride na dan tudi radoveden otrok, ki je v vsakemu od nas.

Igra na plaži

Po večerji in osvežilni kopeli smo nadaljevali naše spoznavanje in delali načrte za naprej. Ernst je trenutno pustil službo in potuje naokrog. Verjetno bo v Španiji poiskal delo za čez zimo, se učil španščine in spoznaval kulturo. Zanimiv fant. Enkrat je to že počel v Aziji čeprav takrat kot backpaker. Zanimive cilje in prioritete imajo ljudje, ki potujejo. Običajno želijo spoznavati nove ljudi in dežele, kar seveda zahteva čas in denar. Nekateri delajo na poti, nekateri privarčujejo v kratkem času in potem gredo na pot. Kar seveda zahtev tudi veliko poguma in odklona od vrednot, ki so nam priučene.
Več njih, s katerimi sva se pogovarjala, namesto z letalom potuje nazaj  na začetek (domov) z vlakom (vsaj po Evropi), običajno preko Italije, do kamor pridejo s trajetom iz Grčije.
Danes je bilo kratko potovanje, samo 21km 1 h, 225vm.

Misel dneva: Kaj želimo, kaj sanjamo, Kam gremo?

Kolesarsko potovanje Kvarner (Hr) 4. dan

Objavljeno ,

Relacija Dinjiška-Zadar
Po zajtrku sva se poslovila od Marka, ki se je tudi namenil proti Zadru, vendar je štartal prej in se nismo več videli. Tako je s temi srečanji. Pridejo in gredo.

Fotografiranje z Markom, preden smo se razšli. Po obrazih se vidi, da smo ravnokar vstali.

Najprej naju je čakalo 6 km za ogrevanje do paškega mosta.

Najino potovanje se nadaljuje s prehodom s Paga nazaj na celino-paški most.

Očitno sva začela dovolj zgodaj (ob 9h), ker na začetku še ni bilo prometa, potem pa nas je začel ta val dohitevati in prehitevati. Na srečo je večina šla naravnost proti Posedarjem, kjer je priključek na avtocesto. Midva sva zavila desno za Zadar, potem pa še enkrat desno skozi Nin, in naprej proti Zadru ob obali.

Tukaj speljali Eurovelo 8, kolesarsko pot, ki sva ji sledila. V praksi to sicer pomeni tablo vsakih pet km. Torej ta mreža pomeni predvsem neko povezovanje primernih poti za kolesarje, ne pa nujno poti prav prilagojenih njim. En del pa je vseeno bil presenečenje, saj je bila od Zatona naprej speljana kolesarska cesta v dolžini cca 9 km ob glavni cesti. Super, saj je bilo prav vroče in bi bilo naporno vozit po cesti, kjer mimo tebe švigajo vozniki.

Tako sva v Zadar zapeljala ob obali in bilo je prav v redu. Nedelja v času kosila je najboljši čas za kolesarjenje skozi tako velik mesto brez kolesarkse infrastrukture, saj je bilo malo prometa in sva se brez večjih težav prebila v južno predmestje, kjer sva preko bookinga rezervirala apartma.

Nekje v Zadru proti apartmaju.

Jutri naju namreč čaka jutranji trajekt do malega Lošinja, ki vozi kar 7 ur. S tem bova prihranila na času in v enem dnevu prišla iz Dalmacije nazaj v Kvarner. Ta trajet vozi samo nekajkrat tedensko in naslednji gre šele v petek (danes je nedelja), kar bi bilo prepozno za naju.

Večino stvari sva tako pustila v apartmaju in se s praznimi kolesi napotila nazaj v Zadar. Najprej malo plavanja, nato pa raziskovanje starega mestnega jedra.

Mestna plaža

Spet sva lačna. Kolesarjenje je samo izgovor

Proti večeru sva se počasi odpravila še po nakupih hrane za na trajekt in naslednjih nekaj dni, skuhala večerjico, navijala zadnje kilometre za Rogličevo zmago na Vuelti in spakirala večino stvari.

Pa še večerja na koncu, he he.

Uspelo nama je prekolesariti 57 km v 2:55 h in opraviti 450 vm + enih 7km ekstra po Zadru brez prtljage. Vsak kilometer šteje.

Misel dneva: Srečanja z ljudmi so nekaj najbolj zanimivega.

Izlet v dolino Glinščice

Objavljeno ,

Velikonočni ponedeljek je idealen dan za prvi resnejši pomladanski obisk narave. Sploh, če ga združimo z idealnim vremenom, kot je bilo današnje.

Že na začetku vikenda je padla ideja, da se odpravimo na izlet po dolini Glinščice, ki smo jo sicer že večkrat prekolesarili po trasi stare železnice od Kozine do Trsta in nazaj.

Pri tem smo opazovali ljudi, ki hodijo po poti na nasprotni strani doline in rekli smo si, da si moramo kdaj vzeti čas tudi za peš varianto.

Za izhodišče smo vzeli vas Boljunc na italijanski strani, natančneje parkirišče ob informativnem centru/teatru Franceta Prešerna.

informativni center

Založili smo se s primernim zemljevidom  in opisom poti, nato pa se podali na pot. Prvi del vodi skozi vas in njene slikovite, ponekod ozke ulice, v značilnem primorskem slogu.

Čez 15 minut pridemo do koče Premuda, kjer se konča cesta in začne pešpot. Kaj kmalu smo grizli v hrib. Da bi videli čimveč, smo si izbrali pot, ki je označena z roza barvo. Ta gre mimo večine pomembnih znamenitosti doline.

Kaj kmalu smo se ločili od glavne poti, po kateri so se vile množice ljudi in zavili v desno po št. 25. Spet smo bili v tišini svojih misli, v prijetno ohlajeni senci smo se vzpenjali pod steno na levi strani, ki je izhodišče za več plezalnih smeri.

pot navzgor, levo plezalne smeri v steni.

Kmalu smo prišli skoraj do vrha in se odcepili levo (pot št. 13) proti razgledni točki Comicijev turn, ki je najvišja točka poti. Del poti po vrhu gre po rahlo izpostavljenem grebenu, vendar nič posebnega. Pri turnu se odpre pogled na celotno dolino.

panorama doline Glinščice

Levo od razgledne točke pa je pogled segel tudi do Tržaškega zaliva in dlje.

tržaški zaliv med hribi

Z najvišje točke je šlo samo navzdol. No, vsaj nekaj časa.

Sledili smo gravitacijski sili proti cerkvici Sv. Marije na Pečeh.

spodaj pod nami cerkvica

Na toplih skalah pri cerkvi smo si privoščili obilno velikonočno malico in se zazrli v daljavo, ogledovali lepoto narave in debatirali o nepomembnih malenkostih ter se nastavljali sončnim žarkom. Kar težko se je bilo odpraviti naprej.

Naša naslednja točka je bil slap Supet. Razmišljali smo, da bi se verjetno v vročih poletnih dneh želeli ohladiti v vodi, danes nam je zadoščalo opazovanje lepe narave.

Slap Supet pada čez rob 36 m navzdol.

Pot smo nadaljevali do konca doline oziroma natančneje vasi Botač.

Malo pred vasjo je odcep levo v klanec, kjer nas najprej betonska, potem pa s kamnitimi kockami tlakovana pot pripelje na vrh nasprotnega brega, na traso stare železnice.

tale ovinek na klancu iz Botača spominja na Vršič. Tudi strmina je primerna.

Trasa stare železnice pa spet polna ljudi. Na eni strani kolesarji, na drugi pešci, nad potjo pa še plezalci. Tako da moraš vrteti glavo naokrog, da paziš na vsa ta promet.

spodaj kolesarji in pešci, zgoraj plezalci

Nadaljujemo skozi dva tunela (prijetna ohladitev) in kmalu po drugem tunelu krenemo levo dol po stezi, ki je označena z markacijami. Spet se v blagem spustu spuščamo skozi gozd.

ni bilo vroče. Na sliki vsi člani družine z dolgimi lasmi.

Nato nas pot pripelje do zadnje točke Zabrežec, kjer so razvaline nekdanjega gradu in en balkonček, kjer je lep razgled v dolino proti Boljuncu.

brez selfija ne gre. V ozadju levo Boljunec.

Sledi še kratek spust v dolino nazaj proti Boljuncu in po ravnini spet do avta, ki nas pričaka prijetno segeret.

Zelo prijetna pot, super vreme. Priporočamo za družinski izlet. Po naši oceni je pomlad ali pa jesen  najboljši čas za ogled, saj je sicer prevroče ali premraz.

Dolžina poti: 9,5km

trajanje: cca 3,5 ure s postanki (čiste hoje je za urco in pol)

višinska razlika: približno 450 vm

Priporočamo našo varianto saj je lepše, če začnemo razgled z vrha, kot pa da se najprej vzpnemo do cerve in potem navzgor do razgledne točke in spet nazaj do cerve ter naprej. Po naši varianti ne gremo nikoli po isti poti, razen dela po Boljuncu od parkirišča do koče Premuda.