Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 3. dan

Najino potovanje se nadaljuje z relacijo od mesta Rab do Luna na Pagu ter potem do Dinjiške (Kamp Pere).

Pred odhodom iz kampa osvežilno kopanje

Zjutraj sva se odpravila v pristanišče, kjer sva našla ladjico, s katero naj bi danes odpotovali na Pag.

Najino potovanje nadaljujeva z ladjico Maslina na liniji Rab-Lun

Zgledala je sumljivo majhna, čeprav je pisalo, da je za 12 oseb.

Prostora malo za 12 oseb

Ker je ladja zgledala zapuščena, sva šla na kavo v bližnji lokal s pregledom na pristanišče. Potem se čez nekaj časa prikažeta dve punci pri ladjici. Greva tja in izkaže se, da sta to tisti dve od včeraj s trajekta, ki potujeta s kolesi z Dunaja do Grčije in potem nazaj z ladjo do Benetk in vlakom na Dunaj. Poklicali smo kapitana na številko, ki je bila napisana na kabini ter rezervirali štiri mesta. Nato se počasi začne dogajati. Prideta še dva kolesarja (moški in ženska) punca, ki je začela svojo kolesarsko pot v Munchnu in potuje v Bosno ter Mark, američan ki je začel v Barceloni in gre do Istanbula, kjer lovi letalo v začetku oktobra nazaj v ZDA. Seveda so bili še drugi potniki brez koles. Midva sva bila, pogovorih sodeč, še največja turista med kolesarji;-)

Kapitan je začel nalagati na palubo naša kolesa (6 kom) in jih privezal s štrikom, saj so visela v morje dobesedno.

Kapitan veže kolesa na palubo, torbe “varno” spravljene v podpalubju

Naložili smo še ostalo prtljago, tudi od drugih potnikov. Naju dva in še par drugih je poslal sedet spredaj na palubo, saj zadaj ni bilo prostora.

Na palubi so bili poleg naju še štirje drugi turisti, ki so se vračali v Lun.

Na koncu  sem ob izkrcanju naštel 19 oseb, šest biciklov in prtljaga, med drugim tudi dva ali trije venci za en pogreb. Zanimivo vzdušje. Tale majhna ladjica sicer vozi samo enkrat na dan.

Izkrcamo se v Lunu na skrajnem severu Paga in si zaželimo srečno ter gremo vsak s svojim tempom naprej. Najprej seveda v klanec, kot smo že počasi navajeni.

Uf, takoj navzgor.

Kmalu ujameva Marka in se začnemo pogovarjati med vožnjo. Ko se  je leta 2019 začel covid, je smučal v Gruziji, naenkrat so jim zaprli meje in je komaj prišel domov v ZDA. Za karto so mu rekli, da mu velja še eno leto, vendar z odhodom preko Instanbula. Tako je pustil službo, ker je Evropa za Američane še vedno zaprta, je letel v Španijo, ki je edina odprla meje, in od tam kolesari do Istanbula. Skuliran tip. Doma sicer iz enega lepših predelov ZDA, jezera Tahoe v Kaliforniji.

Ta del poti od Luna do Novalje je sicer bil tudi eden najlepših delov kolesarjenja. Dolga ravna cesta, ki gre gor in dol, malo prometa, lepa narava in razgledi tako na Velebit, kot proti odprtemu morju.

V Novalji smo se ustavili na kratkem kosilcu na nekem otroškem igrišču. Nato smo šli naprej. Približno smo določili, kje bomo spali nocoj, nato pa se razšli, Mark se je odpeljal naprej. Midva sva zavila še v mesto Pag na tržnico, kjer sem si med množico kitajskih ponaredkov izbral nova poceni sončna očala, saj so se mi moja polomila nekaj kilometrov nazaj.

Pred spustom v mesto Pag

Od Paga naprej pa spet lepa odprta cesta, podobno kot nek škocjanski zatok samo bolj odročno in mirno.  Vsaj videlo se je, da je nižinska voda in v njej veliko ptic.

Veter smo imeli večino dneva v hrbet, tako da je kar letelo za naložena kolesa. V nasprotno smer bi se verjetno kar namučili. Pripeljala sva se do kampa Pere (vrt od ene stare gospe na južnem delu Paga pred paškim mostom), kjer najdeva Marka, ki se je že razkomotil. Zraven so bili še trije češki fantje na enduro motorjih. Vmes sva se stisnila še midva in to je to. Prva vrsta do morja (5m nad morjem), lepa travica, super kamp z enim tušem, WC-jem in pipo za pomivanje posode. Za smešno ceno.

Kamp Pere- Levo Markov šotor, na sredi midva, desno Čehi, zadaj morje

Večerni sprehod po obali.

Cel dan smo vozili  po močnem soncu in z dodatnim motorjem suhega vetra. Po večerji in obveznem namakanju, smo ob pivu primerjali različne izkušnje s kolesarjenja, govorili o razlikah med državami in podobno. Kmalu smo se poslovili vsak v svoj šotor in se potopili vsak v svoje misli, dokler nas ni premagal spanec.

Statistika dneva: 63km, 3 ure, 700vm

Misel dneva: Ko je veter v hrbet, sploh ne veš, da je, samo leti bolj kot si sposoben.

Eno točeno, prosim!

Vsak domači pivovar se prej ali slej sreča s tem, da mu postane pranje steklenic prava muka. Če dela majhne količine naenkrat, še gre. Npr. ena običajna serija cca 20 l piva, pa pomeni 40 steklenic po pol litra, v primeru da je pivo močnejše in ga polnimo v male steklenice po 330 ml, pa to pomeni 60 steklenic.

bottletree
Seveda če jih pomivamo sproti, ko ga pivo pijemo, je vse skupaj lažje, vendar je redko kdo tako dosleden. Vsako serijo steklenic je treba pred polnjenjem še razkužiti. Vsako steklenico posebej. Kar nekaj dela.
Zato so seveda domači pivovarji razmišljali tudi v smeri točenega piva. Na žalost komercialni sodčki za točeno pivo niso posebej primerni za domače pivovarstvo. Predvsem zato, ker imajo samo eno odprtino na sredi in je čiščenje take posode zelo zahtevno z domačimi pripomočki.
Na srečo so ugotovili, da si lahko pomagamo z industrijo sladkih gaziranih pijač. V mnogih lokalih in drugih podjetjih, kjer je na voljo točilnica za sladke gazirane pijače na pipo, se pod pultom v hladilniku nahajajo tako imenovani Cornelius sodčki ali po domače corny kegi. Po navadi so to 5 galonski oziroma okrog 19 litrov veliki sodčki iz nerjavečega jekla. Njihova dodatna prednost je tudi to, da so ozki in visoki, kar pomeni, da gredo lažje v domače hladilnike.
Na vrhu imajo dva priključka, za dovod plina (CO2) in za izhod pijače (pivo). Osrednji del pokrova sestavlja velika odprtina, ki omogoča enostavno čiščenje in polnjenje, ter varnostni ventil za izpust plina.

toceno1

Moj domači sistem za dve vrsti piva priklopljen na eno CO2 jeklenko

Dodatno potrebujemo še jeklenko s plinom CO2, manometer ter nekaj cevi in priključkov. Vse to, prirejeno za domače pivovarje in corny kege, prodajajo trgovine z opremo za domače pivovarstvo.

Sistem za karbonizacijo piva sestavljen iz jeklenke CO2 ter manometra in priključnih cevi - ostanek od ukvarjanja z akvaristiko

Sistem za karbonizacijo piva sestavljen iz jeklenke CO2 ter manometra in priključnih cevi – ostanek od ukvarjanja z akvaristiko

Pri točenem pivu odpade sekundarna fermentacija v steklenici, saj pivo karboniziramo neposredno z dodajanjem ogljikovega dioksida. Pri tem moramo vedeti temperaturo na kateri bomo pivo karbonizirali, in želeno stopnjo ogljikovega dioksida glede na stil piva. Pri tem si pomagamo s tabelo kot je ta na spodnji sliki, s katere odčitamo ustrezen pritisk.

karbonizacijaPo približno dobrem tednu imamo pravo točeno pivo, karbonizirano na ustrezno stopnjo. Dobro je, da smo pozorni tudi na dolžino cevi, saj se začetniku hitro zgodi, da z veseljem prvič preskusi svoj nov točilni sistem in dobi ven ¾ kozarca pene in kak cm piva na dnu. Na internetu obstajajo računi ali kalkulatorji za izračun ustrezne dolžine cevke, da uravnotežimo pritisk glede na debelino cevi in še nekatere druge faktorje. To pa presega zahtevnost tega zapisa, zato o tem kdaj drugič.

toceno3

Na zdravje!