Arhiv Značk: hrvaška

Kolesarsko potovanje Kvarner (Hr) 4. dan

Objavljeno ,

Relacija Dinjiška-Zadar
Po zajtrku sva se poslovila od Marka, ki se je tudi namenil proti Zadru, vendar je štartal prej in se nismo več videli. Tako je s temi srečanji. Pridejo in gredo.

Fotografiranje z Markom, preden smo se razšli. Po obrazih se vidi, da smo ravnokar vstali.

Najprej naju je čakalo 6 km za ogrevanje do paškega mosta.

Najino potovanje se nadaljuje s prehodom s Paga nazaj na celino-paški most.

Očitno sva začela dovolj zgodaj (ob 9h), ker na začetku še ni bilo prometa, potem pa nas je začel ta val dohitevati in prehitevati. Na srečo je večina šla naravnost proti Posedarjem, kjer je priključek na avtocesto. Midva sva zavila desno za Zadar, potem pa še enkrat desno skozi Nin, in naprej proti Zadru ob obali.

Tukaj speljali Eurovelo 8, kolesarsko pot, ki sva ji sledila. V praksi to sicer pomeni tablo vsakih pet km. Torej ta mreža pomeni predvsem neko povezovanje primernih poti za kolesarje, ne pa nujno poti prav prilagojenih njim. En del pa je vseeno bil presenečenje, saj je bila od Zatona naprej speljana kolesarska cesta v dolžini cca 9 km ob glavni cesti. Super, saj je bilo prav vroče in bi bilo naporno vozit po cesti, kjer mimo tebe švigajo vozniki.

Tako sva v Zadar zapeljala ob obali in bilo je prav v redu. Nedelja v času kosila je najboljši čas za kolesarjenje skozi tako velik mesto brez kolesarkse infrastrukture, saj je bilo malo prometa in sva se brez večjih težav prebila v južno predmestje, kjer sva preko bookinga rezervirala apartma.

Nekje v Zadru proti apartmaju.

Jutri naju namreč čaka jutranji trajekt do malega Lošinja, ki vozi kar 7 ur. S tem bova prihranila na času in v enem dnevu prišla iz Dalmacije nazaj v Kvarner. Ta trajet vozi samo nekajkrat tedensko in naslednji gre šele v petek (danes je nedelja), kar bi bilo prepozno za naju.

Večino stvari sva tako pustila v apartmaju in se s praznimi kolesi napotila nazaj v Zadar. Najprej malo plavanja, nato pa raziskovanje starega mestnega jedra.

Mestna plaža

Spet sva lačna. Kolesarjenje je samo izgovor

Proti večeru sva se počasi odpravila še po nakupih hrane za na trajekt in naslednjih nekaj dni, skuhala večerjico, navijala zadnje kilometre za Rogličevo zmago na Vuelti in spakirala večino stvari.

Pa še večerja na koncu, he he.

Uspelo nama je prekolesariti 57 km v 2:55 h in opraviti 450 vm + enih 7km ekstra po Zadru brez prtljage. Vsak kilometer šteje.

Misel dneva: Srečanja z ljudmi so nekaj najbolj zanimivega.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 3. dan

Objavljeno ,

Najino potovanje se nadaljuje z relacijo od mesta Rab do Luna na Pagu ter potem do Dinjiške (Kamp Pere).

Pred odhodom iz kampa osvežilno kopanje

Zjutraj sva se odpravila v pristanišče, kjer sva našla ladjico, s katero naj bi danes odpotovali na Pag.

Najino potovanje nadaljujeva z ladjico Maslina na liniji Rab-Lun

Zgledala je sumljivo majhna, čeprav je pisalo, da je za 12 oseb.

Prostora malo za 12 oseb

Ker je ladja zgledala zapuščena, sva šla na kavo v bližnji lokal s pregledom na pristanišče. Potem se čez nekaj časa prikažeta dve punci pri ladjici. Greva tja in izkaže se, da sta to tisti dve od včeraj s trajekta, ki potujeta s kolesi z Dunaja do Grčije in potem nazaj z ladjo do Benetk in vlakom na Dunaj. Poklicali smo kapitana na številko, ki je bila napisana na kabini ter rezervirali štiri mesta. Nato se počasi začne dogajati. Prideta še dva kolesarja (moški in ženska) punca, ki je začela svojo kolesarsko pot v Munchnu in potuje v Bosno ter Mark, američan ki je začel v Barceloni in gre do Istanbula, kjer lovi letalo v začetku oktobra nazaj v ZDA. Seveda so bili še drugi potniki brez koles. Midva sva bila, pogovorih sodeč, še največja turista med kolesarji;-)

Kapitan je začel nalagati na palubo naša kolesa (6 kom) in jih privezal s štrikom, saj so visela v morje dobesedno.

Kapitan veže kolesa na palubo, torbe “varno” spravljene v podpalubju

Naložili smo še ostalo prtljago, tudi od drugih potnikov. Naju dva in še par drugih je poslal sedet spredaj na palubo, saj zadaj ni bilo prostora.

Na palubi so bili poleg naju še štirje drugi turisti, ki so se vračali v Lun.

Na koncu  sem ob izkrcanju naštel 19 oseb, šest biciklov in prtljaga, med drugim tudi dva ali trije venci za en pogreb. Zanimivo vzdušje. Tale majhna ladjica sicer vozi samo enkrat na dan.

Izkrcamo se v Lunu na skrajnem severu Paga in si zaželimo srečno ter gremo vsak s svojim tempom naprej. Najprej seveda v klanec, kot smo že počasi navajeni.

Uf, takoj navzgor.

Kmalu ujameva Marka in se začnemo pogovarjati med vožnjo. Ko se  je leta 2019 začel covid, je smučal v Gruziji, naenkrat so jim zaprli meje in je komaj prišel domov v ZDA. Za karto so mu rekli, da mu velja še eno leto, vendar z odhodom preko Instanbula. Tako je pustil službo, ker je Evropa za Američane še vedno zaprta, je letel v Španijo, ki je edina odprla meje, in od tam kolesari do Istanbula. Skuliran tip. Doma sicer iz enega lepših predelov ZDA, jezera Tahoe v Kaliforniji.

Ta del poti od Luna do Novalje je sicer bil tudi eden najlepših delov kolesarjenja. Dolga ravna cesta, ki gre gor in dol, malo prometa, lepa narava in razgledi tako na Velebit, kot proti odprtemu morju.

V Novalji smo se ustavili na kratkem kosilcu na nekem otroškem igrišču. Nato smo šli naprej. Približno smo določili, kje bomo spali nocoj, nato pa se razšli, Mark se je odpeljal naprej. Midva sva zavila še v mesto Pag na tržnico, kjer sem si med množico kitajskih ponaredkov izbral nova poceni sončna očala, saj so se mi moja polomila nekaj kilometrov nazaj.

Pred spustom v mesto Pag

Od Paga naprej pa spet lepa odprta cesta, podobno kot nek škocjanski zatok samo bolj odročno in mirno.  Vsaj videlo se je, da je nižinska voda in v njej veliko ptic.

Veter smo imeli večino dneva v hrbet, tako da je kar letelo za naložena kolesa. V nasprotno smer bi se verjetno kar namučili. Pripeljala sva se do kampa Pere (vrt od ene stare gospe na južnem delu Paga pred paškim mostom), kjer najdeva Marka, ki se je že razkomotil. Zraven so bili še trije češki fantje na enduro motorjih. Vmes sva se stisnila še midva in to je to. Prva vrsta do morja (5m nad morjem), lepa travica, super kamp z enim tušem, WC-jem in pipo za pomivanje posode. Za smešno ceno.

Kamp Pere- Levo Markov šotor, na sredi midva, desno Čehi, zadaj morje

Večerni sprehod po obali.

Cel dan smo vozili  po močnem soncu in z dodatnim motorjem suhega vetra. Po večerji in obveznem namakanju, smo ob pivu primerjali različne izkušnje s kolesarjenja, govorili o razlikah med državami in podobno. Kmalu smo se poslovili vsak v svoj šotor in se potopili vsak v svoje misli, dokler nas ni premagal spanec.

Statistika dneva: 63km, 3 ure, 700vm

Misel dneva: Ko je veter v hrbet, sploh ne veš, da je, samo leti bolj kot si sposoben.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 2. dan

Objavljeno ,

2. dan
Njivice-Valbiska
Po zajtrku sva zapustila kamp. Obetal se je lep dan. V prvem delu naju je čakal odsek do Valbiske, kjer sva lovila trajekt ob 12h za otok Rab. Že, ven iz kampa sva napadla v strm klanec, da sva se takoj segrela. Tako so pač speljane ceste. Za avtomobile ni problema, za nas obtežene kolesarje pa preklinjaš tistega, ki se je spomnil tak izvoz iz kampa. Sledilo je nekaj kilometrov v gnečo na glavni cesti. Takoj, ko sva našla stransko cesto, sva se odcepila in končno uživala v miru- Vsaj za nekaj časa. Po slabih 20 km kolesarjenja je sledil spust v Valbisko, kjer sva v senci na kavi počakala na trajekt.

Tukaj je prav prijetno

Lepo je, ko ti ni treba na soncu v avtu čakati vrsto za trajekt, Pripelješ se na začetek vrste in se prvi zapelješ gor.

Prva gor. Tisti avto ni hotel vžgat in ga tudi s kabli niso mogli, tako da so ga porinili dol s trajekta in potem ni bil več njihov problem.

Pa še nihče te ne gleda postrani, ker si “samo” kolesar. Potem počakaš, da se vsi izkrcajo in greš v miru dol, brez živčnosti, ki je običajno prisotna, ko se z avtom vozimo na trajektu.

Zadnja dol

Vožnja s Trajektom je trajala1:20h. Že na trajektu sva opazila še dve ženski v kolesarski opremi, vendar se razen s pogledi nismo posebej pogovarjali.
V vročem soncu pristanemo v Loparju.

Gremo

Spet sledi nekaj klancev in po relativno gladki cesti čez 15km prispeva do kraja Rab, natančneje zaselek Banjole, kjer je kamp.
Nekaj besed o hrvaških kampih. Izkušnja velja vsaj za Kvarner. To je ena navadna industrija. Večino lepih parcel so zasedle mobilne hišice, kjer gredo cene v višave. Npr. včeraj v Njivicah so enim turistom ponujali MH za 170-270 evrov na noč. Hvala lepa. Neparceliranega prostora praktično ni več. Šotori so tukaj nekaj, kar je redkost. Vse podrejeno povprečnemu nemškemu turistu z veliko prikolico, ki jo zapelje na parcelo in vsa komfort, ki sodi zraven. Mogoče je med glavno sezono drugače, ko je več gostov tudi iz drugih držav, sedaj pa sva prav gotovo dobila tak vtis.
Tako da sva bila prav čudna med kamperji in prikolicami.
Po poznem kosilu sva malce plavala, nato pa se odpeljala do 2 km oddaljenega Raba, se potopila v turistični vrvež in si še enkrat privezala dušo.

Zanimiv balkonček

No, prej sva si ogledala del starega mesta, ampak to je bill seveda bolj izgovor, da sva našla primeren lokal.

Kje je že ta picerija? Že trikrat sva šla okrog enih in istih vogalov.

Ne da bi to posebej potrebovala, ampak carbo loading je vedno dobrodošel. Če pa diši iz vsakega lokala.

Statistika dneva: 35km, 1h, 400vm

Misel dneva, ki sem jo včeraj pozabil: včasih je biti kolesar tudi prednost.

drugi dan