Kolesarsko potovanje proti Benetkam, 2. dan

Po okusnem zajtrku sva se odpravila  naravnost (tako se reče, bilo je nekaj ovinkov in en semafor) v trgovino po kremo za sončenje. Po mazanju pa naprej. Pot najju je najprej vodila skozi kraj zanimivega imena.

Marina Ribiško naselje

Sledil je odsek skozi Monfalcon, ki se je izkazal kar velik kraj, saj sva kar nekaj časa vozila skozi. Najprej sva se peljala mimo ladjedelnice.

Ogromna ladja v gradnji v Monfalconu

Po nekaj kilometrih sva zavila iz obljudenih krajev v smer pritokov, ki se stekajo v jadransko morje v tem koncu. Pokrajina je bila zelo zanimiva, videla sva veliko ptic.

Soča pred izlivom

Sledil je precej duhamoren desetkilometrski asfaltni odsek ob nasipu, kjer se ni nič videlo. Za piko na i, sva potem ravno na koncu imela še gumidefekt. Guma se ni spraznila čisto do konca, zato sem jo v senci samo dofilal in sva šla naprej ob nasipu dol z asfalta. 600 metrov naprej pa spet na tleh. Tokrat nisva padla na finto in sva pod svobodnim soncem opravila menjavo.

Le kje je rezervna zračnica?

Seveda, na dnu torbe skupaj z orodjem.

Uspelo je

Levo za fotografinjo je nasip, ki se ga na sliki ne vidi, ob katerem sva vozila.

Počasi sva se po poteh, ki sva jih prevozila že lansko leto, bližala Gradežu.

Proti Gradežu

Postajala sva lačna, ura je bila okrog kosila, zato je bila izbira logična. Pica je padla na plodna tla v prazen želodček. Skočila sva še na kafe v lokalček, ki nama je že lani ostal v prijetnem spominu in dobrem vajbu.

Flower power

Nisva pila iz kafetiere, to je samo za dekoracijo. Še kratek krog po Gradežu in naprej.

Gradež bazilika

Iz lagune gre najprej doooolga pot na celino.

Zapuščava Gradež

Vmes se seveda ves cas spremljava, da se kdo ne zgubi ali preveč zaostane. No spremljava tudi ostali promet v ogledalu.

Vidim te

Peljala sva se v obratni smeri od lani, ko sva delala kolesarsko pot Alpe adria. Tako da najprej je sledil Oglej,

Turn oglejske katedrale

čez nekaj kilometrov pa še današnji cilj, Červinjan. Izbrana nastanitev je bila blizu začrtane poti, zato ni bilo težav z iskanjem. Po osvežitvi pa na večerjo iz torbe/trgovine in pijačo v bližnji lokal, kjer sva se še malo najedla. Saj verjetno veste, da ti v Italiji ob naročilu alkoholne pijače, prinesejo še prigrizek. Običajno je to skodelica čipsa ali arašidov, danes pa sva dobila še par kuhkov s pršutom in grisine. Glede na količino pri ostalih mizah, so naju presenetili. Ker ne zgledava kot tipična Italijana (D???) je prva izbira natakarjev, Nemca. Tako da so hoteli po mojem, narediti malo vtisa.

Medtem ko pijeva/jeva, zaslišiva glasbo iz bližnjega parka, zato sva zavila še tja in prisluhnila nekaj komadom lokalnega trobilnega kvinteta. Potem sva imela pa počasi dovolj.

Trobilni kvintet z dodatkom

Bilanca: 69,99 km. (Ja tako se je zaustavil števec. če bi prej vedel…) 150 vm.

Kolesarsko potovanje proti Benetkam, 1. dan

Celo zimo skoraj nič kolesarila, potem pa kar naenkrat veliko. Dobro, to je relativno. Pogačar na taki razdalji do cilja šele napadae, ko se je že vozil 5 ur.

Recept za katastrofo ali edinstvena izkušnja? Bomo videli.

Pa pojdimo po vrsti. En teden nazaj se je S. na prvi letošnji “resni” turi odlomil nosilec menjalnika po 10 km. Kriza. Sploh ker je to zelo specifična stvar vezana na model kolesa in se je ne dobi kar v vsaki kolesarski trgovini. Naročilo iz Nemčije še vedno nekje v sistemu pošte. Na srečo se je slovenski ponudnik izkazal in do petka dostavil en nosilec ki je bil čez vikend zmontiran.

Včeraj sva se začela pakirati ob.21 uri. V eni urci sva bila že fraj. Na roko nama je šlo, da tokrat nimava kamp opreme in greva samo za nekaj dni.

Dopoldne po zajtrku štartava izpred domače hiše.

Selfie pred štartom Ne vem zakaj se reče “boljša polovica”, če je mene za dve tretjini.

Doma še nekoliko sveže, vendar sonce obeta topel dan. Nadaljujeva po vremski dolini in najkrajsi liniji do Sežane, kjer je prva pavza.

Kava v Sežani

Nato sva šla po lepi novi kolesarski proti Komnu,ki je bila narejena iz zanimivega zvaljanega makadama, kateremu so primešali malo asfalta.

Nato pa v Vogljah proti Italiji.

Prestop meje

Kolesarila sva po zelo zanimivih urejenih dvojezičnih krajih italijanskega krasa, kot so Repen, Zgonik, Salež, Somatorca. Nato pa sva prečkala proti Šempolaju do Sesljana.

Malo tudi izven asfalta

V Sesljanu zivahno, čeprav že skoraj zapirajo. Sva pa videla zanimiva drevesa pred enim lokalom.

Orjaške trte

Sledil je samo še spust do Devina, kjer sva imela rezervirano sobo. Bila sva kar utrujena, saj je, kot sem zgoraj napisal, to najina prva tura letoš, daljša od 50km. Pa tudi sonce se je kar trudilo. Na srečo nekaj vožnje tudi po senci.

Nato še sprehod do devinskega klifa, pozno kosilo in skok do plaže. Malce čutiva težke noge.

Nad devinskim zalivom

bilanca: 67 km, 503 vm.

Kolesarsko potovanje čez alpe, 10. dan

Zjutraj sva vse spakirala in se odpeljala na železniško postajo, blizu katere sva bila nastanjena.

Na peronu čakava na vlak, ki ga ni in ni, ko nenadoma slišiva, da nekaj napovedo v zvezi s peronom št. 11. Midva pa na osmem. Trenutna panika in laufava z vso prtljago in bicikli po stopnicah dol v podhod, do pravega perona in spet gor. Šlo je za las, vlak polno zaseden, midva prešvicana brez da bi kaj kolesarila.
stlačiva kolesi v prostor namenjen za tri kolesa in si poiščeva sedeže.

Zunaj sopara, na vlaku udobje pod klimo

Mine urca in v Mestrah spet vse ponoviva, tokrat imava dobro urico časa za čakanje na vlak, tudi peron je bil pravi. Pride vlak,, nikjer oznake za kolesa. Hodiva od vagona do vagona in ko sva ze panična skočiva na enega gor, kolesa kar drživa na sredi v prostoru za vstopanje.

Nato pride ena ženska in pove, da je vagon za kolesa čisto na koncu in še dovolj prazen.

Pride še sprevodnik in pove, da bo treba na naslednji postaji dol in v zadnji vagon po peronu. Jao dio mio, kaka italijanska organiziranost. No potem sva to izpeljala in poleg naju še en junak še en vagon nižje.

pridemo v vagon za kolesa, pa čisto prazno, prostora pa za cca 50 koles.

Ostali del do Trsta je minil brez posebnosti. Oziroma, kot zanimivost.

Uf, kdaj bodo naši vlaki dosegli tako hitrost?

v Trstu je vedno izziv kolesariti, da se preiiješ ven iz mesta. Najin cilj je bil zacetek kolesarske poti, ki gre po dolini Glinščice do Kozine.

Najprej dirka s prometom, vožnja po ozkih pločnikih med pešci nato pa 300 m strmega klanca, ki sva ga pol prehodila, v nasprotju s skuteristi, ki so švigali mimo naju. No, nagrada na vrhu je bil razgled.

Rimsko najdišče v Ttstu

To je zraven cerkve Sv. Justa, če bo koga zanimalo. Nato spust po zavitih ulicah in med bloke na eno parkirišče, kjer je končno…

…začetek poti, ki jo je težko najti.

Sopihava v klanec, vročina pritiska, midva pa tudi. In nekako gre. Podlaga se spremeni v makadam in v še bolj grob makadam, ko prideva v dolino.

Nad dolino Glinščice

No, vse se enkrat konča in tudi najina pot se je, na vrhu klanca , kjer sva v Kozini naročila prevoz domov, saj je bilo za kolesarjenje že malo pozno oziroma bi naju lovila tema.

Tuneli ponujajo minutko ohladitve.
Pa tudi luč na koncu.

Bilanca dneva: 21 km in 550vm

Kolesarsko potovanje čez alpe, 9. dan

V Rivi del Garda sva namevala ostati  še en dan in v sredo iti ob jezeru počasi naprej proti jugu.

Ko sva pa popoldne preverjala napoved za prihodnje dni, sva videla, da se za v četrtek obeta spremeba vremena. Midva nearada voziva po dežju, če ni treba, zato sva sprejela novo odločitev glede spremembe poti. V enem dnevu nameravava priti od Rive do Verone, kjer bi prespala in se naslednji dan vkrcala na vlak bližje domu.

Ta sprememba načrta je vključevala vzpon nazaj nad Gardo po precej strmem klancu, kjer sva se včeraj spustila dol, plus kar nekaj kilometrov.

Najprej sva se torej v 3 km vzpela za 200m.

Včeraj šla naravost proti Gardi, danes zavijava desno proti Benečiji

Nato sva se spet priključila kanalu Adiže in večino dneva kolesarila ob njem.

In sva spet ob Adiži

To je pomenilo, da smo bili ves čas ob ali v vinogradih in ob reki. Kamlu postane to precej enolično. Vmes sva še bežala pred nevihto, ki se je kuhala za nama.

Pred tem sva bežala.

P dveh tretjinah poti spet nekaj klancev.

Ko vidiš tak znak, …

…veš, da bo šlo zares.

In potem na drigi strani spust. Pritisnila je vročina, krepko čez 30 po razbeljeni cesti,  ob kanalu reke, kii se ni skrila skoraj do centra Verone. Danes sva rezevirala sobo blizu železniške in jutri greva na vlak proti domu.

Po večerji sva se po prometnem kaosu zapelljala do centra, naredila en krog po še vedno nabasanih ulicah, se usedla na en drink.

Bilanca: 89 km in 690 vm.

Kolesarsko potovanje cez alpe 6.dan

Danes se je obetal vroč dan.

Kak ulov za zajtrk iz avtomata na vogalu.

Zjutraj smo se najprej poslovili od Thommasa, ki se je odpravil na prelaz Stelvio. Prav danes je bila namreč zaprta cesta za avtomobile, mi pa smo bili eno vasico nižje od Prada, ki je eno od izhodišč za Stelvio. Sem razmišljal da bi se mu pridružil, ampak sem se premislil. 24 km vzoona, 1800vm, povprečen naklon 10%.

Dan se je začel obetavno z dolgim spustom. V prvih 40 km sva se spustila za skoraj 400m. Tako da sva malce počivala. Sicer pa so ti kraji raj za jabolka.

Jabolka kamor nese pogled

Začelo se je na cca 700 nadmorske višine in potem naslednjih 40km sami nasadi jabolk. Določene sorte so prav danes obirali.

Ker je bila pot precej enolična, sva si čas krajšala z opazovanjem okolice, čeprav ni bilo veliko dogajanja.

Hitrejša sva tudi od plovil

V mesto Merano amo se spustili po pravih kolesarskih serpentinah.

Cca 2km spusta in 7 serpentin na kolesarski stezi

Kolesarska pot s serpentinami

Od Merana naprej je bila ravnina na cca 250m nv. Predtavljajte si eno veliko Vipavsko dolino, kjer je celo dno v dolžini 40 km prekrito z jabolčnimi nasadi. Zrak 33sr. stoji, nobenega vetriča. Najprej je še šlo, potem pa naju je čisto uničilo, saj so nasadi podobni kot vinogradi in ni nobene sence.

Vmes sva šla še enkrat čez reko v enem kraju, potem pa spet jabolka.

Spet še ne most

Tako da se zadnjih 30 km ni dogajalo nič posebnega, razen boja za preživetje.

Še do kampa je bilo kar težko priti skozi vso zmešnjavo cest in prometa. Tokrat kampa ni bilo zraven poti.

Bilanca: 80 km in 300 m vzpona. Zanimico spusta pa danes kar 900m Beri naprej

Kolesarsko potovanje čez alpe 5.dan

Danes sva končno upravičila naslov tega potovanja, ampak pojdimo po vrsti.

Po včerajšnji nevihtici se je zjasnilo in noč  je bila jasna. Zvezde na nebu pa to.

Zjutraj sva se zbudila v sveže jutro. Tokrat sva bila na delu kampa, ki je bil namenjen šotoristom, kar v modernem jeziku pravzaprav pomeni, kolesarjem. Bili smo precej nagneteni na prostoru 20x30m, šotor pri šotoru.

Spet sva bila pri ta zadnjih ko sva se odpravila. Folk se nama čudi,, kje imava vso to kramo, ko vse razpakirava. Drugi večinoma ne kuhajo in tako privarčujejo na teži.

Odpravila sva in takoj zagrizla v klanec, ki se je začel že včeraj. Vedno je bolje začeti s kancem kot pa z spustom. Najprej sva si ogledala pokriti most čez reko in ostanke stare poti Via Claudia.

Pokriti most

Stara Via Claudia Augusta

Stara pot je potekala po drugem bregu reke in direktno proti prelazu. Trenutno je  na istem mestu hitra cesta proti vrhu.

Stari potek ceste direktno na prelaz. Na tabli prikaz.

Kmalu sva se začela vzpenjati proti glavni cestisoteske.

    Iz soteske nazaj na glavno cesto. Spet okrog 15% in več

Glavna cesta se spusti in potem se šele začne glavni vzpon po serpentinah, ki dajejo občutek pravega kolesarskega klanca. Ker so Avstrijci vedeli, da imava že počasi dovolj vzpenjanja po makadamski klancih, so nalašč za naju položili nov asfalt. V bistvu se je valjar postavil direktno pred mene in mi peglal cesto.

Valjar pred mano v klanec.

Žal je bil prepočasen in sem ga kar prehitel. Od apodaj do vmesnega sedla je 11 serpentin. Vzpon je imel prijetnih 5-7%, na trenutke 10. Tokrat sva imela dovolj prestav.

Serpentina #5 Proti vrhu se zmanjšuje številka

Vmes sva se malo ustavljala, zadihala in se zazrla nazaj v dolino.

Pogled s sredine vzpona navzdol. Zadnje hiše so že v Švici Tik za mostom je mejni prehod.

Na sedlu sva se potem spustila navzdol do mesteca Nauders. Tipično tirolsko mestece na smučišču. Očitno je potekala neka tekma v downhillu, ker je bilo ogromno spustašev na cesti, na bregu, na gondolah…

Tukaj sva imela kosilo se malce pomenila s kolesarskim tovari#em, Mikom, ki je po rodu pol hrvat, pol Nemec. V zadnjih dveh kampih smo se ulovili in potem takoj navežeš stik.

S sedla smo se spustili do mesta kar enih 70 m in zato je bilo potrebno vsa ta vzpon nadoknaditi plus še dodatno do Retschen passa, ki je bila najvišja točka v alpah. Malo pod prelazom je meja z Italijo. Uraden cestni prelaz je sicer na 1505 m, kolesarska pot pa greše nekoliko višje.

Najvišja točka 1515m. Nič posebnega, samo prevoj na cesti

Takoj za prelazom se spustimo do znanega jezera Lago di Resia. Znano je pa zato, ker so v 50ih letih prejšnjega stoletja poplavili del doline in tudi nekaj krajev, med drugim tudi cerkev sv. Katarine iz 14. stol. od katere je ostal samo še zvonik.

Rezijsko jezero z znamenitim potopljenim zvonikom.

Ob spodnjem delu sva srečala še dva popotnika od prejšnjih dni, ki prihajata iz Berlina in vozita po isti poti.

Na jezu z Marie in Thommasom

Skupaj smo se potem spuščali po lar strmih kolesarskih poteh

Spodnje jezero

Od tukaj naprej, smo v kakih 3km zgubili med 200 in 300 vm. Klanec je imel večkrat znak za 20%. Spet so trpele predvsem zavore. Spust pa je bil vseeno prrijeten. Večino časa smo kolesarili z Marie in Thommasom in tudi skupaj našli kamp. V “dolini” je bilo že kar konkretno vroče. Zadnji kilometri skozi nasade jabolk.

Bilanca: 68km in 860 vm

Beri naprej

Kolesarsko potovanje cez alpe 4. dan

Prvi del poti sva nadaljevala z blagim spustom za cca 150m. Vozila sva se po gozdni cesti, ki je bila sveže poravnana.

Danes se je dan spet začel s soncem. Ker sva globoko v alpskih dolinah, sva ga zagledala šele,ko sva odhajala. Vlage je bilo nekoliko manj, še vedno pa sva pospravljala moker šotor in tudi ostale stvari so vlažne.

Skozi gozd

Bilo je še vedno kar sveže, saj sva vozila cell čas v senci v gozdu.

Zeblo jih ne bo

Pričakoval bi mir v gozdu pa je bilo kar enega prometa skozi gozd. Traktorji, avti, kolesarji,…

Brez tirov tudi gre in to po gozdu.

Očitno so bili ti kraji nekoč rudarskega porekla, ker je več takih tematskih poti, hiš, znakov..

Rudarski kraji

Prišla sva do večjega kraja Immst, ki sva ga obvozila in nato zavila v dolino reke Inn proti toku navzgor. Pokrajina je sicer zelo lepa , kot nekakšna dolina Soče. Vendar je kar veliko odsekov, ki so podobni okolici Anhovega. Neka industrija, tovarne, peskokopi,… Sploh, ko se približa krajem, se zdi da je veliko industrijskih con.. Tako, da nama je puščalo mešane občutke. Tudi reka ni ravno lepa na pogled.

Reka Inn

Poztabill sem, kolikokrat sva prečkala reko, čez take in drugačne mostove Ta spodaj je bil baje postavljen na kraju, kjer je v rimskih časih že obstajal.

Kovinski most

Tako zgleda sedaj, spodaj pa je slika table kot naj bi zgledal takrat.

Levo most iz rskih časov, desno zdajšnji

Ves čas od Immsta sva se vzpenjala. Začela sva malo pod 1000m metri, se spustila na 720 in se potem dvigovala ob strugi..Bil je kar vroč dan. Kap, kii sva si ga zamislila za današnji cilj pa vedno bližje. Malo sva že čutila posledice prejšnjih dni in konstantnega vzpenjanja s polno naloženimi bicikli.

Končno sva ga našla.. Ob mini jezeru, da sva še malcce zaplavala in se ohladila.

Ob jezeru

Pojedla sva večerjo in se usedla na eno pivo in naenkrat opazila da je vse črno nad nama. Šibala sva k šotoru in pripravila vse za nevihto. Medtem ko to pišem pada in veter vihra šotor. Prava alpka poskočnica. Sam bobnar je na srečo zaspal pa mojster za luč tidi.

Bilanca dneva 75 km, 630 vm. Trenutna višina 970m

Kolesarsko potovanje cez alpe 2. dan

Danes je bil kaar naporen dan.

Zjutraj sva se lotila zajtrka, da se vsaj malo pogrejeva, saj jw bilo kar sveže.

Gretje ob zajtrku

Nato sva krenila. Pred nama je bila dolga pot in kar nelaj vzpona. Prehajala sva bolj na podeželje in potovala skozi zanimive vasice, čez hribčke, malo gor malo dol.

Bavarske kmetije in pašniki

Nekje sva se tudi ustavila za dopoldnansko kavo, ki pa je imela kar konkretno ceno (espresso 3.2€)

Drag espresso

No, vseeno sva uživala. Še bolj sva se trudila.

Na kavi

Po dolgi poti skozi podeželske vasi in kosilu v mestu, katerega imena si nisem zapomnil, sva se počasi začela približevati vzponom. Sicer sva se že cel dan po malem vzpenjala. Žal se je večina vzponov (ta hujših, mislim) začelo v drugi polovici današnje poti.

Beri naprej

Kolesarsko potovanje čez Alpe 1. dan

Tokrat naju je pot zanesla proti severu, z namenom prečkanja Alp po kolesarski poti Via Claudia Augusta.

Da prideva do izhodišča sva se morala malce potruditi. Začela sva na železniški postaji v Beljaku in vstopila na vlak proti Munchnu. Zakaj tam iin ne npr. v LJ.? Ja, slovenske železnice trenutno prenavljajo gorenjsko progo in je organiziran nadomestnii avtobusni prevoz…Ostalo si lahko predstavljate.

Za avstrijsko-nemški deli poit z vlakom lahko rečeva brez problemov. Rezerviraš karto za potnika in kolo in toliko mest je tudi na voljo. Nobenega prebukiiranja (lepa slovenska beseda) ali dobre volje sprevodnika. Na karti imaš natisnjeno v katerem vagonu je kolo in kje je tvoje mesto. Potem pa na oostaji/peronu to zgleda tako.

Shema prihoda vlaka po vagonih

Srednji vlak je naš in točno piše kje ustavi, kam se oostaviš in stvar teče skoraj na.meter natančno. Kolesa v vagonu 259, midva v 260.

Na srečo, ker je bil vlak skoraj nabito poln. No, po štirih urah in pol vožnje smo prispeli v Munchen na glavno postajo. Ker sva imela kolesa naložena posebej in obešena, sva torbe na vlaku posebej nosila v improviziranem Ikea nahrbtniku.

Postaja Munchen

Najprej sva se uredila, zrihtala v koolesarsko opremo, nato pa na pot. Temperatura je bila osvežilnih 18 stopinj (v primerjavi s slovenskimi 28) in rahlo je pršil dež. Prebijeva se skozi mesto proti jugu in nato prideva na lepe potke ob kanalih pod drevjem

Skozi parke

Pot je bila ves čas speljana po takih lepih potkah, speglanih kolovozih, mogoče skozi kak kraj.

Vse dele poti sva že prej načrtovala v aplikaciji Komoot, ki je kar solidna in jo zadnje čase precejr uporabljava .Nato sva se peljala ob kanalih rek, kje je po bregu speljana kolesarska pot. Lepo, ravno, mogoče kak klanček vmes. Ravno prav za prvi dan za ogrevanje.

Ob kanalu

Čez nekaj deset km sv prečkala reko Isaar in ob njej videla zanimiv prizor.

Pripravljeno za splavarjenje

Kmalu sva prišla do kraja Wolfrathausen, kjer našla en luštkan kamp. Imajo celo zunanjo kuhinjo, da sva si v njej skuhala večerjo.

Zunanja kuhinja ood vozom

To je kratka obnova za danes. Upajmo, da bo jutri lepše vreme. Čaka naju pot na izhodišče kolesarske ooti.

Bilanca 33km in 180 vm.

Alpe Adria kolesarjenje 4. dan (ekstra)

Ta objava se sicer ne šteje več pod AA, ampak, ker sem tako poimenoval to serijo zapisov, je to en dodatek.

Danes sva se odločila, da bova dan izkoristila za… uganili ste, kolesarjenje. Odpravila sva se nazaj, od koder sva včeraj prišla. Tokrat je bila laguna povsem mirna, morje kot ogledalo.

Čas je za vzlet

Na celini sva nadaljevala v smeri Ogleja, ki je oddaljen približno 10 km. Za Slovence je bil Oglej predvsem pomemben kot sedež oglejskega patriarhata. To najbrž poznate iz zgodovine.


Bazilika v Ogleju

Po kratkem postanku sva nadaljevala proti vzhodu po lepih kolesarskih cestah, ki so potekale vzporedno z glavno cesto.

Pospeši, vroče je.

Na skrajnem vzhodnem robu pot poteka ob enem od kanalov Soče in nas pripelje povsem do njenega ozliva, kjer je slikovita, napol zapuščena ribiška vasica.

Vse zapuščeno

Še malo porineva kolesa po blatni stezi in končno najdeva senco, kjer si privoščiva pozno kosilo. Danes je bilo res vroče. Medtem opazujeva življenje na reki.

A hitreje ne gre?

Izliv Soče je sicer tudi rezervat številnih ptic, ki tukaj prebivajo.

Ej, počakaj me!

Ko prideva malce k sebi, pa naprej. Spet po kolesarski stezi, ki tokrat poteka po nasipu tako da imava lep razgled na morje. Kmalu se konča močvirnat sve in se začnejo plaže, kjer se za kratek čas ustaviva.

Kje so pa lastniki teh čevljev?

Do mesta je še približno 10 km, ki so minili brez posebnosti.

A bo za danes dovolj?

50 km v 2,5 urah in začuda od nekje 80 vm po čisti ravnini.