Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 3. dan

Najino potovanje se nadaljuje z relacijo od mesta Rab do Luna na Pagu ter potem do Dinjiške (Kamp Pere).

Pred odhodom iz kampa osvežilno kopanje

Zjutraj sva se odpravila v pristanišče, kjer sva našla ladjico, s katero naj bi danes odpotovali na Pag.

Najino potovanje nadaljujeva z ladjico Maslina na liniji Rab-Lun

Zgledala je sumljivo majhna, čeprav je pisalo, da je za 12 oseb.

Prostora malo za 12 oseb

Ker je ladja zgledala zapuščena, sva šla na kavo v bližnji lokal s pregledom na pristanišče. Potem se čez nekaj časa prikažeta dve punci pri ladjici. Greva tja in izkaže se, da sta to tisti dve od včeraj s trajekta, ki potujeta s kolesi z Dunaja do Grčije in potem nazaj z ladjo do Benetk in vlakom na Dunaj. Poklicali smo kapitana na številko, ki je bila napisana na kabini ter rezervirali štiri mesta. Nato se počasi začne dogajati. Prideta še dva kolesarja (moški in ženska) punca, ki je začela svojo kolesarsko pot v Munchnu in potuje v Bosno ter Mark, američan ki je začel v Barceloni in gre do Istanbula, kjer lovi letalo v začetku oktobra nazaj v ZDA. Seveda so bili še drugi potniki brez koles. Midva sva bila, pogovorih sodeč, še največja turista med kolesarji;-)

Kapitan je začel nalagati na palubo naša kolesa (6 kom) in jih privezal s štrikom, saj so visela v morje dobesedno.

Kapitan veže kolesa na palubo, torbe “varno” spravljene v podpalubju

Naložili smo še ostalo prtljago, tudi od drugih potnikov. Naju dva in še par drugih je poslal sedet spredaj na palubo, saj zadaj ni bilo prostora.

Na palubi so bili poleg naju še štirje drugi turisti, ki so se vračali v Lun.

Na koncu  sem ob izkrcanju naštel 19 oseb, šest biciklov in prtljaga, med drugim tudi dva ali trije venci za en pogreb. Zanimivo vzdušje. Tale majhna ladjica sicer vozi samo enkrat na dan.

Izkrcamo se v Lunu na skrajnem severu Paga in si zaželimo srečno ter gremo vsak s svojim tempom naprej. Najprej seveda v klanec, kot smo že počasi navajeni.

Uf, takoj navzgor.

Kmalu ujameva Marka in se začnemo pogovarjati med vožnjo. Ko se  je leta 2019 začel covid, je smučal v Gruziji, naenkrat so jim zaprli meje in je komaj prišel domov v ZDA. Za karto so mu rekli, da mu velja še eno leto, vendar z odhodom preko Instanbula. Tako je pustil službo, ker je Evropa za Američane še vedno zaprta, je letel v Španijo, ki je edina odprla meje, in od tam kolesari do Istanbula. Skuliran tip. Doma sicer iz enega lepših predelov ZDA, jezera Tahoe v Kaliforniji.

Ta del poti od Luna do Novalje je sicer bil tudi eden najlepših delov kolesarjenja. Dolga ravna cesta, ki gre gor in dol, malo prometa, lepa narava in razgledi tako na Velebit, kot proti odprtemu morju.

V Novalji smo se ustavili na kratkem kosilcu na nekem otroškem igrišču. Nato smo šli naprej. Približno smo določili, kje bomo spali nocoj, nato pa se razšli, Mark se je odpeljal naprej. Midva sva zavila še v mesto Pag na tržnico, kjer sem si med množico kitajskih ponaredkov izbral nova poceni sončna očala, saj so se mi moja polomila nekaj kilometrov nazaj.

Pred spustom v mesto Pag

Od Paga naprej pa spet lepa odprta cesta, podobno kot nek škocjanski zatok samo bolj odročno in mirno.  Vsaj videlo se je, da je nižinska voda in v njej veliko ptic.

Veter smo imeli večino dneva v hrbet, tako da je kar letelo za naložena kolesa. V nasprotno smer bi se verjetno kar namučili. Pripeljala sva se do kampa Pere (vrt od ene stare gospe na južnem delu Paga pred paškim mostom), kjer najdeva Marka, ki se je že razkomotil. Zraven so bili še trije češki fantje na enduro motorjih. Vmes sva se stisnila še midva in to je to. Prva vrsta do morja (5m nad morjem), lepa travica, super kamp z enim tušem, WC-jem in pipo za pomivanje posode. Za smešno ceno.

Kamp Pere- Levo Markov šotor, na sredi midva, desno Čehi, zadaj morje

Večerni sprehod po obali.

Cel dan smo vozili  po močnem soncu in z dodatnim motorjem suhega vetra. Po večerji in obveznem namakanju, smo ob pivu primerjali različne izkušnje s kolesarjenja, govorili o razlikah med državami in podobno. Kmalu smo se poslovili vsak v svoj šotor in se potopili vsak v svoje misli, dokler nas ni premagal spanec.

Statistika dneva: 63km, 3 ure, 700vm

Misel dneva: Ko je veter v hrbet, sploh ne veš, da je, samo leti bolj kot si sposoben.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 2. dan

2. dan
Njivice-Valbiska
Po zajtrku sva zapustila kamp. Obetal se je lep dan. V prvem delu naju je čakal odsek do Valbiske, kjer sva lovila trajekt ob 12h za otok Rab. Že, ven iz kampa sva napadla v strm klanec, da sva se takoj segrela. Tako so pač speljane ceste. Za avtomobile ni problema, za nas obtežene kolesarje pa preklinjaš tistega, ki se je spomnil tak izvoz iz kampa. Sledilo je nekaj kilometrov v gnečo na glavni cesti. Takoj, ko sva našla stransko cesto, sva se odcepila in končno uživala v miru- Vsaj za nekaj časa. Po slabih 20 km kolesarjenja je sledil spust v Valbisko, kjer sva v senci na kavi počakala na trajekt.

Tukaj je prav prijetno

Lepo je, ko ti ni treba na soncu v avtu čakati vrsto za trajekt, Pripelješ se na začetek vrste in se prvi zapelješ gor.

Prva gor. Tisti avto ni hotel vžgat in ga tudi s kabli niso mogli, tako da so ga porinili dol s trajekta in potem ni bil več njihov problem.

Pa še nihče te ne gleda postrani, ker si “samo” kolesar. Potem počakaš, da se vsi izkrcajo in greš v miru dol, brez živčnosti, ki je običajno prisotna, ko se z avtom vozimo na trajektu.

Zadnja dol

Vožnja s Trajektom je trajala1:20h. Že na trajektu sva opazila še dve ženski v kolesarski opremi, vendar se razen s pogledi nismo posebej pogovarjali.
V vročem soncu pristanemo v Loparju.

Gremo

Spet sledi nekaj klancev in po relativno gladki cesti čez 15km prispeva do kraja Rab, natančneje zaselek Banjole, kjer je kamp.
Nekaj besed o hrvaških kampih. Izkušnja velja vsaj za Kvarner. To je ena navadna industrija. Večino lepih parcel so zasedle mobilne hišice, kjer gredo cene v višave. Npr. včeraj v Njivicah so enim turistom ponujali MH za 170-270 evrov na noč. Hvala lepa. Neparceliranega prostora praktično ni več. Šotori so tukaj nekaj, kar je redkost. Vse podrejeno povprečnemu nemškemu turistu z veliko prikolico, ki jo zapelje na parcelo in vsa komfort, ki sodi zraven. Mogoče je med glavno sezono drugače, ko je več gostov tudi iz drugih držav, sedaj pa sva prav gotovo dobila tak vtis.
Tako da sva bila prav čudna med kamperji in prikolicami.
Po poznem kosilu sva malce plavala, nato pa se odpeljala do 2 km oddaljenega Raba, se potopila v turistični vrvež in si še enkrat privezala dušo.

Zanimiv balkonček

No, prej sva si ogledala del starega mesta, ampak to je bill seveda bolj izgovor, da sva našla primeren lokal.

Kje je že ta picerija? Že trikrat sva šla okrog enih in istih vogalov.

Ne da bi to posebej potrebovala, ampak carbo loading je vedno dobrodošel. Če pa diši iz vsakega lokala.

Statistika dneva: 35km, 1h, 400vm

Misel dneva, ki sem jo včeraj pozabil: včasih je biti kolesar tudi prednost.

drugi dan

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 1. dan

Kar dve leti je že minilo od zadnjega zapisa. Ta virus je vplival tudi na naše gibanje. Letos sva se odločila, da greva končno na potovanje s kolesom. Kljub večkratnemu spreminjanju lokacije in datumov odhoda, sva se uskladila glede datuma dopusta in lokacije. Cilj je kolesariti po otokih hrvaškega Kvarnerja, med njimi pa se voziti s trajekti. Zveni preprosto.

Za prvi dan sva ubrala pot, ki je potekala po mirnih gozdovih med Snežnikom in kočevskimi gozdovi. Da bi nekoliko skrajšala ta 1. dan, sva namesto od doma začela na slovensko-hrvaški meji, natančneje na mejnem prehodu Babno polje.

Pred prestopom meje vsa polna pričakovanj

Potovala sva skozi kraje Prezid, Tršči, Gerovo, Crni lug, Mrzla vodica. To so večje vasi ob poti, vse ostalo je pa gozd.

Prvi postanek za kosilo ob cesti v Gerovem

Mir, veliko sence, prej sveže kot vroče, veliko klancev, ki pa niso bili prestrmi tako da je kar šlo. Običajno so jim sledili lepi odprti spusti.

Nekje nad Risnjakom

V Gornjem Jelenju se priključiva na cesto Delnice-Reka in nato navzdol proti Krku.

Dobro nama gre

Spustiva se z višine 900 m, zato je to kar sprememba, tako v toploti, kot v vetru.

Gneča na kvadrat. Čez Krk se vijejo kolone avtomobilov, kar je zelo stresno glede na celodnevno vožnjo. 15km vožnje po Krku naju bolj izčrpa kot celo kolesarjenje do tukaj. Sploh prehod čez Krški most je bil stresen, ker cesto prenavljajo in prehitevanje ni bilo možno, ali pa zelo okrnjeno.

Prehod čez Krški most

Odločiva se da končava malo prej, kot sva mislila, zavijeva v kamp Njivice.
Šotoriva skoraj na parkirišču znotraj kampa.

Večer v Njivicah na “parkirišču”

Večerno kopanje za sprostitev mišic. Dobra večerja (čili) in to je to. Utrujena ampak zadovoljna. Vreme je lepo, čeprav se je kar shladilo proti večeru, lahko pa je to tudi zaradi utrujenosti.

Večer v Nivicah. Poživljajoča kopel pomaga pri sproščanju mišic.

Jutri pa naprej.

Statistika: Babno polje-Krk Njivice: 90 km 1250 vm, 4:40h

pot prvega dne

Vsi, ki ste bili prijavljeni na prejšnji strani, se morate tukaj še enkrat prijaviti, če želite prejemati posodobitve in nove objave. Vpišite svoj email naslov. Če berete na mobilni napravi, je to čisto na dnu strani. Sicer pa desno od naslova.

Kolesarsko potovanje Francija – epilog

Prav je, da ob koncu naredimo še kratek povzetek najine poti.

Dober občutek je, ko človek premaga napor in zaključi pot, ki si jo je zadal.

Šla sva skozi lepe, posebne, težke, naporne in povsem navadne občutke. Za naju je to do sedaj že četrto daljše potovanje s kolesi, lahko rečeva tudi najdaljše in najbolj naporno.

Kljub temu, da je šla pot v drugem delu pretežno navzdol, torej kolesarsko nič posebnega, pa so dodatni momenti, ki jo delajo naporno, kot so visoke temperature v Provansi, negotovost ob iskanju prenočišča ob koncu dneva, nekateri prometno nevarni odseki.

Še enkrat se je potrdilo, kar sva že opažala pri prejšnjih potovanjih, da je za tipično turistično uživanje, ko si ogledaš mesto podrobneje, kako znenitost, zelo težko izpeljati na način, kot ga imava, saj bi morala ali zelo zmanjšati dnevno kilometrino ali pa nekomu drugemu prepustiti organizacijo.

Ko namreč prideš v kamp ali hotel, si tako utrujen, da želiš najprej poskrbeti zase (tuš, hrana, ohladitev, šotor, urejanje, čiščenje opreme) in potem hitro minejo tiste ure, ko je že kmalu čas za spanje. Tudi dnevi so že toliko krajši, da je svetlo samo od 8 do 20.00.

Izpostavljava: ++++++++

Zelo dobre označbe na pretežnem delu poti
Čudovite kolesarske poti ob Rhoni ali malo stran
Mostovi
Bazeni za ohladitev v vročini
Francoske sladice in hrana nasploh

Grajava:- – – – – – – – – –

Spanje v hotelih, ko si v to prisiljen ali ni kampa
Sestavljanje in razstavljanje koles na začetku in koncu

Tako, plusi daleč prevladajo. Verjetno bi jih lahko našla še več.

Skupna bilanca: 919km, neto čas 48:45h, 4020 vm

Prekolesarila sva obrečno pot Via Rhona od Ženevskega jezera do izliva v sredozemsko morje. Pri tem sva šla skozi tri francoske regije in dvanajst departmajev. Opravila sva 24 etap v 11 dneh + dodatno etapo okrog ženevskega jezera v smeri urinega kazalca.

Kolesarsko potovanje Francija 13. dan

V hotelu sva se zbudila v oblačno jutro. Ker morava zaradi vremena 24 ur počakati na transfer proti letališču v Marseillu, sva obsojena na hotel in okolico.

Zjutraj sva po zajtrku s praznimi kolesi (oh, kako olajšanje) odšla na kratek ogled mesta in po nakupih hrane za danes.

Ena od ulic v centru

Spotoma sva šla mimo cerkve sv. družine, katere mozaik je spominjal na Rupnikov stil.

Mozaik v znanem stilu

Wikipedia je potrdila, da je Rupnik pustil svoj odtis v tem koncu sveta. Porabili naj bi okrog 800000 koščkov kamenja.

Nato sva na hitro šla malo naokrog po mestu.

Zanimiva uporaba plastičnih škatel

Povzpela sva se na hribček nad mestom in malce ogledovala panoramo.

Panorama, v ozadju je jezero

Nato se je začelo precej temniti, zato sva hitro skočila še v trgovino. Ko sva prišla ven, so že padale prve kaplje, tako da sva pohitela nazaj.

Ringlšpil se že vrti

Nato sva si v sobi privoščila skromno kosilo in že je sledilo najbolj stresno opravilo. To je seveda pakiranje koles.

Tako sva iz tega začetnega stanja…

Oskubljeno kolo
Vmesni stadij

…po dobrih treh urah prišla do končnega željenega stanja. Je pa to opravilo zelo primerno za zapolnitev pustih deževnih popoldnevov, ko si priklenjen na hotelsko sobo, najraje pa bi šel že domov, saj je začrtana pot opravljena.

Kolesi končno v torbah

Taksi je tudi naročen, upam, da bova spravila vse to in še naju vanj. Jutri naju čaka transfer v bližino letališča, kjer bova prespala in v ponedeljek zjutraj letiva nazaj v Benetke.

Deževno, kisel popoldanski pogled iz hotela.

Pozdrav U&M

Bilanca: 7km, 0:30h, 10 vm.

Misel dneva: S kolesom se lahko odpraviš, ko si zaželiš, druga prevozna sredstva pa je treba čakati.

Kolesarsko potovanje Francija 12. dan

Zjutraj, sva hitro pospravila v mraku, sledil je zajtrk, kava, nato sva se poslovila od sosede, ki sva jo včeraj spoznala in nama je prijazno napolnila baterije.

(medzgodba: baje, da je dokaj znana nemška igralka, ki je bila trenutno na fotografskem festivalu, ki je potekal v Arlesu. Med drugim naj bi igrala v komisarju Rexu-Claudia Sopie Jelenek)

Seveda sva se ustavila po nakupih, tokrat na pleskarkem in električnem oddelku v francoski verziji bauhausa in nato nadaljevala pot naprej.

Že na začetku sva se peljala mimo znanega mosta, ki ga je Van Gogh upodobil na sliki, ko je živel v tem delu Francije.

To je bil dvižni most, ki je sedaj samo za poziranje.

Nadaljevala sva po najdaljši, neprekinjeni kolesarski stezi na celi poti. Po moji oceni je bil odsek dolg 28 km brez prekinitev ali odcepov. Že v drugi polovici tega odseka sva čutila, da je veter spet obrnil po reki navzgor. Ko sva prišla na odprto, se je to potrdilo, saj sva se kar namučila, pa tudi pogled na vetrnice, ki sva jih videla zadnjih par km je to potrjeval

Na sliki sicer ni razvidno, kako hitro se sučejo

Prispela sva v zadnji kraj pred morjem Port Saint Luis du Rhone, ki je pravzaprav ogromna Luka Koper s pridodanim mestom.

malica ob otroškem igrišču

In nato naju je čakal še zadnji raztežaj, direktno v veter pa do morja. Malo sva se namučila. Ampak je bilo vredno končnega pogleda.

Najprej uraden zaključek poti Via Rhona
Še zadnji metri do morja.
In končno, sredozemsko morje.

Tukaj bi se lahko blog zaključil, ampak je zgodba doživela še en višek.

Najprej sva nameravala spati v kampu, vendar bi se za to varianto morala vrniti po poti 10 km nazaj in jutri vsaj del tega spet proti morju. Poleg tega pa sem že včeraj napisal, da se približuje fronta in slabo vreme. Tako sva se odločila, da prespiva kar dve zaporedni noči v hotelu, kjer sva že imela rezervacijo za prihodnjo noč.

Vendar je priti do tja predstavljalo pravi izziv. Edina možna pot je namreč vsaj nekaj kilometrov potekala po avtocesti. Da vidimo, kaj pravi google. Google pravi, da se da. Ajd, greva.

Prvi podvig, znajdeva se sredi glavne vpadnice v kontejnerski terminal v luki. Cesta iz terminala je bila sicer z dokaj široko bankino, vendar, ko 15 km mimo tebe 1m vstran švigajo priklopniki, postane kar napeto.

Drugi podvig, prečkanje krožišča z avtocesto. Ha, ha. Kdor želi, lahko v Google skopira naslednje koordinate 43.486438,4.886483 in si odpre street view, potem pa si krožišče predstavljajte polno šleperjev naloženih s kontejnerji in med njimi dva kolesarja. Ha, ha. Par ur nazaj nama sicer ni bilo do smeha.

Nekako se po desetih minutah tehtanja, kako se najbolje vključiti v promet, se premakneva, zapeljeva med tovornjake in začuda je šlo. Že misliva, da sva mimo, ko…

…sledi tretji podvig v katerem google pravi da morava na kilometer razdrapanega asfalta, polnega lukenj. Slalomirava kilometer ali dva, nato je vsega konec. No, ne čisto konec, ampak tole.

Nekdo je Googlu omenil, da je tole pot. Kamni veliki kot krompir.

Prideva še čez krompirjevo polje, se zgubljava med železniškimi tiri

Upam, da bodo moje gladke gume zdržale tole.

Gume so že zdržale, kaj pa tole?

V bližini je bila tudi letalska baza. A so tudi tukaj obstreljevali?

Na srečo sva čez enih 500 m prišla do table, kjer je pisalo prepovedano odlaganje smeti. Odleglo nama je. To je znak civilizacije.

No in tako se je najina saga za danes končala, ko sva srečno prispela do hotela.

Pozdrav U&M

Bilanca: /56 km samo do morja/99 km skupaj danes (vedno zmanjka kak meter do sto, kar ugotovim, ko že ustavim uro), 5:15h, 180 vm

Misel dneva: Don’t trust google/Ne zaupajte Googlu:-), če nisi z MTB.

Kolesarsko potovanje 11. dan

Ponoči je bilo v kampu zelo nemirno. Veter je ojačal in vel čez krošnje dreves, da je kar bučalo. Nekajkrat nama je še želod padel na šotor in naju malce prestrašil. No, to je samo dramatičen uvod, midva sva vse to prespala.

Zjutraj pa čimprej iz kampa, da pridobiva na dnevu. To sva se sedaj že navadila, če se zjutraj podvizava, sva dovolj zgodaj v kampu in se kvalitetno odpočijeva.

Danes je bil veter še močnejši. Žal se mu ni dalo povsem izogniti in parkrat sva vozila cca 5 km v veter. Večinoma pa v bok ali pa v hrbet.

Med vožnjo naprej najino običajno dopoldansko opravilo.

Izbira je težka

V Franciji ima vsaka, še tako majhna vasica pekarno, mesnico in bar. Francozi so pač gurmani in tega ne dajo iz rok. Včasih je izbira bolj skromna, včasih pa bogata kot na zgornji sliki.

Nato sva prišla do papeškega mesta, Avignona.

Sončna panorama ob obzidju mesta

Nasploh se je naredil kar lep, pretežno sončen dan.

Še selfie z avignjonskim mostom v ozadju

Tudi danes, ko pot ni vodila skozi mesta, sva vozila čez obsežna kmetijska območja. Samo žito je bilo drugačno. Namesto koruze in soje neka nepoznana zadeva.

Občutek sva imela, da je tukaj na jugu vseeno vse nekoliko manj urejeno. Tudi smeti je več. Včasih kar polni jarki, kot bi imeli deponijo.

No midva sva pa navigirala naprej.

Desno
Mimo sončnih polj

Sredi polj je tudi zadnji odcep, kjer se pot loči na tisto proti Montpellierju in proti Port-Saint-Luis-du-Rhone, kamor sva namenjen midva.

In tako sva se približala dnašnjemu cilju, mestu Arles. Kolesarska vpadnica v mesto pa gre en nivo pod cesto čez most

GPS kaže najino pozicijo na mostu, v resnici pa…
…sva pod njim, zgoraj se vidijo sence avtomobilov na cesti nad nama.

V mestu samem pa sva namesto znanega rimskega amfiteatra šla mimo drugačne zgradbe

Kaj bi rekli Rimljani, če bi šli mimo?

Nato pa v kamp, v bazen, seveda, kuhanje večerje in preostala opravila.

Hiška

Do morja in zaključka uradne poti imava še približno 50 km. Žal nama ne bo dano še kak dan uživati, kot sva najprej mislila, ker je za vikend napovedano poslabšanje vremena z nevihtami.

Pozdrav U&M

Bilanca: 84km, 4:23, 200 vm

Misel dneva: Kako to, da ima vsaka država svoj jug?

Kolesarsko potovanje Francija 10. dan

Dan se je začel kot običajno. Uspela sva se kar zgodaj pobrati iz kampa. Tako sva že do dvanajstih naredila precej poti.

Veter je danes še bolj ojačal, vendar žal pot ni šla vedno z njim v hrbet.

Zjutraj sva opravila še obisk tržnice mimo katere sva se peljala in nakupila po en kosa zelenjave ali sadja. Toliko dodatne teže še zmoreva.

Živahno na tržnici

Malo naprej sva se poslovila od dveh Nizozemcev s katerimi smo bili skupaj v kampu in se prehitevali med potjo. Onadva sta zavila desno proti Montepellierju, od koder bosta nadaljevala proti Španiji. Štartala pa sta tudi od doma na Nizozemskem.

Nizozemca na mostu Sv. duha in istoimenskem kraju (Pont du saint esprit)

Peljali smo se tudi mimo romskega tabora, kjer je bilo kakih 30 prikolic, vodo in elektriko pa so si kar na črno potegnili. Vsaj tako je izgledalo.

Ta kamp ni odprt

Potem sva še nekaj časa vozila med polji. Danes je bil očitno čas žetve, saj sva na marsikaterem videla kombajn. Želi pa so sončnice. Pri tem sva lovila veter v hrbet in se mučila, ko je pot zavila proti njemu. Po toliko dnevih vožnje se utrujenost že malo pozna in vsak dodaten napor je naporen in odveč. Nato se nama je odprl pogled na znan hrib v daljavi, ki kraljuje nad Provanso.

Mont ventoux

Privoščila sva si malico/kosilo ter kavo, tik zatem pa sva zavila spet v klanec, ravno v največji vročini. Podala sva se v vinograde pod krajem Chateauneuf du pape, ki zelo znan po slovečih vinih visoke alkoholne stopnje in cene.

V več vinogradih je potekala trgatev.
Sladko vince

Za to vino obstajajo posebna pravila, tako glede sorte, koliko sme biti hektarskega donosa, ročno nabiranje,… To seveda doprinese tudi k ceni. Ker so buteljke težke, sva samo ogledovala trgovine v kraju, ki so v vsaki drugi hiši.

Trte so spodaj nasute z debelim kamenjem, ki naj bi držalo toploto in jo sevalo nazaj v grozde.

Danes je bila očitno trgatev in sva srečala tudi veliko zanimivih traktorjev.

Ta traktor zajaha vrsto trt

Iz kraja sva se spustila direkt do kampa in se parkirala na…baazeen jee.

Osvežitev in ležanje v senci je dobro za regeneracijo

Pozdrav U&M

Bilanca: 82 km, 4:09, 310 vm

Misel dneva: V vročini na kolesu tudi vince ne potegne.

Kolesarsko potovanje Francija 9. dan

Danes sva se zgodaj zbudila in ker ni bilo dosti za pospravljat, sva se ob 8:30 kar odpravila v sveže jutro.

Medo maskota hotela

Po kavi v bližnji pekarni sva nadaljevala skozi Valence nad mestnim parkom,

Čudovito ohlajujoče jutro

In ob Rhoni naprej. Do sedaj sva vse dni kolesarila večinoma proti vetru, ki je pihal po Rhoni navzgor, danes pa se je vse obrnilo in sva imela cel dan veter v hrbet. To pa je letelo.

Zanimivi grafiti pod obokom mostu

Vmes sva imela zanimivo adrenalinsko izkušnjo prečkanja brvi. Ozka viseča železna brv, dolžine cca. 2×100 metrov visoko nad reko. Problem je bil, poleg rahlega zibanja, tudi močan veter navzdol po reki, v tem primeru z desne.

Še malo

Spotoma sva se ustavila na lokalni tržnici, kjer kmetje določen dan v tednu ponujajo svoje izdelke in nakupila par dobrot za malico

Kozji sir, kruh z orehi in sadje.

Večkrat sva že v daljavi videla podobne “silose”, danes pa sva si malce podrobneje ogledala to čudo. Gre za eno od jedrskih elektrarn, ki jih je Francija polna, ta je imela tri reaktorje. Večkrat sva že v kampih videla opozorila za ravnanje ob nuklearni nevarnosti, danes pa sva to vse skupaj povezala.

Zelena energija?

Nato sva že počasi iskala kamp, saj je danes kar letelo, kot sem že napisal. Malce bolj podrobno spremljanje je pokazalo, da se je za več kampov sezona končala 15.9.

Tako prav dosti izbire ni ostalo. Končno sva tudi prišla do močno zaželjenega bazena. Ta osvežitev se je prilegla.

Ne grem ven, dokler se ne ohladim.

Nato pa večerjica. Danes sva si vzela čas in porabila stvari iz torbe, ki jih že nekaj dni voziva s seboj. Prvikrat sva prav kuhala in ne samo pogrevala ali pa jedla že predpripravljeno hrano.

Njami

Gledam malo po blogu in vidim, da je veliko slik te hrane. Tako pač je, kolesarji vrtimo pedala in vmes načrtujemo vnos dodatne energije, se pravi, nov obrok:-)

Spet sva ponovila vajo od zadnjič.

Vonj po sveže opranem perilu ob večerji

Danes imava pernate sosede, ki pa so zaklenjeni.

Perjad 1
Perjad2

Pa še to. Ker je odprtih kampov vse manj, se vanje počasi nakapljamo vsi kolesarji, ki se srečujemo in prehitevamo čez dan. No, midva prva, potem pa počasi ostali. Sva le 30 le mlajša. Vsaj tako zgleda. Upam, da bova tudi midva še tako čila v njihovih letih.

Pozdrav U&M

Bilanca dneva: 79km, 3:50, 260vm

Misel dneva: Bazen, najbolj pogrešaš, ko ga nimaš, pa je vroče, ko ga je treba čistit pa je odveč.

Kolesarsko potovanje Francija 8. dan

Najprej še dve zgodbi od včeraj, ki sta se zgodili pozneje, po objavi bloga.

1. Kot vsi kolesarji tudi midva limitirava k temu, da nosiva ves čas ena in ista oblačila. Občasno jih malo spereva, seveda pa pridobijo vonj. Tako sva včeraj uspela v kampu oprati stvari v pralnem stroju, da so spet za kak dan dobile lep vonj in jih izobesila na ograji od bazena. Ker je bilo močno sonce je bilo vse suho do večera.

2. S. je imela že par dni težave s prvo zavoro, ki je vedno bolj slabo prijemala. No, včeraj je dokončno odpovedala. Ker je seveda prva bremza najbolj ključna in ker sva močno natovorjena, je bilo potrebno to zrihtat. Tako se lotim menjave ploščic in enemu staremu Francozu v nečem kar se je meni zdelo francoščina, on pa me je samo gledal čudno, razlagam, kaj počnem. Ploščice menjane, super. Ročica gre še vedno v prazno do konca. O, to pa ni tako preprosto. Doma sem razmišljal ali naj med orodje in rezervne dele za s seboj, dam tudi pribor za odzračevanje/bleedanje. Skoraj sem ga pustil doma. No, včeraj sem bil zelo vesel, da ga imava s sabo. Tako, da sva menjala še olje v zavori in odzračila.

Danes sva bila kar hitra iz kampa. Najprej sva se v Dekatlonu ustavila za par malenkosti (nove rezervne ploščice, kopalke-upava na bazen, nov bidon…).

Prvi del poti je vodil mimo industrijskih obratov in spet sva opazovala velike ladje za prevoz tovora.

Bager v ozadju nalaga koln na ladjo

Danes sva kar nekaj časa vozila pred ali za tem kolesarjem.

Ne vem ali je to bolj ali manj praktično kot torbe na kolesu

Nasploh vidiš tukaj čudo različnih koles in opreme. Par dni nazaj sva srečala kolesarja s cca 3m dolgo prikolico, na kateri je imel pod kotom 45 st. pritrjene sončne celice za elektriko. Ni mi jasno kako je s tistim vozil okrog ovinkov in ovir, ki omejujejo vožnjo po kolesarski tezi drugim vozilom. Teh ovir je na poti ogromno in nama gredo že pošteno na živce.

Še ena zanimivost so francoski poštni nabiralniki. Veliki so 30x30x40cm, se pravi globoke kovinske škatle. Včasih jih je postavljenih kar po več skupaj za cel zaselek.

Da ima poštar manj dela

Med potjo ob Rhoni seveda večkrat vidiva tudi zapornice s katerimi uravnavajo tok.

Tokrat je pot vodila čez zapornice

Po dvanajsti sva se ustavila v mestnem parku v mestu Tournon sur Rhone, se najedla in se zapeljala na nastarejši francoski viseči most.

Most iz leta 1826

Popoldne sva se odločila, da tudi danes, glede na vročino, zaključiva malo prej in preskusiva kopalke. Kamp je bil kake 3 km stran od poti. Prideva do kampa, zapornica zaprta, kamp obratuje do 15.9. To je bilo včeraj. Imava pa res srečo.

Do naslednjega je vsaj 15 dodatnih kilometrov, s tem da nisem prepričan ali je še odprt ali ne. Vročina naju je kar zdelala tako da sva v zadnjem trenutku odprla Booking, kartico ven in v en poceni hotel.

Od kar sva prišla v Provanso je zelo vroče. Zrak je sicer suh, tako da je na kolesu znosno, vendar ko se ustaviš,je kot bi nekdo usmeril vroč fen v tebe. Uradni podatki za današnji dan so za 33 st. Našla sva tudi meritev za 35 stopinj na eni lekarni, ker je v mestu še kako stopinjo več na tem betonu. Sva v mestu Valence, ki pa ga bova videla šele jutri, ker je danes prevroče.

V trgovino za večerjo sva se potrudila.

Cuker zdravi tudi utrujenost

Pozdrav U&M

Bilanca: 77km, 4:03, 220 vm

Misel dneva: Na kolesu opaziš, da je vroče, ko je že pozno in te malo vseka v glavo.