Včeraj sva videla, da bo šlo na tesno s časovnico, če želiva priti do konca začrtane poti glede na razpoložljiv čas.
Tako sva današnjo nočitev rezervirala nekoliko dlje.
Kljub temu, da sva spala ob glavni cesti v mestu, je bilo presenetljivo tiho. Tudi Italijani praznujejo praznik dela.
Ko sva se prebila skozi mesto,

Vožnja mimo industrijskega konglomerata

sva zavila na podeželje in se peljala po osamljenih cestah. Kar veliko odsekov je bilo speljanih po prašnih stradah bianchah.

Prah in belina

Po ustaljenem ritmu je po cca eni uri čas za kavo, odvisno seveda kdaj zapeljeva v kako naselje. Danes se je ravno prav izšlo.

Starinski selfi s samosprožilcem po postanku za jutranjo kavico

Nato pa spet nazaj v naravo. Kmalu sva prispela v bližino vode, osamljenih rokavov in okljukov okrog katerih sva se vozila.

Nasip ob rokavu

Čez nekaj kilometrov sva zagledala Maransko laguno in v daljavi že videla turistično naselje Lignano.

Laguna, kamor seže oko

Ko sva se prebila skozi mesto do plaže, sva si vzela čas za kosilo s pogledom na morje.

Kamor  seže pogled sami sončniki ali senčniki??

Pavza za kosilo z razgledom na plažo

Ne bi si želel biti tukaj, sredi poletja v gneči. Danes pa je bilo prav prijetno. Tako glede gneče, temperature in števila gostov. Po počitku sva odrinila naprej.
Že na plaži sva videla da zastave vihrajo precej močno, ko pa sva se prebila iz mesta na odprto, sva pa občutila veter tudi direkt v prsi. Malo sva vozila vlakca. Odseki so bili ravni tudi po 5km v veter, brez kakršnega koli kritja. Tako sva vozila kar nekaj časa in nabirala kilometre. Vmes je prišla prav kaka sprememba smeri ali podlage za razbitje ritma.

Še zadnje prečanje  reke

Nato pa še cca. 4 km po nasipu, kjer so bile kolesnice skrite v globoki travi visoki do kolen in občasno težko prevozni. Enkrat sem celo telebnil na polno in pridelal buško na nogi, ko sem žellel zamenjati “pas”  pa me je tračnica peljala po svoje.

Po nasipu med travami

Končno sva prispela do namestitve, z nekaj borbenimi ranami, a neumornim in lačnim duhom/telesom.

Bilanca: 90km in 210vm

Pozdrav vsem.

Na zdravje.

Po okusnem zajtrku sva se odpravila  naravnost (tako se reče, bilo je nekaj ovinkov in en semafor) v trgovino po kremo za sončenje. Po mazanju pa naprej. Pot najju je najprej vodila skozi kraj zanimivega imena.

Marina Ribiško naselje

Sledil je odsek skozi Monfalcon, ki se je izkazal kar velik kraj, saj sva kar nekaj časa vozila skozi. Najprej sva se peljala mimo ladjedelnice.

Ogromna ladja v gradnji v Monfalconu

Po nekaj kilometrih sva zavila iz obljudenih krajev v smer pritokov, ki se stekajo v jadransko morje v tem koncu. Pokrajina je bila zelo zanimiva, videla sva veliko ptic.

Soča pred izlivom

Sledil je precej duhamoren desetkilometrski asfaltni odsek ob nasipu, kjer se ni nič videlo. Za piko na i, sva potem ravno na koncu imela še gumidefekt. Guma se ni spraznila čisto do konca, zato sem jo v senci samo dofilal in sva šla naprej ob nasipu dol z asfalta. 600 metrov naprej pa spet na tleh. Tokrat nisva padla na finto in sva pod svobodnim soncem opravila menjavo.

Le kje je rezervna zračnica?

Seveda, na dnu torbe skupaj z orodjem.

Uspelo je

Levo za fotografinjo je nasip, ki se ga na sliki ne vidi, ob katerem sva vozila.

Počasi sva se po poteh, ki sva jih prevozila že lansko leto, bližala Gradežu.

Proti Gradežu

Postajala sva lačna, ura je bila okrog kosila, zato je bila izbira logična. Pica je padla na plodna tla v prazen želodček. Skočila sva še na kafe v lokalček, ki nama je že lani ostal v prijetnem spominu in dobrem vajbu.

Flower power

Nisva pila iz kafetiere, to je samo za dekoracijo. Še kratek krog po Gradežu in naprej.

Gradež bazilika

Iz lagune gre najprej doooolga pot na celino.

Zapuščava Gradež

Vmes se seveda ves cas spremljava, da se kdo ne zgubi ali preveč zaostane. No spremljava tudi ostali promet v ogledalu.

Vidim te

Peljala sva se v obratni smeri od lani, ko sva delala kolesarsko pot Alpe adria. Tako da najprej je sledil Oglej,

Turn oglejske katedrale

čez nekaj kilometrov pa še današnji cilj, Červinjan. Izbrana nastanitev je bila blizu začrtane poti, zato ni bilo težav z iskanjem. Po osvežitvi pa na večerjo iz torbe/trgovine in pijačo v bližnji lokal, kjer sva se še malo najedla. Saj verjetno veste, da ti v Italiji ob naročilu alkoholne pijače, prinesejo še prigrizek. Običajno je to skodelica čipsa ali arašidov, danes pa sva dobila še par kuhkov s pršutom in grisine. Glede na količino pri ostalih mizah, so naju presenetili. Ker ne zgledava kot tipična Italijana (D???) je prva izbira natakarjev, Nemca. Tako da so hoteli po mojem, narediti malo vtisa.

Medtem ko pijeva/jeva, zaslišiva glasbo iz bližnjega parka, zato sva zavila še tja in prisluhnila nekaj komadom lokalnega trobilnega kvinteta. Potem sva imela pa počasi dovolj.

Trobilni kvintet z dodatkom

Bilanca: 69,99 km. (Ja tako se je zaustavil števec. če bi prej vedel…) 150 vm.

Celo zimo skoraj nič kolesarila, potem pa kar naenkrat veliko. Dobro, to je relativno. Pogačar na taki razdalji do cilja šele napadae, ko se je že vozil 5 ur.

Recept za katastrofo ali edinstvena izkušnja? Bomo videli.

Pa pojdimo po vrsti. En teden nazaj se je S. na prvi letošnji “resni” turi odlomil nosilec menjalnika po 10 km. Kriza. Sploh ker je to zelo specifična stvar vezana na model kolesa in se je ne dobi kar v vsaki kolesarski trgovini. Naročilo iz Nemčije še vedno nekje v sistemu pošte. Na srečo se je slovenski ponudnik izkazal in do petka dostavil en nosilec ki je bil čez vikend zmontiran.

Včeraj sva se začela pakirati ob.21 uri. V eni urci sva bila že fraj. Na roko nama je šlo, da tokrat nimava kamp opreme in greva samo za nekaj dni.

Dopoldne po zajtrku štartava izpred domače hiše.

Selfie pred štartom Ne vem zakaj se reče “boljša polovica”, če je mene za dve tretjini.

Doma še nekoliko sveže, vendar sonce obeta topel dan. Nadaljujeva po vremski dolini in najkrajsi liniji do Sežane, kjer je prva pavza.

Kava v Sežani

Nato sva šla po lepi novi kolesarski proti Komnu,ki je bila narejena iz zanimivega zvaljanega makadama, kateremu so primešali malo asfalta.

Nato pa v Vogljah proti Italiji.

Prestop meje

Kolesarila sva po zelo zanimivih urejenih dvojezičnih krajih italijanskega krasa, kot so Repen, Zgonik, Salež, Somatorca. Nato pa sva prečkala proti Šempolaju do Sesljana.

Malo tudi izven asfalta

V Sesljanu zivahno, čeprav že skoraj zapirajo. Sva pa videla zanimiva drevesa pred enim lokalom.

Orjaške trte

Sledil je samo še spust do Devina, kjer sva imela rezervirano sobo. Bila sva kar utrujena, saj je, kot sem zgoraj napisal, to najina prva tura letoš, daljša od 50km. Pa tudi sonce se je kar trudilo. Na srečo nekaj vožnje tudi po senci.

Nato še sprehod do devinskega klifa, pozno kosilo in skok do plaže. Malce čutiva težke noge.

Nad devinskim zalivom

bilanca: 67 km, 503 vm.

Zjutraj sva vse spakirala in se odpeljala na železniško postajo, blizu katere sva bila nastanjena.

Na peronu čakava na vlak, ki ga ni in ni, ko nenadoma slišiva, da nekaj napovedo v zvezi s peronom št. 11. Midva pa na osmem. Trenutna panika in laufava z vso prtljago in bicikli po stopnicah dol v podhod, do pravega perona in spet gor. Šlo je za las, vlak polno zaseden, midva prešvicana brez da bi kaj kolesarila.
stlačiva kolesi v prostor namenjen za tri kolesa in si poiščeva sedeže.

Zunaj sopara, na vlaku udobje pod klimo

Mine urca in v Mestrah spet vse ponoviva, tokrat imava dobro urico časa za čakanje na vlak, tudi peron je bil pravi. Pride vlak,, nikjer oznake za kolesa. Hodiva od vagona do vagona in ko sva ze panična skočiva na enega gor, kolesa kar drživa na sredi v prostoru za vstopanje.

Nato pride ena ženska in pove, da je vagon za kolesa čisto na koncu in še dovolj prazen.

Pride še sprevodnik in pove, da bo treba na naslednji postaji dol in v zadnji vagon po peronu. Jao dio mio, kaka italijanska organiziranost. No potem sva to izpeljala in poleg naju še en junak še en vagon nižje.

pridemo v vagon za kolesa, pa čisto prazno, prostora pa za cca 50 koles.

Ostali del do Trsta je minil brez posebnosti. Oziroma, kot zanimivost.

Uf, kdaj bodo naši vlaki dosegli tako hitrost?

v Trstu je vedno izziv kolesariti, da se preiiješ ven iz mesta. Najin cilj je bil zacetek kolesarske poti, ki gre po dolini Glinščice do Kozine.

Najprej dirka s prometom, vožnja po ozkih pločnikih med pešci nato pa 300 m strmega klanca, ki sva ga pol prehodila, v nasprotju s skuteristi, ki so švigali mimo naju. No, nagrada na vrhu je bil razgled.

Rimsko najdišče v Ttstu

To je zraven cerkve Sv. Justa, če bo koga zanimalo. Nato spust po zavitih ulicah in med bloke na eno parkirišče, kjer je končno…

…začetek poti, ki jo je težko najti.

Sopihava v klanec, vročina pritiska, midva pa tudi. In nekako gre. Podlaga se spremeni v makadam in v še bolj grob makadam, ko prideva v dolino.

Nad dolino Glinščice

No, vse se enkrat konča in tudi najina pot se je, na vrhu klanca , kjer sva v Kozini naročila prevoz domov, saj je bilo za kolesarjenje že malo pozno oziroma bi naju lovila tema.

Tuneli ponujajo minutko ohladitve.
Pa tudi luč na koncu.

Bilanca dneva: 21 km in 550vm