Kolesarsko potovanje cez alpe 4. dan

Prvi del poti sva nadaljevala z blagim spustom za cca 150m. Vozila sva se po gozdni cesti, ki je bila sveže poravnana.

Danes se je dan spet začel s soncem. Ker sva globoko v alpskih dolinah, sva ga zagledala šele,ko sva odhajala. Vlage je bilo nekoliko manj, še vedno pa sva pospravljala moker šotor in tudi ostale stvari so vlažne.

Skozi gozd

Bilo je še vedno kar sveže, saj sva vozila cell čas v senci v gozdu.

Zeblo jih ne bo

Pričakoval bi mir v gozdu pa je bilo kar enega prometa skozi gozd. Traktorji, avti, kolesarji,…

Brez tirov tudi gre in to po gozdu.

Očitno so bili ti kraji nekoč rudarskega porekla, ker je več takih tematskih poti, hiš, znakov..

Rudarski kraji

Prišla sva do večjega kraja Immst, ki sva ga obvozila in nato zavila v dolino reke Inn proti toku navzgor. Pokrajina je sicer zelo lepa , kot nekakšna dolina Soče. Vendar je kar veliko odsekov, ki so podobni okolici Anhovega. Neka industrija, tovarne, peskokopi,… Sploh, ko se približa krajem, se zdi da je veliko industrijskih con.. Tako, da nama je puščalo mešane občutke. Tudi reka ni ravno lepa na pogled.

Reka Inn

Poztabill sem, kolikokrat sva prečkala reko, čez take in drugačne mostove Ta spodaj je bil baje postavljen na kraju, kjer je v rimskih časih že obstajal.

Kovinski most

Tako zgleda sedaj, spodaj pa je slika table kot naj bi zgledal takrat.

Levo most iz rskih časov, desno zdajšnji

Ves čas od Immsta sva se vzpenjala. Začela sva malo pod 1000m metri, se spustila na 720 in se potem dvigovala ob strugi..Bil je kar vroč dan. Kap, kii sva si ga zamislila za današnji cilj pa vedno bližje. Malo sva že čutila posledice prejšnjih dni in konstantnega vzpenjanja s polno naloženimi bicikli.

Končno sva ga našla.. Ob mini jezeru, da sva še malcce zaplavala in se ohladila.

Ob jezeru

Pojedla sva večerjo in se usedla na eno pivo in naenkrat opazila da je vse črno nad nama. Šibala sva k šotoru in pripravila vse za nevihto. Medtem ko to pišem pada in veter vihra šotor. Prava alpka poskočnica. Sam bobnar je na srečo zaspal pa mojster za luč tidi.

Bilanca dneva 75 km, 630 vm. Trenutna višina 970m

Kolesarsko potovanje čez alpe 3. dan

Danes se je začelo mokro. Jutranja ttemperatura in vlaga je povzročila, da sva imela mokro na šotoru in v šotoru. Vse je kar curljalo. Tudi zunaj nisva imela kje posušit.

Zato sva zgubila ene dve uri, da se je pokazalo sonce čez hribe in posušilo za silo stvari. Ne samo šootor, ampak tudi sspalke po vrhu, blazine…

Prvih 7 km sva peljala do mesteca Fussen, kjer sva se sprehodila po peš coni, spila kavo…

Sprehod skozi Fussen

Tukaj sva se uradno priključila na pot Via Claudia Augusta, ki naj bi bila star rimski peehod čez alpe. Poslavljala sva se tudi od Bavarske.

Bavarska polna gradov

Po prvem klančku sva prečkala mejo.

Prestopava mejo v Avstrijo/Tirolsko

Odpirali so se pogledi v višave. In to, kaj se obeta pred nama.

V daljavi se že vidi kam greva

Nato se je začel prvi klanec. Ne ravno obetajoče.

Takoj na začetku se je postavilo navpično

Iz ddrženog se vidi, da je kar konkretna strmina. Blizu 20%. Nekako se prebijeva na vrh. Večino potem zvoziva. Na vehu pa polno avtov in kmalu ugotoviva vir zanimanja.

Mravlje na višini

Ozka viseča brv razpeta med dvema gradovoma.. Za pogumne in željne adrenalina.

Ti klanci so naju kar izmučili. Speljani popolnoma neprimerno. Najprej ravnina, potwm pa +10% rampe, ki zahtevajo golo moč in se jih ne da prevoziti na lahko na obrate.

Čez prve hribe

Enkrat prej sem že pisal, da kar je več kot 7% naklona, je za polno obtežene kolesarje brez električnega pogona kar izziv. Ne glede na kondicijo. Tako da srečujeva ogromno kolesarjev, ampak 90% ima turbo pogon.

Čudne ovce:-)

Tukaj sva tehtala ali greva naprej, saj naju je čakal glavni vzpon dneva. Odločitev nama je olajšal kamp, kijer je bila recepcija sredi popoldanske vročine zaprta. V eni senci sva se poknila na tla, se nažrla hrane da dobiva energijo za vzpon.

Čakal naju je vzpon na prelaz Fernpass. Posebnost tega je, da je glavna cesta namenjena motoriziranemu prometu in neprimerna za kolesarjw. Alernativa je stara makadamska cesta, ki se vzpne nad prelaz in se potem spusti nanj. Zagrizla sva v strmino in se oočasi dvigovala. Vzpona je vsega skipaj za cca 8 km, od tega 6 po makadamu.

Podobno kot na Vršič po stari cesti

Naklon med 7 in 12%. Naporno a možno. Vsekkor lepa pokrajina doda svoje.

Fernpass

V ozadju je cestni prelaz, kateemu se približaš potem pa gre oot po svoje po lepih koncih. Pozabil sem na kaki višini je prelaz, midva sva se povzpela na približno 1250m in se potem spustila.

Spust na drugo stran.

Spust je bil zelo zanimiv, izzivalen, preizkušanje zavor.

Čez balkone nad prepadi

No po nekaj kilometrih sva prišla do prvega kampa v lepi naravi in se odločila, da imava dovolj

Bilanca: “samo” 57km a skupno 950 vm., od tega 80 po makadamu.

P.S. Opravičujen se za vse pravopisne napake. To pišem na telefon brez očal in to je kar izziv za moje oči.

You need to add a widget, row, or prebuilt layout before you’ll see anything here. 🙂

Kolesarsko potovanje cez alpe 2. dan

Danes je bil kaar naporen dan.

Zjutraj sva se lotila zajtrka, da se vsaj malo pogrejeva, saj jw bilo kar sveže.

Gretje ob zajtrku

Nato sva krenila. Pred nama je bila dolga pot in kar nelaj vzpona. Prehajala sva bolj na podeželje in potovala skozi zanimive vasice, čez hribčke, malo gor malo dol.

Bavarske kmetije in pašniki

Nekje sva se tudi ustavila za dopoldnansko kavo, ki pa je imela kar konkretno ceno (espresso 3.2€)

Drag espresso

No, vseeno sva uživala. Še bolj sva se trudila.

Na kavi

Po dolgi poti skozi podeželske vasi in kosilu v mestu, katerega imena si nisem zapomnil, sva se počasi začela približevati vzponom. Sicer sva se že cel dan po malem vzpenjala. Žal se je večina vzponov (ta hujših, mislim) začelo v drugi polovici današnje poti.

Beri naprej

Kolesarsko potovanje čez Alpe 1. dan

Tokrat naju je pot zanesla proti severu, z namenom prečkanja Alp po kolesarski poti Via Claudia Augusta.

Da prideva do izhodišča sva se morala malce potruditi. Začela sva na železniški postaji v Beljaku in vstopila na vlak proti Munchnu. Zakaj tam iin ne npr. v LJ.? Ja, slovenske železnice trenutno prenavljajo gorenjsko progo in je organiziran nadomestnii avtobusni prevoz…Ostalo si lahko predstavljate.

Za avstrijsko-nemški deli poit z vlakom lahko rečeva brez problemov. Rezerviraš karto za potnika in kolo in toliko mest je tudi na voljo. Nobenega prebukiiranja (lepa slovenska beseda) ali dobre volje sprevodnika. Na karti imaš natisnjeno v katerem vagonu je kolo in kje je tvoje mesto. Potem pa na oostaji/peronu to zgleda tako.

Shema prihoda vlaka po vagonih

Srednji vlak je naš in točno piše kje ustavi, kam se oostaviš in stvar teče skoraj na.meter natančno. Kolesa v vagonu 259, midva v 260.

Na srečo, ker je bil vlak skoraj nabito poln. No, po štirih urah in pol vožnje smo prispeli v Munchen na glavno postajo. Ker sva imela kolesa naložena posebej in obešena, sva torbe na vlaku posebej nosila v improviziranem Ikea nahrbtniku.

Postaja Munchen

Najprej sva se uredila, zrihtala v koolesarsko opremo, nato pa na pot. Temperatura je bila osvežilnih 18 stopinj (v primerjavi s slovenskimi 28) in rahlo je pršil dež. Prebijeva se skozi mesto proti jugu in nato prideva na lepe potke ob kanalih pod drevjem

Skozi parke

Pot je bila ves čas speljana po takih lepih potkah, speglanih kolovozih, mogoče skozi kak kraj.

Vse dele poti sva že prej načrtovala v aplikaciji Komoot, ki je kar solidna in jo zadnje čase precejr uporabljava .Nato sva se peljala ob kanalih rek, kje je po bregu speljana kolesarska pot. Lepo, ravno, mogoče kak klanček vmes. Ravno prav za prvi dan za ogrevanje.

Ob kanalu

Čez nekaj deset km sv prečkala reko Isaar in ob njej videla zanimiv prizor.

Pripravljeno za splavarjenje

Kmalu sva prišla do kraja Wolfrathausen, kjer našla en luštkan kamp. Imajo celo zunanjo kuhinjo, da sva si v njej skuhala večerjo.

Zunanja kuhinja ood vozom

To je kratka obnova za danes. Upajmo, da bo jutri lepše vreme. Čaka naju pot na izhodišče kolesarske ooti.

Bilanca 33km in 180 vm.

Alpe Adria kolesarjenje 4. dan (ekstra)

Ta objava se sicer ne šteje več pod AA, ampak, ker sem tako poimenoval to serijo zapisov, je to en dodatek.

Danes sva se odločila, da bova dan izkoristila za… uganili ste, kolesarjenje. Odpravila sva se nazaj, od koder sva včeraj prišla. Tokrat je bila laguna povsem mirna, morje kot ogledalo.

Čas je za vzlet

Na celini sva nadaljevala v smeri Ogleja, ki je oddaljen približno 10 km. Za Slovence je bil Oglej predvsem pomemben kot sedež oglejskega patriarhata. To najbrž poznate iz zgodovine.


Bazilika v Ogleju

Po kratkem postanku sva nadaljevala proti vzhodu po lepih kolesarskih cestah, ki so potekale vzporedno z glavno cesto.

Pospeši, vroče je.

Na skrajnem vzhodnem robu pot poteka ob enem od kanalov Soče in nas pripelje povsem do njenega ozliva, kjer je slikovita, napol zapuščena ribiška vasica.

Vse zapuščeno

Še malo porineva kolesa po blatni stezi in končno najdeva senco, kjer si privoščiva pozno kosilo. Danes je bilo res vroče. Medtem opazujeva življenje na reki.

A hitreje ne gre?

Izliv Soče je sicer tudi rezervat številnih ptic, ki tukaj prebivajo.

Ej, počakaj me!

Ko prideva malce k sebi, pa naprej. Spet po kolesarski stezi, ki tokrat poteka po nasipu tako da imava lep razgled na morje. Kmalu se konča močvirnat sve in se začnejo plaže, kjer se za kratek čas ustaviva.

Kje so pa lastniki teh čevljev?

Do mesta je še približno 10 km, ki so minili brez posebnosti.

A bo za danes dovolj?

50 km v 2,5 urah in začuda od nekje 80 vm po čisti ravnini.

Alpe Adria kolesarjenje 3. dan

Zbudila sva se v sončno in toplo jutro. Zajtrk v hotelu je bil obilen in raznovrsten tako da se je bilo treba držati malo nazaj. Na srečo sva imela izgovor, da greva kolesarit, se pravi porabljat kalorije, kar se šteje kot odpustek. Poln želodček naju je opozoril, da je dovolj.
Tokrat sva si že zjutraj oblekla kratke rokave in hlače. S. je bila glede tega še nekoliko zadržana. Najprej sva imela še en opravek v Vidmu, nato pa sva se prebijala skozi mesto in  predmestje na južnem koncu.

zapuščava mesto

Danes naju je steza vodila čez mnoga polja in manjša naselja. Vmes je bilo kar nekaj makadama, tako da sva se dobro odločila, da doma nisva menjavala plaščev za bolj cestno različico. Tako se je pot odmaknila od mestnega vrveža. Lepi kraji, ki jih sicer težko vidiš razen s kolesa.

Kam pa zdaj? Obe poti sta pravi.

Tako sva se vedno bolj pomikala proti jugu. Ura je bila že čez poldne, vročina je pripekala, ko si se ustavil in sestopil s kolesa.
Pred nama je bila Palmanova. Pa ne tista, ki se je spomnite iz množičnega nakupovanja, ampak renesančna utopija popolnega mesta. Poglejte spodnjo sliko, zvezdne oblike.

Palmanova

Okrog obdana z močnim obzidjem in prekopom za zaščito pred napadalci.

Jarek okrog mesta

V mesto vodijo samo tri vrata, kjer je promet usmerjan z izmeničnim semaforjem. Vrinila sva se vmes in šla naravnost v središče. Na sredi je velika peščena površina v obliki šestkotnika na kateri so bili v krogu razvrščeni krošnjarji in prodajalci, ki so zakrivali pogled na cerkev.

Katedrala v Palmanovi

Usedla sva se pred bližnji lokal pred tendo in uživala kar nekaj časa. Po dobri uri in okrepčana sva se odpravila naprej. Vendar sva bila čisto izčrpana od navala vročine in sva se ustavila še v senci obzidja, ki ga je postavil Napoleon.

Počitek v senci

Ko sva prišla k sebi pa naprej. Vozila sva večinoma skozi manjše in malo večje kraje, dokler nisva zagledala morja

Vidi se konec, še 5 km

Čakal naju je samo še utrjen nasip, ki pelje čez laguno do Gradeža, kjer sva naredila še zadnjo sliko na cilju.

Končno na cilju poti v Gradežu

Tukaj se malce razlgedujeva, nakar k nama pristopita dva mladeniča in začneta pogovor. Najprej seveda o kolesih in opremi, nato pa o poti, ki je za nama in o njunih planih. Povedala sta, da sta iz Belgije. Eden od njiju je na poti iz Bruslja že od 15. marca in pred kakim tednom se mu je v Beljaku pridriužil še drugi in skupaj sta prišla do morja. Vendar ne po AA poti, kot midva softiča, ampak sta zavila na slovensko stran čez Vršič, po dolini Soče in naprej. Sedaj pa bi rada šla nazaj preko krasa in Idrijskega do Bleda, kjer upata, da bosta pred dežjem v sredo in četrtek. Upajmo, da jima uspe.

To je to za danes. Pot sva tokrat pripeljala do konca kot sva si zamislila. Današnja statistika 65 km v približno 3,5 urah vožnje.

Alpe Adria kolesarjenje 2. dan

Zjutraj sva se zbudila v oblačno in sveže jutro. Po zajtrku sva se spakirala in še malce počivala, saj je bilo še prehladno. Nato sva se podala iz hotela, ki je imel poseben prostor za kolesa in nabralo se je kar nekaj kolesarjev, ki so tu prenočili.

Kolesarnica v hotelu

Razmišljala sva, koliko se obleči, saj je bila napovedza čez dan dokaj obetavna. Kljub temu sva navlekla vse nase, z mislijo, da se bova že slačila, če bo prevroče. Nato sva se odpravila.

Pot visoko nad dolino

Pot je vodila visoko nad dolino s prelepimi razgledii in številnimi tuneli. Kmalu sva jih nehala šteti. Nekateri so bili tudi nerasvetljeni tako da je bila lučka kar obvezna. Od hotela je prvih 20 km spust, kar pomeni, da naju je zeblo, saj nisva dvignila pulza, ker sva se trudila ne preveč navijati pedala.
Zato sva se ustavljala vsakih nekaj km, uživala v lepih razgledih in migala zraven.

Slap ob poti

Večina poti v zgornjem delu poteka po namenskih kolesarskih stezah speljanih po trasi nekdanje železnice. Tako vidimo vmes tudi postaje, nekatere zapuščene, druge izkoriščene.

Železniška postaja spremenjena v bar

Dolina se je vedno bolj odpirala, zaviti je bilo treba tudi na glavno cesto z “odstavnim pasom” za kolesarje in na srečo z manj prometa v nedeljo.

V kraju Venzone pa kratek postanek.

Počitek točno opoldne

Malce ven iz kraja sva se še ustavila na klopci in pojedla kosilo. Zrak se je že toliko segrel, da sva začela odlagati vrhnja oblačila.
Pot je speljana med polji. Čeprav sva imela gps sled, ki sva ji sledila, sva se najbolj zanašala na obcestne table, ki so bile na vsakem križišču in se je dalo lepo slediti. Oznake so bile tudi v obliki nalepk na drogovih prometnih znakov.

Smerokaz

Pot Alpe adria je označena z znakom FVG1 v rjavi barvi.
Sedaj sva že vozila po široki dolini in ko sva se ustavila je bilo čutiti vročino. Med vožnjo pa je bilo super, ravno prav, ne prevroče.

Svet se odpira

Kmalu sva vstopila v predmestje Vidma in se prebijala proti centru.

Še zadnji popravki

Zadnjih deset kilometrov poti je vijuganje po predmestju, parkih, in nato v samo mesto, ker sva imela rezervacijo za hotel.
Po tušu sva se odpravila na sprehod do centra približno 1,5 km daleč.

Sprehod ob kanalu

Center je kot v večini mest zanimiv, poln vrveža in dogajanja. Zdi se, da se pri Italijanih začne dogajanje v nedeljo po četrti uri. Trenutno poteka festival filma z daljnega vzhoda (Japonska, Kitajska,…) in je center okrašen v tem stilu ter postavljenih več stojnic.

Ker sva bila že utrujena, sva se odpravila do restavracije, kjer sva brbončice razvajala z okusi arabske kuhinje.

restavracija Tisoč in ena noč

Ugotavljava tudi, da je najin prehrambeni bioritem zelo drugačen od italijanskega. Restavracije se popoldne odprejo ob 18 uri. Midva sva ponavadi prva noter za mizo in odhajava, ko se ravno začnejo dobro polniti.

To je to za danes. Po obrazu naju je sonce že malce prijelo, ostale dele kože sva še skrivala.

Prevozila 83 km v cca 4,5 urah in naredila približnio 300 vm.

Alpe Adria kolesarjenje 1. dan

Že dolgo je od zadnjega zapisa. Potovanj je od kovida naprej dosti manj ali pa niso vedno vredna objave. Tokrat sva se vrnila na kraj zločina izpred nekaj let. Odločila sva se prekolesariti italijanski del poti Alpe Adria, ki poteka od Salzburga do Gradeža.
Italijanski del se začne malo na Trbižem, midva sva pa še malo potegnila in se pustila dostaviti na gorenjsko. Ker je za kampiranje, najin priljubljen način spanja zunaj, še prehladno, sva imela “dokaj” lahka kolesa. Nekaj oblek, malo hrane za krepčilo. Na žalost sva zadnja leta manj aktivna in so kolesa bila vseeno obtežena.

Zaćetek malo pred Dovjem

Zgornja gorenjska je bila sončna, a dokaj sveža po zadnjih nekaj zimskih dnevih. Začela sva z vetrom v hrbet in počasi napredovala proti meji z Italijo. Kratka kava v Kranjski gori, nato pa naprej. Shladilo se je in se pooblačilo, kar je zahtevalo dodatna oblačila.

Oblečena kot medveda

Pot se do meje praktično ves čas dviga in čeprav se ne opazi, ker je klanec položen, naredimo kar nekaj višinskih metrov. Zaradi mraza in pomanjkanja kondicije sva imela turistični tempo, saj nisva želela preveč zašvicati. Po meji se začnemo spuščati proti Trbižu.

Prehod čez most


Peljala sva se pod Sv. Višarjami in ugotovila, da jih je bilo že mnogo pred nama. Kolesarska steza tukaj v okolici je bila še vedno popisana z napisi ROGLA, ROGLA.

Pod Sv. Višarjami / števec kolesarjev

Nadaljevala sva do Trbiža, kjer sva se priključila na originalno Alpe adria pot, ki pride iz Beljaka, do koder je približno 35 km.

Na eni od mnogih klopc sva se ustavila za okrepčilo.

Nad Trbižem malica/kosilo.

Pred nama in nad nama so se grozeče zbirali oblaki. Vmes je za nekaj trenutkov posijalo sonce. Klanec pa spet spust. Nato pa: “Kaj mi tako plete kolo? Ah prazna guma.”

Povozil sem drobec stekla. Po menjavi pa še malce telovadbe tudi za roke. Vsi, ki se peljejo mimo, te pozdravijo in so veseli, da se to ni zgodilo njim.

Po nekaj deset kilometrih se je pred nama pojavil današnji cilj Tablja/Pontebba. Vmes je že malce porosilo, zato sva se podvizala. V hotelu odložila torbe, nato pa na kratek ogled kraja. Glede na velikost sva zaključila v petnajstih minutah.

Cerkev v Pontebbi/Tablji

Ustavila sva se na pir, pico in to je to za danes. Potem je še enkrat deževalo, tokrat malo bolj zares in sva obujala spomine na isto pot pred sedmimi leti, ki se ni tako uspešno zaključila. Tokrat sva izenačila boj z vremenom na 1:1.

Prevoženih cca 60 km, v približno treh urah brez postankov.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 9. dan

“Vsaka baldorja se enkrat konča, še ta narveči buč zadnju kaplcu ma…”

To so besede pesmi Iztoka Malkarja. Tako sva se počutila tudi midva na zadnji dan najinega potovanja, namenjen predvsem vrnitvi domov. Po zajtrku sva se zavedla, da je to najino zadnje pakiranje, zadnje spanje v šotoru.
Kamp je bil napolnjen z avtodomi in kombiji, ki se očitno na dolgi poti do Nemčije še zadnjič ustavijo ob morju. Vsaj tako je izgledalo, glede na to,da so se tudi ostali pakirali. Požela sva nemalo zanimanja, glede na poglede in nasmehe, saj sva bila edina nemotorizirana v hiši iz blaga.

Pardon, še en šotor. Je bil tako visoko, da ga skoraj opazila nisva.

Gasilska pred odhodom.

Prvi del poti je bil čista klasika iz Ičičev po obalni cesti, ki se kmalu začne dvigovati proti Matuljem. Bila je tipična dopoldanska konica, avtomobilisti živčni, prostora za prehitevanje malo. Tako sva se po nekaj kilometrih odločila in odvila levo v hrib proti Matuljem.

Žal izbira ni bila najbolj prijazna za naloženega kolesarja na lastni pogon. Prvi kilometer je bil klanec ves čas konkretno čez 10%, tudi čez 15% na enih delih. Končno sva odpeljala te hude strmine in od Jurdanov naprej je bila cesta bolj prijazna. Žal se je ta jutranji del poznal v tem, da nama je pobral precej energije. Preostala vožnja proti domu je minila brez posebnosti. Rupa, meja, Jelšane, Iirska bistrica, nato pa še zadnji večji klanec proti Knežaku. V zgodnjih popoldanskih urah sva prispela domov.

statistika: 52 km, 3h; 840 vm
Misel dneva: Prideš domov in je vse po starem.

Kolesarsko potovanje Kvarner (HR) 8. dan

To najino potovanje se počasi bliža koncu. To se je čutilo že pri zajtrku in pakiranju, ko sva se poslovila od Cresa in čudovitega prostorčka tik ob morju.

Barvno usklajena tudi pri zajtrku.

Dan se je začel s klancem, ki je trajal in trajal.

Prvi vzpon dneva, v ozadju Cres.

Tik pod najvišjo točko otoka Cres, v ozadju otok Krk, kjer se je vse začelo.

Vzpela sva se za 500m in nato nekaj časa vozila po vrhu otoka do odcepa za Beli, nato pa se je počasi začel spust, ki se je kar vlekel. Tik pred Prizno (vas iz katere pelje trajekt na celino), sva dohitela in prehitela vse avtomobiliste, ki so čakali v vrsti. S kolesom je prav prijetno, ko prehitiš celo kolono avtomobilov in se prvi vkrcaš. Dolg spust je na žalost pomenil, da sva v desetih km zgubila vso višino, ki sva jo dopoldne pridobivala. Na žalost zato, ker sva jo morala na drugi strani pridobivati nazaj. Trajekt je bil nabito poln. Tudi v kleti.

Še zadnji avti globoko iz trebuha pošasti.

V Brestovi, na drugem koncu sva na vročem soncu počakala, da so se vsi izkrcali in odpeljali, nato pa zagrizla v klanec.

Ura je bila ena popoldne, klanec pa ves čas nad sedem procentov, zadnji kilometer nad 10. Tam do sedem procentov je s polno naloženim kolesom še sprejemljivo in brez večjih problemov, nad to mejo pa postaja že naporno. Ne samo za mišice, ampak tudi za kolena. Običajno to pomeni brcanje v najlažji prestavi. Na vrh, na glavno cesto, sva prišla kar zadihana.

Kaktus ob poti

Sledila je že poznana cesta izpred štirih let po opatijski rivieri. Najprej spust proti Moščenićki Dragi, nato pa malo dol, malo gor, malo naravnost. Promet je bil kar prijazen do naju, kar je pomenilo malo avtov.
Za danes sva končala sva v Ičičih, v kampu Opatija. Najprej sva se peljala kar mimo, saj ni bil dobro označen. V primerjavi z ostalimi kampi sva se morala v tega vzpeti, kar pomeni, da bova jutri začela s kratkim spustom.

Večerja v kampu Opatija.

Kamp ima samo eno zvezdico, kar je nekaj najlepšega, saj pomeni, da ima samo osnovno infrastrukturo, bolj svobodno opredelitev parcel. Tudi struktura gostov je temu primerna, bolj nezahtevna. Kar seveda velja tudi za naju. Na koncu se seveda vse pozna tudi pri nižji ceni. Večina kampov na tem delu obale je stran od morja. V najinem primeru je to pomenilo 10 minut po stopnicah do ceste in plaže. Nato pa zasluženo pivo.

Plaža Ičiči.

Brisača za tuširanje, ker je treba varčevati s prostorom in težo.

Statistika: 55km 3:20h; 890vm

Misel dneva: Lahko bi se navadila takega življenja, čeprav je precej predvidljivo.