V hotelu sva se zbudila v oblačno jutro. Ker morava zaradi vremena 24 ur počakati na transfer proti letališču v Marseillu, sva obsojena na hotel in okolico.
Zjutraj sva po zajtrku s praznimi kolesi (oh, kako olajšanje) odšla na kratek ogled mesta in po nakupih hrane za danes.
Ena od ulic v centru
Spotoma sva šla mimo cerkve sv. družine, katere mozaik je spominjal na Rupnikov stil.
Mozaik v znanem stilu
Wikipedia je potrdila, da je Rupnik pustil svoj odtis v tem koncu sveta. Porabili naj bi okrog 800000 koščkov kamenja.
Nato sva na hitro šla malo naokrog po mestu.
Zanimiva uporaba plastičnih škatel
Povzpela sva se na hribček nad mestom in malce ogledovala panoramo.
Panorama, v ozadju je jezero
Nato se je začelo precej temniti, zato sva hitro skočila še v trgovino. Ko sva prišla ven, so že padale prve kaplje, tako da sva pohitela nazaj.
Ringlšpil se že vrti
Nato sva si v sobi privoščila skromno kosilo in že je sledilo najbolj stresno opravilo. To je seveda pakiranje koles.
Tako sva iz tega začetnega stanja…
Oskubljeno koloVmesni stadij
…po dobrih treh urah prišla do končnega željenega stanja. Je pa to opravilo zelo primerno za zapolnitev pustih deževnih popoldnevov, ko si priklenjen na hotelsko sobo, najraje pa bi šel že domov, saj je začrtana pot opravljena.
Kolesi končno v torbah
Taksi je tudi naročen, upam, da bova spravila vse to in še naju vanj. Jutri naju čaka transfer v bližino letališča, kjer bova prespala in v ponedeljek zjutraj letiva nazaj v Benetke.
Deževno, kisel popoldanski pogled iz hotela.
Pozdrav U&M
Bilanca: 7km, 0:30h, 10 vm.
Misel dneva: S kolesom se lahko odpraviš, ko si zaželiš, druga prevozna sredstva pa je treba čakati.
Zjutraj, sva hitro pospravila v mraku, sledil je zajtrk, kava, nato sva se poslovila od sosede, ki sva jo včeraj spoznala in nama je prijazno napolnila baterije.
(medzgodba: baje, da je dokaj znana nemška igralka, ki je bila trenutno na fotografskem festivalu, ki je potekal v Arlesu. Med drugim naj bi igrala v komisarju Rexu-Claudia Sopie Jelenek)
Seveda sva se ustavila po nakupih, tokrat na pleskarkem in električnem oddelku v francoski verziji bauhausa in nato nadaljevala pot naprej.
Že na začetku sva se peljala mimo znanega mosta, ki ga je Van Gogh upodobil na sliki, ko je živel v tem delu Francije.
To je bil dvižni most, ki je sedaj samo za poziranje.
Nadaljevala sva po najdaljši, neprekinjeni kolesarski stezi na celi poti. Po moji oceni je bil odsek dolg 28 km brez prekinitev ali odcepov. Že v drugi polovici tega odseka sva čutila, da je veter spet obrnil po reki navzgor. Ko sva prišla na odprto, se je to potrdilo, saj sva se kar namučila, pa tudi pogled na vetrnice, ki sva jih videla zadnjih par km je to potrjeval
Na sliki sicer ni razvidno, kako hitro se sučejo
Prispela sva v zadnji kraj pred morjem Port Saint Luis du Rhone, ki je pravzaprav ogromna Luka Koper s pridodanim mestom.
malica ob otroškem igrišču
In nato naju je čakal še zadnji raztežaj, direktno v veter pa do morja. Malo sva se namučila. Ampak je bilo vredno končnega pogleda.
Najprej uraden zaključek poti Via RhonaŠe zadnji metri do morja. In končno, sredozemsko morje.
Tukaj bi se lahko blog zaključil, ampak je zgodba doživela še en višek.
Najprej sva nameravala spati v kampu, vendar bi se za to varianto morala vrniti po poti 10 km nazaj in jutri vsaj del tega spet proti morju. Poleg tega pa sem že včeraj napisal, da se približuje fronta in slabo vreme. Tako sva se odločila, da prespiva kar dve zaporedni noči v hotelu, kjer sva že imela rezervacijo za prihodnjo noč.
Vendar je priti do tja predstavljalo pravi izziv. Edina možna pot je namreč vsaj nekaj kilometrov potekala po avtocesti. Da vidimo, kaj pravi google. Google pravi, da se da. Ajd, greva.
Prvi podvig, znajdeva se sredi glavne vpadnice v kontejnerski terminal v luki. Cesta iz terminala je bila sicer z dokaj široko bankino, vendar, ko 15 km mimo tebe 1m vstran švigajo priklopniki, postane kar napeto.
Drugi podvig, prečkanje krožišča z avtocesto. Ha, ha. Kdor želi, lahko v Google skopira naslednje koordinate 43.486438,4.886483 in si odpre street view, potem pa si krožišče predstavljajte polno šleperjev naloženih s kontejnerji in med njimi dva kolesarja. Ha, ha. Par ur nazaj nama sicer ni bilo do smeha.
Nekako se po desetih minutah tehtanja, kako se najbolje vključiti v promet, se premakneva, zapeljeva med tovornjake in začuda je šlo. Že misliva, da sva mimo, ko…
…sledi tretji podvig v katerem google pravi da morava na kilometer razdrapanega asfalta, polnega lukenj. Slalomirava kilometer ali dva, nato je vsega konec. No, ne čisto konec, ampak tole.
Nekdo je Googlu omenil, da je tole pot. Kamni veliki kot krompir.
Prideva še čez krompirjevo polje, se zgubljava med železniškimi tiri
Upam, da bodo moje gladke gume zdržale tole.
Gume so že zdržale, kaj pa tole?
V bližini je bila tudi letalska baza. A so tudi tukaj obstreljevali?
Na srečo sva čez enih 500 m prišla do table, kjer je pisalo prepovedano odlaganje smeti. Odleglo nama je. To je znak civilizacije.
No in tako se je najina saga za danes končala, ko sva srečno prispela do hotela.
Pozdrav U&M
Bilanca: /56 km samo do morja/99 km skupaj danes (vedno zmanjka kak meter do sto, kar ugotovim, ko že ustavim uro), 5:15h, 180 vm
Misel dneva: Don’t trust google/Ne zaupajte Googlu:-), če nisi z MTB.
Ponoči je bilo v kampu zelo nemirno. Veter je ojačal in vel čez krošnje dreves, da je kar bučalo. Nekajkrat nama je še želod padel na šotor in naju malce prestrašil. No, to je samo dramatičen uvod, midva sva vse to prespala.
Zjutraj pa čimprej iz kampa, da pridobiva na dnevu. To sva se sedaj že navadila, če se zjutraj podvizava, sva dovolj zgodaj v kampu in se kvalitetno odpočijeva.
Danes je bil veter še močnejši. Žal se mu ni dalo povsem izogniti in parkrat sva vozila cca 5 km v veter. Večinoma pa v bok ali pa v hrbet.
Med vožnjo naprej najino običajno dopoldansko opravilo.
Izbira je težka
V Franciji ima vsaka, še tako majhna vasica pekarno, mesnico in bar. Francozi so pač gurmani in tega ne dajo iz rok. Včasih je izbira bolj skromna, včasih pa bogata kot na zgornji sliki.
Nato sva prišla do papeškega mesta, Avignona.
Sončna panorama ob obzidju mesta
Nasploh se je naredil kar lep, pretežno sončen dan.
Še selfie z avignjonskim mostom v ozadju
Tudi danes, ko pot ni vodila skozi mesta, sva vozila čez obsežna kmetijska območja. Samo žito je bilo drugačno. Namesto koruze in soje neka nepoznana zadeva.
Občutek sva imela, da je tukaj na jugu vseeno vse nekoliko manj urejeno. Tudi smeti je več. Včasih kar polni jarki, kot bi imeli deponijo.
No midva sva pa navigirala naprej.
DesnoMimo sončnih polj
Sredi polj je tudi zadnji odcep, kjer se pot loči na tisto proti Montpellierju in proti Port-Saint-Luis-du-Rhone, kamor sva namenjen midva.
In tako sva se približala dnašnjemu cilju, mestu Arles. Kolesarska vpadnica v mesto pa gre en nivo pod cesto čez most
GPS kaže najino pozicijo na mostu, v resnici pa……sva pod njim, zgoraj se vidijo sence avtomobilov na cesti nad nama.
V mestu samem pa sva namesto znanega rimskega amfiteatra šla mimo drugačne zgradbe
Kaj bi rekli Rimljani, če bi šli mimo?
Nato pa v kamp, v bazen, seveda, kuhanje večerje in preostala opravila.
Hiška
Do morja in zaključka uradne poti imava še približno 50 km. Žal nama ne bo dano še kak dan uživati, kot sva najprej mislila, ker je za vikend napovedano poslabšanje vremena z nevihtami.
Pozdrav U&M
Bilanca: 84km, 4:23, 200 vm
Misel dneva: Kako to, da ima vsaka država svoj jug?
Dan se je začel kot običajno. Uspela sva se kar zgodaj pobrati iz kampa. Tako sva že do dvanajstih naredila precej poti.
Veter je danes še bolj ojačal, vendar žal pot ni šla vedno z njim v hrbet.
Zjutraj sva opravila še obisk tržnice mimo katere sva se peljala in nakupila po en kosa zelenjave ali sadja. Toliko dodatne teže še zmoreva.
Živahno na tržnici
Malo naprej sva se poslovila od dveh Nizozemcev s katerimi smo bili skupaj v kampu in se prehitevali med potjo. Onadva sta zavila desno proti Montepellierju, od koder bosta nadaljevala proti Španiji. Štartala pa sta tudi od doma na Nizozemskem.
Nizozemca na mostu Sv. duha in istoimenskem kraju (Pont du saint esprit)
Peljali smo se tudi mimo romskega tabora, kjer je bilo kakih 30 prikolic, vodo in elektriko pa so si kar na črno potegnili. Vsaj tako je izgledalo.
Ta kamp ni odprt
Potem sva še nekaj časa vozila med polji. Danes je bil očitno čas žetve, saj sva na marsikaterem videla kombajn. Želi pa so sončnice. Pri tem sva lovila veter v hrbet in se mučila, ko je pot zavila proti njemu. Po toliko dnevih vožnje se utrujenost že malo pozna in vsak dodaten napor je naporen in odveč. Nato se nama je odprl pogled na znan hrib v daljavi, ki kraljuje nad Provanso.
Mont ventoux
Privoščila sva si malico/kosilo ter kavo, tik zatem pa sva zavila spet v klanec, ravno v največji vročini. Podala sva se v vinograde pod krajem Chateauneuf du pape, ki zelo znan po slovečih vinih visoke alkoholne stopnje in cene.
V več vinogradih je potekala trgatev.Sladko vince
Za to vino obstajajo posebna pravila, tako glede sorte, koliko sme biti hektarskega donosa, ročno nabiranje,… To seveda doprinese tudi k ceni. Ker so buteljke težke, sva samo ogledovala trgovine v kraju, ki so v vsaki drugi hiši.
Trte so spodaj nasute z debelim kamenjem, ki naj bi držalo toploto in jo sevalo nazaj v grozde.
Danes je bila očitno trgatev in sva srečala tudi veliko zanimivih traktorjev.
Ta traktor zajaha vrsto trt
Iz kraja sva se spustila direkt do kampa in se parkirala na…baazeen jee.
Osvežitev in ležanje v senci je dobro za regeneracijo
Pozdrav U&M
Bilanca: 82 km, 4:09, 310 vm
Misel dneva: V vročini na kolesu tudi vince ne potegne.
Danes sva se zgodaj zbudila in ker ni bilo dosti za pospravljat, sva se ob 8:30 kar odpravila v sveže jutro.
Medo maskota hotela
Po kavi v bližnji pekarni sva nadaljevala skozi Valence nad mestnim parkom,
Čudovito ohlajujoče jutro
In ob Rhoni naprej. Do sedaj sva vse dni kolesarila večinoma proti vetru, ki je pihal po Rhoni navzgor, danes pa se je vse obrnilo in sva imela cel dan veter v hrbet. To pa je letelo.
Zanimivi grafiti pod obokom mostu
Vmes sva imela zanimivo adrenalinsko izkušnjo prečkanja brvi. Ozka viseča železna brv, dolžine cca. 2×100 metrov visoko nad reko. Problem je bil, poleg rahlega zibanja, tudi močan veter navzdol po reki, v tem primeru z desne.
Še malo
Spotoma sva se ustavila na lokalni tržnici, kjer kmetje določen dan v tednu ponujajo svoje izdelke in nakupila par dobrot za malico
Kozji sir, kruh z orehi in sadje.
Večkrat sva že v daljavi videla podobne “silose”, danes pa sva si malce podrobneje ogledala to čudo. Gre za eno od jedrskih elektrarn, ki jih je Francija polna, ta je imela tri reaktorje. Večkrat sva že v kampih videla opozorila za ravnanje ob nuklearni nevarnosti, danes pa sva to vse skupaj povezala.
Zelena energija?
Nato sva že počasi iskala kamp, saj je danes kar letelo, kot sem že napisal. Malce bolj podrobno spremljanje je pokazalo, da se je za več kampov sezona končala 15.9.
Tako prav dosti izbire ni ostalo. Končno sva tudi prišla do močno zaželjenega bazena. Ta osvežitev se je prilegla.
Ne grem ven, dokler se ne ohladim.
Nato pa večerjica. Danes sva si vzela čas in porabila stvari iz torbe, ki jih že nekaj dni voziva s seboj. Prvikrat sva prav kuhala in ne samo pogrevala ali pa jedla že predpripravljeno hrano.
Njami
Gledam malo po blogu in vidim, da je veliko slik te hrane. Tako pač je, kolesarji vrtimo pedala in vmes načrtujemo vnos dodatne energije, se pravi, nov obrok:-)
Spet sva ponovila vajo od zadnjič.
Vonj po sveže opranem perilu ob večerji
Danes imava pernate sosede, ki pa so zaklenjeni.
Perjad 1Perjad2
Pa še to. Ker je odprtih kampov vse manj, se vanje počasi nakapljamo vsi kolesarji, ki se srečujemo in prehitevamo čez dan. No, midva prva, potem pa počasi ostali. Sva le 30 le mlajša. Vsaj tako zgleda. Upam, da bova tudi midva še tako čila v njihovih letih.
Pozdrav U&M
Bilanca dneva: 79km, 3:50, 260vm
Misel dneva: Bazen, najbolj pogrešaš, ko ga nimaš, pa je vroče, ko ga je treba čistit pa je odveč.
Najprej še dve zgodbi od včeraj, ki sta se zgodili pozneje, po objavi bloga.
1. Kot vsi kolesarji tudi midva limitirava k temu, da nosiva ves čas ena in ista oblačila. Občasno jih malo spereva, seveda pa pridobijo vonj. Tako sva včeraj uspela v kampu oprati stvari v pralnem stroju, da so spet za kak dan dobile lep vonj in jih izobesila na ograji od bazena. Ker je bilo močno sonce je bilo vse suho do večera.
2. S. je imela že par dni težave s prvo zavoro, ki je vedno bolj slabo prijemala. No, včeraj je dokončno odpovedala. Ker je seveda prva bremza najbolj ključna in ker sva močno natovorjena, je bilo potrebno to zrihtat. Tako se lotim menjave ploščic in enemu staremu Francozu v nečem kar se je meni zdelo francoščina, on pa me je samo gledal čudno, razlagam, kaj počnem. Ploščice menjane, super. Ročica gre še vedno v prazno do konca. O, to pa ni tako preprosto. Doma sem razmišljal ali naj med orodje in rezervne dele za s seboj, dam tudi pribor za odzračevanje/bleedanje. Skoraj sem ga pustil doma. No, včeraj sem bil zelo vesel, da ga imava s sabo. Tako, da sva menjala še olje v zavori in odzračila.
Danes sva bila kar hitra iz kampa. Najprej sva se v Dekatlonu ustavila za par malenkosti (nove rezervne ploščice, kopalke-upava na bazen, nov bidon…).
Prvi del poti je vodil mimo industrijskih obratov in spet sva opazovala velike ladje za prevoz tovora.
Bager v ozadju nalaga koln na ladjo
Danes sva kar nekaj časa vozila pred ali za tem kolesarjem.
Ne vem ali je to bolj ali manj praktično kot torbe na kolesu
Nasploh vidiš tukaj čudo različnih koles in opreme. Par dni nazaj sva srečala kolesarja s cca 3m dolgo prikolico, na kateri je imel pod kotom 45 st. pritrjene sončne celice za elektriko. Ni mi jasno kako je s tistim vozil okrog ovinkov in ovir, ki omejujejo vožnjo po kolesarski tezi drugim vozilom. Teh ovir je na poti ogromno in nama gredo že pošteno na živce.
Še ena zanimivost so francoski poštni nabiralniki. Veliki so 30x30x40cm, se pravi globoke kovinske škatle. Včasih jih je postavljenih kar po več skupaj za cel zaselek.
Da ima poštar manj dela
Med potjo ob Rhoni seveda večkrat vidiva tudi zapornice s katerimi uravnavajo tok.
Tokrat je pot vodila čez zapornice
Po dvanajsti sva se ustavila v mestnem parku v mestu Tournon sur Rhone, se najedla in se zapeljala na nastarejši francoski viseči most.
Most iz leta 1826
Popoldne sva se odločila, da tudi danes, glede na vročino, zaključiva malo prej in preskusiva kopalke. Kamp je bil kake 3 km stran od poti. Prideva do kampa, zapornica zaprta, kamp obratuje do 15.9. To je bilo včeraj. Imava pa res srečo.
Do naslednjega je vsaj 15 dodatnih kilometrov, s tem da nisem prepričan ali je še odprt ali ne. Vročina naju je kar zdelala tako da sva v zadnjem trenutku odprla Booking, kartico ven in v en poceni hotel.
Od kar sva prišla v Provanso je zelo vroče. Zrak je sicer suh, tako da je na kolesu znosno, vendar ko se ustaviš,je kot bi nekdo usmeril vroč fen v tebe. Uradni podatki za današnji dan so za 33 st. Našla sva tudi meritev za 35 stopinj na eni lekarni, ker je v mestu še kako stopinjo več na tem betonu. Sva v mestu Valence, ki pa ga bova videla šele jutri, ker je danes prevroče.
V trgovino za večerjo sva se potrudila.
Cuker zdravi tudi utrujenost
Pozdrav U&M
Bilanca: 77km, 4:03, 220 vm
Misel dneva: Na kolesu opaziš, da je vroče, ko je že pozno in te malo vseka v glavo.
Odločitev za hotel je bila dobra, saj sva bila zjutraj bolj spočita, odpadlo pa je tudi dolgotrajno pospravljanje in zlaganje.
Najprej sva se odpravila v trgovino, eno redkih, ki je bila odprta v nedeljo, in nabavila stvari za cel dan, saj je danes sicer vse zaprto.
Prazna embalaža, da sva se vsaj malo olajšala dodatne teže. Ne, nisva pojedla in spila, samo preložila.
Nato sva nadaljevala ob Rhoni. Prvi del je bil ob precej prometni cesti, kar pa se je izkazalo, da je pravzaprav dobro, saj v nedeljo dopoldne skoraj ni bilo prometa in sva bila hitro čez nevaren odsek.
Nato sva malo odvila v klanec in naprej po lepih singlcah.
Singla1, posuta s tenisitomSingla2 skozi gozd
Danes sva načrtovala krajši dan, tako da sva po par urah že razmišljala o kampu, ki sva ga že včeraj označila v glavah in poiskala na zemljevidu. Vseeno pa je bilo do tam še kar nekaj kilometrov.
Reka Rhona prečka veliko zanimivih mostov
Očitno pa je v tem srednjem delu namenjena tudi drugemu prometu.
Rečna kontejnerska ladja
Končno se je prikazal kamp. Ker pa je bila šele 14 ura in nedelja, je bila tudi recepcija zaprta. Tako sva si kar sama poiskala parcelo nedaleč od bazena in si v miru privoščila kosilo.
Končno par urc za počitek
Bazen pa omenjam tudi zato, ker zadnjič projekt lepljenja blazine ni uspel in sva tokrat ponovila vajo. Uspela sva najti dve mini luknjici in jih zakrpati. Držite pesti. Upam, da bo sedaj držalo in bo spanec bolj miren.
ZalepljenoKopalke pozabila doma, ampak važne so noge.
Še dodatek glede vremena. Vsak dan je sončno in vedno bolj vroče. Danes je tukaj 33 stopinj. Na kolesu sploh nisva opazila, da je tako vroče, ker se ves čas premikava in še malce pihlja. Tukaj v kampu je pa vročina udarila na polno.
Pozdrav U&M
Bilanca dneva: 51 km, 2:50h, 180 vm
Misel dneva: Tudi midva sva si privoščila nedeljo po celotedenskem šihtu.
Začelo se je z namero, da sva pa res že utrujena in morava zmanjšati tempo. Malo sva računala da prideva do Lyona, to bo cca 70 km. Bova zmogla.
Iz kampa sva se spet pobrala med zadnjimi, ki prespijo samo eno noč. Zjutraj si rada vzameva čas, da v miru še pojeva zajtrk in spijeva kavo, da dobiva energijo za štart.
Spet lepo jutro ob Rhoni
Prvi del dopoldneva je bil precej dolgočasen, občasno navigacijsko zahteven, ker pot še ne obstaja v naravi oziroma gre po delih, ki se jim raje izogneva (grobi makadam, zelo prometne ceste brez pasu za kolesarje). Tako sva vozila in vozila, da sva prišla do mesteca Jons, kjer je bil končno čas za kosilo iz tovornjaka ob cesti
Stric nama dela svežo pico po naročilu
Bilo je njami.
Pica in Pepsi odlična energija za kolo. S čebulo seveda, saj smo v Franciji.
Potem pa naprej. Oznake so se izboljšale, da ni bilo treba preverjati odcepov na telefonu vsakih nekaj metrov.
Ta tabla je bila ena boljših. V tem stilu so sicer oznake za Via Rhono
Tako sva se počasi približala zunanjemu obrobju Lyona. Poznalo se je, da je vikend, saj je bilo ogromno ljudi zunaj, po parkih, na poteh.
Ljudje na plaži
Prvi del poti v mesto je odličen, tik ob reki.
UživancijaŠe več uživancije
Nato pa zavije v južni del Lyona, kjer ni več prave kolesarske steze
Konec uživancije. V ozadju moderen muzej.
Nekako sva se prebila skozi prometni kaos do trgovine s sestavinami za večerjo in hotela. Ja, tokrat nisva hotela tvegati s predolgo vožnjo.
Kolesa z nama v sobo
Po tušu in spiranju obcestnega prahu pa še večerjica. Tokrat sva končno prišla do dobre kapljice, o kateri sanjava že par dni, pa potem v naglici v trgovini pozabiva, ker se nama mudi.
Bordojec
Pozdrav U&M
Bilanca dneva: 94 km (ni se izšlo z manj), 4:57, 430 vm
Danes se je dan začel zelo lepo. Sončno, da sva lahko vse posušila tako da je bil odhod šele ob 11.
Packed and ready to go
Pot je bila večinoma speljana po lepih kolesarskih poteh ob reki, brez prehudih klancev.
Kmalu sva se ustavila v enem slikovitem mestecu ob kanalu kjer sva si privoščila kosilo.
Odlična pica s kozjim sirom in solata
V eni od sosednjih stavb je bila luštna trgovinica s spominki iz rabljenih materialov.
Skleda za sadje?
Nato pa naprej, preko mostov, zapornic in ob kanalih.
Ladjica se komaj spravi v kanal
Ker je pot sledila reki, sva uspela imeti kar lepo hitrost. Ta del poti je speljan res po lepih kolesarskih stezah pretežno po naravi, večinoma stran od prometa.
Potka ob reki
Včasih se je umaknila tudi malo v notranjost med koruzna polja.
Vsi se nama umikajo, ker sva tako hitra.
Bližala sva se mestu, kjer sva nameravala kampirati. Vmes pa sva naletela še na vrtno razprodajo vse šare. Zelo zanimivo.
Veliko kiča, pa tudi kaj uporabnega
Ker je pripekalo, sva se ohladila v senci pred enim od kampov na poti. Nasploh je bil danes vroč dan.
Dva tartina ob pivu in ledenem čaju. Levi orehi s karamelo, desni jagodni.
Nato pa naprej. Po slabih 80 km prideva do mesta, kjer naj bi bil kamp, ki pa je bil čisto zraven nogometnega igrišča, čisto prazen in upravitelj naju je, vidno razočaran, ker sva se pojavila, prepričeval, da tukaj ne bo za naju. V resnici ni zgledalo najbolj privlačno okolje, sredi mesta ob nogometnem igrišču.Kaj narediti?
Sprejela sva odločitev, da greva naprej, kar pa je pomenilo skoraj dodatnih 20 km. Ampak kaj hočemo. S. je bila zelo zagreta, da greva in odločitev je padla. Tako sva na koncu lovila zadnje minute odprtega supermarketa za večerjo in prispela v kamp že v mraku. Prijetno, a močno utrujena s tako kilometrino dva dni zapored. Pa še sonce naju je malce opeklo.
Pozdrav U&M
Bilanca dneva: 104km (jee prva stotka), 5:08h 420vm
Misel dneva: slovenski pregovor: “Ne hvali dneva pred nočjo”, pride kar sam na jezik.
Dobro jutro. Blazina zdrzala 6 ur, oziroma bolje receno, jaz, preden sem zacutil, da sem na tleh. Kar je dobro.
Po zajtrku in pakiranju sva se odpravila naprej in se že čez kak kilometer ustavila ob jezeru, kjer sva napihnila blazino in iskala mehurčke s potapljanjem blazine pod vodo. Kar izziv.
V iskanju mehurčkov
Medtem, ko se je blazina sušila, sva opazovala mlade jadralce, ki pa so jih vlekli, ha, ha.
Ko male račke za mamo raco
Čas je bil, da greva naprej, saj naju čaka dolg dan.
Prestopila sva mejo nazaj v Švico in spet občudovala zrihtano in speglano okolico.
Po približno 40 km lepe vožnje sva zašpikala prvi del poti in sklenila krog okoli jezera.
Pred ogromnim vodometom v Ženevi
Nato se je bilo treba prebiti ven iz mesta, kar je predstavljalo navigacijski problem. Table so sicer označene, ampak hitro kako spregledaš ali pa se ti zdi, da vodi v drugo smer kot vodi v resnici.
Nekako sva se spravila iz mesta. Danes je bilo cel dan sonce in zelo toplo, tako da sva se grela.
Nato pa so se počasi začeli klanci. Manjši in večji. Nekateri kratki a tako strmi, da sva morala kolo porivati.
Ja, ta pot ne gre samo ob reki Roni, ampak tudi nad njo, pa stran od nje.
Visoko nad Rono
Potem sva šla v nov klanec, ki se je zaključil z mejo med Švico in Francijo.
.
Na vrhu klanca tik pred ponovnim vstopom v Francijo
Vmes sva ugotovila, da je to obmejno območje bolj prazno in da ne bova imela kje spati. Alternativa je da spiva na divje pod drevesom, ali pa zelo podaljšava pot do prvih kampov. Zelo zato, ker sva po par dnevih že utrujena in seveda klanci poberejo veliko moči.
Izbrala sva drugo alternativo, ki je vključevala nove klance po zelo prometni cesti, z vozniki kot da so na gorski preizkušnji.
Ni in ni hotelo biti konca. Zadnjih 7km se je končno prevesilo navzdol in spustila sva se čisto do Rone in v prvi kamp v mestu Seyssel. Zmatrana, tudi mračiti se je začelo.
Večerja klasika iz trgovine
Dolg in naporen dan.
Pozdrav U&M
Bilanca dneva: 99km, 5:25h, 830 vm
Misel dneva: Ob večerji poleg hrane zapaše malo filozofske debate.
